Imena: Vojteh, Vojko, Vojislav, Voja, Vojan, Vojč, Vojmir, Adalbert, Gverin; Vojka
Bil je sin velikaša Slavnika in prvi Čeh, ki je dosegel škofovsko dostojanstvo. Rodil se je okoli leta 950 na gradu Libici blizu Pardubic. Kot otrok je nevarno zbolel; starši so ga položili na oltar Matere božje in se zaobljubili, da postane duhovnik, če ozdravi. Ko je nekoliko odrastel, so ga poslali v šolo Devin (Magdeburg), kjer se je zavzel zanj nadškof Adalbert, ki mu je pri birmi dal tudi svoje ime. Neslovanski narodi ga tako imenujejo. Po nadškofovi smrti se je vrnil na Češko in praški škof Detmar ga je posvetil v duhovnika.
Ko je škof Detmar umiral, je bil Vojteh pri njegovi postelji. V dno srca ga je pretreslo, ko je umirajoči škof obžaloval, da se mu ni posrečilo Čehov odvrniti od poganskih navad in jih spreobrniti k resničnemu krščanskemu življenju. A glej, za Detmarovega naslednika so izvolili prav Vojteha. Prepotoval je vso obsežno škofijo, ki je obsegala Češko, Moravsko, Šlezijo in južno Poljsko.
Spominjajoč se besed svojega umirajočega prednika, se je bal za lastno zveličanje, zato je šel v Rim prosit papeža, naj ga odveže škofovske službe. Vstopil je v benediktinski samostan na Monte Cassinu. Čez tri leta so prišli Čehi v Rim s prošnjo, naj se vrne, in z obljubo, da bodo radi poslušali njegove besede. Na papežev ukaz je odšel na Češko. Čehi so obljubo hitro pozabili. Vojteh se je spet vrnil v svoj samostan, a papež mu je spet ukazal, naj odpotuje med svoje vernike. Blizu domovine pa je zvedel, da so mu sovražni graščaki Vršovci pobili štiri brate z ženami in otroki vred, njihove gradove pa požgali.
Tedaj se je odpravil misijonarit med poganske Pruse, a ti so ga psovali, pretepli in mu zagrozili s smrtjo. Zato se je odločil, da gre med slovanske Ljutice, ki so tudi še bili pogani in so govorili češkemu podoben jezik. Toda nevede je zašel na polje, ki je bilo poganskim Prusom sveto in nedotakljivo. Razjarjena tolpa je nanj navalila in poganski svečenik ga je prebodel s sulico; potem so ga še obglavili in razsekali na kosce. To se je zgodilo 23. aprila 997. Na ta dan goduje.
Vir
Vojteh je kot otrok nevarno zbolel, zato so ga starši položili na oltar Matere Božje in se zaobljubili, da postane duhovnik, če bo ozdravel. V domači hiši je bil poleg materialnega ugodja deležen tudi dobre in skrbne vzgoje. V Magdeburgu, kjer se je šolal, je postal varovanec škofa Adalberta, po katerem je tudi dobil drugo ime. V duhovnika ga je posvetil prvi praški škof Detmar, ki pa je kmalu nato umrl. Vojteha je pretreslo njegovo obžalovanje, da mu Čehov ni uspelo odvrniti od poganskega vraževerja, zato je sklenil, da bo poslej to njegova naloga. Zaradi pobožnega življenja, visoke izobrazbe in plemenitega značaja so ga namreč izvolili za Detmarjevega naslednika. Želel je biti prvi zgled preprostemu ljudstvu, a je velikokrat pri tem ostal sam. Plemiči, bogataši, nižja duhovščina pa tudi večina prebivalstva so bili kristjani samo na papirju, v resnici pa so se držali mnogih poganskih navad in vraž ter živeli nemoralno. Vojteh je svaril in opominjal, a marsikje je naletel na gluha ušesa. To mu je počasi spodkopavalo moči, saj si je v svoji tenkovestnosti očital, da ni storil dovolj. Po petih letih se je zato odpravil v Rim in papež ga je na njegovo željo odvezal škofovske službe. Vojteh je sklenil, da ostanek svojega življenja preživi kot preprost menih v samostanu sv. Aleša. A češko odposlanstvo je z obljubami in na izrecno željo ljudstva doseglo, da je papež Vojtehu ukazal, naj se vrne v škofijo. Ta se je vdal, a ni bilo nič drugače. Spet se je razočaran vrnil v Rim, pa se, spet na papežev ukaz, še enkrat odpravil nazaj na Češko. Na poti tja pa je izvedel, da so mu nasprotniki ubili štiri brate. Odpravil se je na Poljsko, kasneje pa med poganske Pruse. Na poti med slovanske Ljutice je zašel na polje, ki je bilo poganskim Prusom sveto. Razjarjeni so planili nanj, ga zvezali, prebadali s sulicami, mu oddrobili glavo in razsekali ude.
Ime: Češko ime Vojtech je zloženka iz besed voj in teh. Voj pomeni »vojak«, besedico teh pa »uteha, tešiti«. Ime Adalbert pa pomeni »sijajen po plemstvu«.
Rodil se je okoli l. 956 na gradu Libici blizu Pardubic na Češkem, umrl pa 23. aprila 997 v vzhodni Prusiji, bojda blizu Kaliningrada.
Družina: Njegov oče Slavnik je bil eden najodličnejših velikašev na Češkem. Vojteh je imel več bratov.
Zavetnik: Za svojega zavetnika ga imajo Čehi in Prusi, saj je bil prvi mučenec med poganskimi Prusi.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, pogosto s knjigo, pa tudi drugimi atributi: s sulico, mečem, kijem ali sekiro – kar simbolizira njegovo mučeništvo; tudi z veslom, odsekano glavo v rokah; z orlom, ki brani njegovo truplo …
Beatifikacija: Za svetnika je bil razglašen že leta 999.
Goduje: 23. aprila.
Vir
Istega dne, sveti Adalbert (Vojtjeh), praški škof in mučenec, ki je v tej Cerkvi mnogo pretrpel in sprejel mnoga potovanja za Kristusa, da je ruval poganske navade. Vztrajno je delal, toda, ko je opazil, da malo napreduje, se je podal v Rim, in je postal menih. Slednjič je prišel na Poljsko, in ko je nameraval pritegnite bližje k veri Pruse, je bil od nekih poganov preboden s sulicami, v vasi Tenkitten, pri zalivu reke Visle.
Vir