Postopek (Cause)

Sluh svetosti
Po definiciji se »postopek za beatifikacijo in kanonizacijo nanaša na katoliškega vernika, ki je v življenju, ob smrti in po njej užival sloves svetosti, ker je na junaški način uresničeval vse krščanske vrline«.

Za začetek postopka beatifikacije je zato vselej potrebna določena »fama sanctitatis« oziroma sloves svetosti posameznika, kar pomeni splošno prepričanje ljudi, da je bilo njegovo življenje neoporečno in prešinuto s krščanskimi vrlinami. Ta sloves mora trajati in se lahko celo širi. Ljudje, ki so osebo poznali, govorijo o zglednosti njenega življenja, njenem pozitivnem vplivu, njeni apostolski rodovitnosti in o njeni zgledni smrti.

Škofijska faza

Svetost je le zadnja stopnja na lestvici, ki predpostavlja tri predhodne: kandidat mora, da bi uradno postal svetnik, najprej postati božji služabnik, nato častitljivi in zatem blaženi.

Božji služabnik je katoliški vernik, za katerega se je začel postopek beatifikacije in kanonizacije.

Prva faza mora torej biti uradna otvoritev postopka. Oseba je razglašena za božjega služabnika oziroma božjo služabinjo, postulator, ki ga posebej imenuje škof, pa zbira dokumente in pričevanja, ki lahko pomagajo pri rekonstrukciji življenja in svetosti zadevne osebe. Cilj je preveriti junaškost vrlin, kar pomeni stalno naravnanost k delanju dobrega s trdnostjo, doslednostjo in brez obotavljanja. Treba je torej dokazati, da je kandidat vrline prakticiral na zelo visoki, nevsakdanji ravni.

Ta rekonstrukcija poteka po dveh poteh: z zbiranjem ustnih pričevanj ljudi, ki so božjega služabnika poznali ter lahko natančno opišejo dogodke, prigode in besede; ter z zbiranjem vseh dokumentov in spisov, ki se nanašajo na božjega služabnika.

Če se začetni pogoji zdijo skladni, lahko škof sproži postopek z namenom kanonizacije. V ta namen imenuje sodišče, ki ga sestavljajo njegov delegat, promotor pravičnosti (na ravni kongregacije bo kasneje deloval splošni promotor vere) in tajnik aktuar. Posebna zgodovinska komisija mora zbrati dokumente, ki se nanašajo na božjega služabnika, ter vsa njegova pisna dela. Na koncu morata dva teološka cenzorja oceniti omenjene spise in preveriti, ali je v njih kaj v nasprotju z vero ali moralo. Vse informacije se zberejo in nato zapečatijo med sklepno sejo, ki ji predseduje škof.

Rimska faza

Po končanem delu se škofijska faza postopka zaključi, celotno gradivo pa se odnese v Rim na Dikasterij za zadeve svetnikov, ki prek svojega poročevalca usmerja postulatorja pri pripravi pozicije (to je zvezka, ki povzema dokaze, zbrane v škofiji); s tem se začne t. i. rimska faza postopka.

Pozicija mora zanesljivo dokazati življenje, vrline in sloves svetosti božjega služabnika. Proučila jo bo skupina teologov, v primeru »zgodovinskega postopka« (ki se nanaša na kandidata, ki je živel v davni preteklosti in zanj ni več očividcev) pa še zgodovinska komisija. Če bodo mnenja naklonjena (vsaj z zanesljivo večino), bo dosje posredovan v nadaljnjo presojo škofom in kardinalom, članom dikasterija.

Če je presoja slednjih prav tako naklonjena, sveti oče odobri razglasitev odloka o junaškosti vrlin ali mučeništvu božjega služabnika, s čimer ta postane častitljivi, pri čemer se mu prizna, da je v »junaški« stopnji živel tri bogoslovne vrline (vero, upanje in ljubezen) ter štiri kardinalne vrline (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost) oziroma, da je bil kandidat umorjen iz sovraštva do vere (mučenec).

