Sveti Ildefonz, vneti Marijin častilec in zagovornik njenega devištva, se je rodil okoli leta 607 v plemiški družini v Španiji. Starši so računali, da bo dosegel kariero v državniški službi, sam pa se je že zgodaj odločil, da postane redovnik. V samostanu sv. Kozma in Damijana v Toledu si je prizadeval za vestno izpolnjevanje pravil in krepostno življenje. Kmalu je postal opat, po smrti strica Evgenija pa so ga izvolili za nadškofa v Toledu. Z govori, pismi in spisi je skušal čim več ljudi pripeljati h Kristusu, nikoli vsiljivo ali nestrpno. Umrl je leta 667 v Toledu.
Življenjepisci poudarjajo, kako zelo je častil poseben Marijin praznik 18. decembra, to je veselo pričakovanje Jezusovega rojstva (iz tega se je razvila navada, da v adventu »Marijo nosijo«). Tako se je v zadnjih letih njegovega življenja zgodilo, da je na večer pred omenjenim praznikom v procesiji vstopil v stolnico, da bi z duhovniki opravil slovesne večernice. Stolnico je v trenutku napolnila nebeška svetloba, na škofovskem sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetnicami. Marija je povabila Ildefonza, da se ji približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo, na ramena pa mu položila nov, bel plašč, ki naj ga nosi drugega dne ob njenem prazniku.
»In zdaj prihajam k tebi, edina Devica in božja Mati. Predte padam, ti edino svetišče učlovečenega mojega Boga. Pred teboj se ponižujem, ti edina Mati mojega Gospoda. Tebe prosim, ti edina dekla svojega Sina, da dosežeš, da bodo moja grešna dela izbrisana; da me ukažeš očistiti hudobije mojih del; da storiš, da bom ljubil slavo tvojega devištva; da mi razodeneš množino sladkosti tvojega Sina; da mi daš, da bom oznanjeval in branil čisto vero tvojega Sina. Podeli mi tudi to, da se bom držal Boga in tebe; da bom služil tvojemu Sinu in tebi; da se bom klanjal tvojemu Gospodu in tebi; njemu kot svojemu Stvarniku, tebi kot porodnici mojega Stvarnika; njemu kot Bogu, tebi kot božji Materi; njemu kot mojemu Odrešeniku, tebi kot srednici mojega odrešenja … Jaz sem zato tvoj služabnik, ker je tvoj Sin moj Gospod. Ti si zato moja Gospa, ker si dekla mojega Gospoda … Prosim te, o sveta Devica, da bom imel Jezusa od onega Duha, od katerega si ti rodila Jezusa. Po onem Duhu naj sprejme moja duša Jezusa, po katerem je spočelo tvoje telo istega Jezusa. Oni Duh naj da meni spoznati Jezusa, ki je tebi dal, da si ga spoznala in rodila. V onem Duhu naj ponižen vzvišeno govorim o Jezusu, v katerem ti priznavaš, da si dekla Gospodova, želeč, da se ti zgodi po angelovi besedi. V onem Duhu naj ljubim Jezusa, v katerem ga ti moliš kot svojega Gospoda, gledaš kot svojega Sina. Tako resnično naj se bojim tega Jezusa, kakor resnično je bil on, čeprav Bog, pokoren svojim staršem.«
Sveti Ildefonz, nadškof v Toledu, goduje 23. januarja
Vir
Starši so nadarjenega in vsestransko razvitega mladeniča Ildefonza namenili za državno službo, sam pa se je raje odločil za redovništvo. Pod duhovnim vodstvom strica Evgenija, škofa v Toledu, je vstopil v samostan sv. Kozma in Damjana blizu Toleda, kjer so ga redovniki kmalu izbrali za opata, po stričevi smrti pa so ga izvolili za njegovega naslednika. Kot škof si je veliko in goreče prizadeval za resno krščansko življenje, tudi s svojimi spisi in govori. Vse življenje je bil goreč Marijin častilec.
Ime: Ildefonso je španska oblika vizigotskega imena Hildefons, sestavljenega iz besed hild »boj, bitka« in funs »pripravljen«, torej »pripravljen na boj«.
Rodil se je okoli leta 607 v Toledu v Španiji, umrl pa 23. januarja 667, prav tako v Toledu v Španiji.
Škofija: Škofijo v Toledu naj bi v prvem stoletju ustanovil sv. Jakob st., po Milanskem ediktu leta 313 pa je bila povzdignjena v nadškofijo. Ildefonz je bil njen 32. škof in je škofijo vodil od l. 657 do 667.
Prednik: Evgenij III. ml. (646–657)
Naslednik: Quiricus (667–680)
Dela: Poleg pisem in govorov ter nekaterih spisov, ki veljajo za izgubljene, poznamo njegova dela: O slavnih možeh, Knjiga o devištvu svete Marije zoper tri nevernike, O poznavanju krsta, O napredovanju po duhovni puščavi. Na njegovo pobudo naj bi bil na 18. decembra uveden praznik Marijinega veselega pričakovanja, za katerega je napisal besedilo za mašni obred.
