blaženi Alojzij Viktor Stepinac – škof in mučenec

Alojzij StepinacRodil se je 8. maja 1898 v župniji Krašić. Po maturi v Zagrebu je leta 1916 nastopil vojaško službo v Karlovcu. Kot poročnik avstrijske vojske je bil poslan na italijansko bojišče. Julija 1918 so ga ujeli, čez pet mesecev pa izpustili. Zatem je kot vojaški prostovoljec odšel v Solun. Po demobilizaciji se je leta 1919 vrnil domov in jeseni odšel študirat agronomijo v Zagreb, a že po enem semestru se je odločil, da bo raje pomagal očetu, ki je bil velik kmet. Starši so ga spodbujali, naj se poroči, in izbral si je Marijo Horvat, ki jo je poznal kot verno dekle. Vendar pa z ženitvijo ni bilo nič; Alojzij se je odločil za študij teologije na Gregoriani v Rimu, kjer je bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Tako je bila uslišana molitev Alojzijeve matere Barbare, ki je goreče molila in se trikrat na teden postila, da bi sin prejel milost duhovniškega poklica. Alojzij je za materino molitev izvedel šele po posvečenju.

Ves Zagreb ga je cenil
Ko se je leta 1931 vrnil v Zagreb, ga je nadškof Bauer imenoval za škofijskega ceremonierja. Njegova posebna skrb so bili reveži. Nadškof je na njegovo pobudo ustanovil Karitas. Stepinca so že takrat poznali po njegovi ljubezni do Kristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniški navdušenosti, kar je nadškofa Bauerja nagnilo k temu, da ga je predlagal za svojega naslednika. »Tako me je presenetil, da sem prvi hip pomislil, da je starčka (nadškofa Bauerja) zapustila pamet,« je kasneje pripovedoval Alojzij Stepinac. Njegovo imenovanje za nadškofa 28. maja 1934, ko mu je bilo 36 let, je bilo za vse popolno presenečenje.

Škofovsko službo je začel z velikim zaupanjem in vero, kar izraža tudi njegovo škofovsko geslo: »Vate, Gospod, zaupam!« Bil je zelo povezan z laiškimi združenji in mladinskimi skupinami, spodbujal verski tisk, odpravljanje revščine, skrbel je za primerno pastoralo, posebej otrok in mladih. Gojil je prijateljski odnos s svojimi duhovniki in bil očetovski z bogoslovci. P. Miha Žužek, ki je vojna leta preživel v Zagrebu, se spominja: »Nadškofa Stepinca je že leta 1941 ves Zagreb cenil kot duhovnega človeka. Znano je bilo, da je mož globoke molitve, asket, poln nesebične ljubezni. Svoje ‘gospodinje’ je spravljal v nenehne zadrege, ker je sproti vse razdal.«

Alojzij StepinacStepinac je poudarjal pravico vseh, tudi hrvaškega naroda, do neodvisnosti, zato je podpiral hrvaško državo, v marsičem pa je z oblastniki Neodvisne države Hrvatske (NDH), prihajal v nesoglasje zaradi njihovih ukrepov, saj so bili za Cerkev nesprejemljivi. Že aprila 1941 je obsodil protisrbsko in protijudovsko zakonodajo, ki jo je sprejel režim. Ščitil je Jude in organiziral pobeg judovskih otrok na Madžarsko in v Palestino. Ko je kmalu po ustanovitvi države voditelj NDH Pavelić ukazal množično streljanje Srbov, je Stepinac zapisal: »Kot nadškof protestiram proti temu nasilju: česa takega katoliška vera ne dovoljuje. Prosim Vas, da sprejmete vse ukrepe, da niti en Srb ne bi bil več ubit.« Pogosto je posredoval pri oblasteh, ko so preganjali pravoslavne Srbe, in bil pri tem marsikdaj uspešen. Ko so Nemci iz Štajerske izgnali skoraj vse duhovnike, je v okrožnici prosil hrvaške duhovnike, naj jih z odprtostjo sprejmejo.
24. oktobra 1942 je dejal med pridigo: »Vsi ljudje vseh ras so božji otroci, vsi brez razlike, najsi bodo Romi, črnci, civilizirani Evropejci, Judje ali ponosni Arijci, vsi imajo isto pravico, da rečejo: ‘Oče naš, ki si v nebesih.’ Zato je katoliška Cerkev vedno obsodila in še obsoja vsako krivico in nasilje v imenu razredne, rasne ali nacionalne teorije. Ni mogoče iztrebljati Romov ali Judov, ker bi jih imeli za manjvredno raso.« Tako jasnih besed je bilo v takratni Evropi slišati bolj malo. Njegove jasne obsodbe režima so objavljali partizani pa tudi radio BBC, kar je razjezilo ustaše.

