Adam in Eva – prastarša

Adam in evaZavetnika krojačev in vrtnarjev
Imena: Adam, Adamo, Adem, Eva, Evelina, Evelin, Evelinda, Evi, Evica, Evita, …
Na dan pred božičem se Cerkev spominja prvih staršev Adama in Eve. Naše misli so navadno ta dan že tako usmerjene v lepo in srečno božično razpoloženje, da se ju bolj malo spominjamo. Ali pa smo se zaradi časov in razmer navadili, da v njih komaj še vidimo naše prastarše kot prvi člen v vrsti prednikov.

Dan njunega spomina pa ni bil po naključju izbran za 24. december. Adam in Eva sta prinesla na svet greh; drugi Adam, Jezus, in druga Eva, Marija, ki je rodila Jezusa, sta ga spet odvzela. Sveto pismo poroča o njunem življenju: »Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji.’ Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je vdahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša … In spet je rekel Bog: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’ Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1 Mz 1 in 1 Mz 2).
Primer Adama in Eve nam pove, kako je za velik greh (četudi enkraten) treba delati pokoro s trdim delom vse življenje. »Prekleta bodi zemlja zaradi tebe! S trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja« (1 Mz 3,171 Mz 3,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, o katerem sem ti tole zapovedal: ‚Ne jej od njega!‘ – bodi prekleta zemlja zaradi tebe! V trudu se boš živil od nje vse dni svojega življenja. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Če kristjani pozabljamo na Adamovo in Evino vlogo v našem odrešenju, bi nas morala na to opozarjati krščanska umetnost, ki nam ju ne predstavlja samo v skušnjavi in grehu, marveč kot starozavezni zgled nove zaveze in kot tista, ki ju je Kristus sam po svoji smrti pripeljal iz podzemlja, kjer sta, samo s tanko steno ločena od neodrešljivega – ker ni hotelo biti odrešeno – padlega stvarstva, čakala na obljubljenega Mesija.

Cerkev sama ne vidi v njunem grešnem padcu toliko bridke posledice, prekletstvo, kolikor bolj preklic tega prekletstva. Adamov greh označuje v hvalnici velikonočne vigilije celo kot »srečno krivdo«, ker nam je prinesel Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji toliko više, kot je stal prvi človek pred grehom.
Upodabljajoča umetnost spremlja prve starše na vseh postajah njunega življenja; od stvarjenja Adama in Eve prek življenja v raju, kjer je vladalo mirno sožitje med človekom, živalmi in vso naravo, do skušnjave in greha ter izgona iz raja. Vrh tega upodabljanja pomenijo v 16. stoletju dela Raffaella in Michelangela (Sikstinska kapela!).
Godujeta 24. decembra.
Vir