Kreposti: Ildefonz v ničemer ni poznal polovičarstva, povprečnosti ali mlačnosti. Bil je potrpežljiv in ponižen, ves goreč v ljubezni do Boga in Marije.
Čudež: Na predvečer Marijinega praznika, ki ga je uvedel, 17. decembra, je Ildefonz v procesiji vstopil v stolnico, da opravi slovesne jutranjice. Stolnico je napolnila nebeška svetloba, na škofovem sedežu pa so zagledali Marijo z angeli in svetnicami. Pomignila je škofu, naj se ji približa, ga pohvalila za zvesto službo in mu na ramena nadela nov plašč, ki naj ga nosi na njen praznik.
Zavetnik: Je zavetnik mesta Toleda.
Upodobitve: Na upodobitvah ga vidimo kot škofa z mitro, palico, peresom in knjigo.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi sv. Leokadije v Toledu, v času arabske invazije (711) pa so ga prenesli v mesto Zamora.
Goduje: 23. januarja.
Misel: »In zdaj prihajam k tebi, edina Devica in božja Mati. Predte padam, ti edino svetišče učlovečenega mojega Boga. Pred teboj se ponižujem, ti edina Mati mojega Gospoda.«
Vir
V Toledu (na Španskem), sveti Ildefóns, škof, ki je bil, kot menih in predstojnik samostana, izvoljen za škofa in je v lepem jeziku napisal mnoge knjige, ter uvedel izdatne liturgične molitve in častil Blaženo Marijo, Božjo Porodnico in vedno Devico s čudovito pobožnostjo.
Vir
Vizigoti ali Zahodni Goti so v 5. stoletju vdrli v Španijo in ustanovili državo, katere prestolnica je bil Toledo. Proti koncu 6. stol. so se odpovedali arijanski zmoti in se oklenili čistega Kristusovega nauka ter se s starimi španskimi prebivalci združili v nov španski narod. Največ zaslug za to, da je vera med Španci postala pravi kvas vse miselnosti, imajo trije svetniški redovniki in škofje. Najstarejši med njimi je Leander, ki je dal pobudo za spreobrnjenje Vizigotov in jih nato modro vodil kot nadškof v Sevilli (+ 601), na tem nadškofijskem sedežu ga je nasledil njegov brat Izidor, ki ga častimo kot cerkvenega očeta (+ 636), tretji pa je Ildefonz, nadškof v državni prestolnici Toledu.
Rodil se je okoli leta 607 v velikaški družini Vizigotov, ki pa je bila že ponosna na svojo novo špansko narodnost ter polna gorečnosti, ki je lastna spreobrnjencem. Ildefonza so starši namenili za državno službo, on pa se je bolj ogreval za redovniški poklic, ker je imel živ zgled: strica Evgenija, vzornega redovnika. Ni mogel premagati odpora pri domačih, zato je od doma kar zbežal. Ko je prišel v samostan, je bil zaradi svoje vestnosti in pobožnosti vsem za vzor. Ljubezen do Boga in Marije je kar žarela iz njega.
Kmalu so ga redovniki izbrali za opata, škofje so ga prosili, naj prihaja na sinode, na katerih so se zbirali v Toledu vsako leto. Njegovi pobudi pripisujejo uvedbo novega praznika na dan 18. decembra z naslovom Marijino veselo pričakovanje. Prvič so ga obhajali leta 657 in verjetno je Ildefonz sam sestavil besedilo za praznično mašo. Koliko je bilo v Ildefonzu vsestranskih zmožnosti, kako trden je bil njegov značaj in kako bister njegov razum, se je pokazalo, ko so ga po smrti strica sv. Evgenija izvolili za nadškofa v Toledu. Nadškofijo je vodil deset let in ves čas je imel veliko težav zaradi kralja Recesvinta. Ta ga je najprej skoraj prisilil, da je sprejel izvolitev, potem pa mu je prepovedal sklicevati sinode. Najbolj je svetniškega škofa bolelo kraljevo posvetnjaško in pohujšljivo življenje. Nadškof Ildefonz je storil vse, da bi ljudi zavaroval pred slabimi zgledi kralja in velikašev. Spodbujal jih je k resnemu krščanskemu življenju najprej z zgledom pa tudi z govori in s spisi. Pisal je o velikih možeh tedanje Cerkve, o temeljnih verskih resnicah, najprisrčneje pa o Mariji. Umrl je leta 667.
Iz njegovega življenja se je ohranila ljubka pripoved. Sv. Ildefonz je z velikim veseljem obhajal praznik Marijinega veselega pričakovanja 18. decembra. V zadnjih letih svojega življenja je nadškof v procesiji stopil v stolnico 17. decembra zvečer, da pred praznikom z duhovniki opravi slovesne jutranjice. Stolnico je napolnila nebeška svetloba, na škofovem sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetniki. Marija je ljubeznivo povabila Ildefonza, naj se približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo in mu na ramena nadela nov plašč, ki naj ga nosi naslednjega dne ob njenem prazniku. Ta prizor je naslikalo več slavnih slikarjev (Rubens, Velasquez). Ildefonza najpogosteje upodabljajo s knjigo v roki in ob pisanju, ko mu narekuje Marija.