Kandidati za svetost so namreč lahko različnih vrst: mučenci, se pravi tisti, ki so bili ubiti zaradi izpovedovanja vere; ter t. i. pričevalci ali izpovedovalci (confessores), se pravi tisti, ki so bili pričevalci vere, vendar brez končne žrtve lastnega življenja. Poleg tega je od leta 2017 mogoče priti do kanonizacije tudi prek tretje poti: s podaritvijo življenja, čeprav ni šlo za umor iz sovraštva do vere in brez dolgotrajnega izvajanja junaških vrlin; gre za osebe, ki so prostovoljno in svobodno darovale svoje življenje za druge ter v tem namenu vztrajale »do smrti v vrhunskem dejanju ljubezni«.

Beatifikacija

Beatifikacija je vmesna postaja na poti do kanonizacije. Postopek beatifikacije se, razen ob posebnem papeškem spregledu, ne more začeti, preden ne preteče vsaj 5 let od smrti častitljivega; če je mučenec, postane blaženi takoj, sicer pa je nujno, da se potrdi čudež, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo. Ta čudežni dogodek je običajno ozdravljenje, ki ga ni mogoče znanstveno pojasniti, kar presodi zdravniška komisija, ki jo skliče Dikasterij za zadeve svetnikov in jo sestavljajo strokovnjaki, tako verniki kot neverniki. Za priznanje je pomembno, da je ozdravljenje popolno in trajnostno, v mnogih primerih pa tudi hitro.

Po tej odobritvi se o čudežu izrečejo tudi škofje in kardinali, člani dikasterija, sveti oče pa odobri ustrezen odlok. Tako je častitljivega mogoče beatificirati. Po tej razglasitvi se blaženi vpiše v liturgični koledar njegove škofije ali njegove redovne družine, in sicer na obletnico smrti ali na drug dan, ki se zdi posebej pomemben.

Kanonizacija

Da bi lahko prišli do kanonizacije, se pravi, da bi bil nekdo razglašen za svetnika, je treba blaženemu pripisati drugi čudež, ki pa se je zgodil po beatifikaciji.

Da bi ugotovila, kdo je svetnik, Cerkev uporablja kanonično preverjanje: če je bilo včasih mogoče postati svetnik preprosto s splošnim ljudskim vzklikom, se je Cerkev vsaj od 16. stoletja dalje začela opremljati s posebnimi predpisi, da bi se izognila zmedi in zlorabam.

Za nadaljevanje postopka je najprej potrebno, da je kandidat mrtev, da nekdo predlaga začetek postopka in da škof krajevne Cerkve to zahtevo sprejme. Prvi del postopka namreč poteka v škofiji: zbirajo se dokumenti in pričevanja, rekonstruirajo se dogodki. Če se zbirka teh podatkov zdi ustrezna, se vse skupaj pošlje v Vatikan.

Kot v vseh postopkih so tudi tu prisotni nekakšna obtožba in obramba. Odvetnik obrambe, če lahko uporabimo ta izraz, je postulator, ki je zadolžen za dokazovanje kandidatove svetosti. Tisti, ki je zadolžen za natančno preizkušanje pričevanj in dokumentov, pa je promotor vere (splošno znan kot »hudičev odvetnik«). Prvega imenuje tisti, ki je podal predlog za sprožitev postopka, drugi pa je v službi pri dikasteriju.

Izjemni primeri (Casi excepti)

Papež lahko sprejme posebne odločitve. Papež Frančišek je to storil v primeru Janeza XXIII., ki je postal svetnik zaradi svojega slovesa svetosti, ki se je desetletja širilo po vsem svetu, ne da bi mu bilo treba priznati drugi čudež. Izjemen postopek je uporabil tudi Benedikt XVI. v primeru Janeza Pavla II., katerega postopek beatifikacije se je začel nekaj tednov po smrti, ne da bi čakali na predvidenih pet let. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, obstaja še ena izjema, in sicer t. i. enakovredna ali ekvipolentna kanonizacija, ki se uporablja tako za primere beatifikacije kot kanonizacije; gre za postopek, ki ga uporablja Katoliška cerkev in s katerim papež s preprostim odlokom odobri spontano češčenje, ki obstaja že nekaj časa, brez posebnih preiskav in brez čakanja na nastop čudeža. Ta se razlikuje od formalnih beatifikacij in kanonizacij, za katere Cerkev predvideva reden postopek in obstoj čudeža (za blaženega) oziroma drugega čudeža (za svetnika).
Vir

Views: 0