»Moja krivda je v tem, da ne klonim«
Alojzij StepinacKo so po osvoboditvi leta 1945 oblast prevzeli partizani, so bili nekaj mesecev odnosi med Cerkvijo in državo dobri. Zatem pa ga je Tito v osebnem pogovoru skušal prepričati, naj ustanovi narodno Cerkev in se odcepi od Svetega sedeža. Stepinac je odklonil. Skupaj z drugimi hrvaškimi škofi je objavil pismo, v katerem je obsodil politiko komunističnega režima, ki ni spoštoval verske svobode, ki je nacionaliziral premoženje Cerkve, preganjal posameznike in pobijal duhovnike. Režimski mediji so začeli močno napadati Stepinca in škofe. Prijeli so ga in ga na montiranem procesu obsodili na šestnajstletno prisilno delo. »Moja krivda je v tem,« je izjavil pred sodniki, »da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.« V zloglasnem zaporu v Lepoglavi je prebil pet let, zatem pa so ga zaradi pritiskov mednarodne javnosti premestili v župnišče v rojstnem Krašiću, kjer je ostal do smrti. Papež Pij XII. je njegovo zvestobo Kristusu in Cerkvi 12. januarja 1953 nagradil: imenoval ga je za kardinala. V Krašićih je veliko trpel zaradi stalnega policijskega nadzora in bolezni. Malo pred smrtjo, leta 1959, je v odgovoru oblastem zapisal: »Če režim meni, da umiram prepočasi, naj me telesno popolnoma dotolče, kakor je v pravnem smislu storil pred štirinajstimi leti. Sveti Ciprijan je svojemu krvniku dal 25 zlatnikov, preden mu je ta odsekal glavo. Jaz nimam zlata. Vse, kar lahko dam, je molitev za tistega, ki mi bo zadal smrt, da mu Gospod odpusti in mu da večno življenje, meni pa da spokojno smrt.« Čeprav je bil do režima povsem neuklonljiv, pa ni gojil nobenega sovraštva. »Eminenca (Stepinac) je rekel,« je februarja 1960 Titu pisala kiparka Mila Wood, »da bo po hudi bolezni prvo mašo opravil za Vas. Poleg tega je vedno poudarjal: tudi komunisti so naši bratje, mi jih moramo ljubiti. Ste me razumeli? Mi jih moramo ljubiti.«

Stepinca, ki je umrl leta 1960, je leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400.000 romarji razglasil za blaženega papež Janez Pavel II., ki je dejal: »Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija.«
Vir

Alojzij StepinacNe da bi vedel, da je njegova mati že od njegovega rojstva naprej molila in se postila, da bi njen sin postal duhovnik, se je Alojzij po temeljitem premisleku res odločil za duhovniški poklic. Spoznal je, da mu zakon in kmečko življenje nista usojena. Bog ga je namreč potreboval drugje: da je kot nadškof v najtežjih časih zgodovine svojo zvestobo in predanost narodu in Cerkvi okronal z mučeniško palmo – v zgled, opomin in priprošnjo.
Blaženi Alojzij Stepinac kardinal, nadškof v Zagrebu, mučenec
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Alojzije Viktor. Alojz je zloženka iz besed al »vse« in wisi »pameten, razumen«. Viktor pa v latinščini pomeni »zmagovalec«.
Rodil se je 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić na Hrvaškem,  umrl pa 10. februarja 1960 v Krašiću.
Družina: Rodil se je v premožni kmečki družini. Njegov oče Josip je bil najprej poročen z Marijo, roj. Žitko, s katero je imel štiri otroke. Po njeni smrti se je poročil z Barbaro, roj. Penić, s katero je imel še osem otrok. Alojzij je bil peti po vrsti.
Škof: Komaj štiri leta po posvečenju v Rimu, 26. oktobra 1930, je bil leta 1934 imenovan za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva. Takrat je bil najmlajši nadškof na svetu.
Geslo: In Te, Domine, speravi (Vate, Gospod, zaupam).
Škofija: Zagrebško škofijo je okoli leta 1094 ustanovil madžarski kralj Ladislav, leta 1852 pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Danes živi v njej okoli 1,5 milijona katoličanov. Alojzij jo je vodil od leta 1937 do smrti leta 1960. Od leta 1997 jo vodi kardinal Josip Bozanić.
Predhodnik: Antun Bauer (1914–1937).
Naslednik: Franjo Šeper (1960–1970).
Zavetnik: Hrvaške in mesta Zagreb; izgnancev, beguncev, zapornikov in bolnikov; duhovnikov, delavcev, kmetov in študentov.
Kreposti: Bil je asket in človek globoke molitve, prisrčno je gojil pobožnost do Matere božje in bil ves zazrt v evaharistijo, daritev svete maše. Njegova posebna skrb so bili reveži, ubogi in begunci ter preganjani.
Pomoč: V času vojne je pomagal številnim beguncem in se zavzemal za preganjane. Reševal je tako Srbe kakor Jude, Poljake in druge. Med drugim je sprejel več kot 300 pregnanih slovenskih duhovnikov in jih razporedil v dušnopastirsko delo.
Zapor: 18. septembra 1946 so ga zaprli in obsodili na 16 let prisilnega dela. Sprva je zapor prestajal v kaznilnici v Lepoglavi, konec leta 1951 pa so ga internirali (hišni pripor) v župnišču rojstne župnije Krašić, kjer je ostal do smrti.
Mučeništvo: Med prestajanjem kazni v Lepoglavi je bil Alojzij zastrupljen; bil je izpostavljen sevanju, v hrano je dobival poseben strup, ki je kasneje, v Krašiću, povzročil številne bolezni in prezgodnjo smrt.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo škofa odločnih potez, a milega in globokega pogleda. Njegov atribut je mučeniška palma.
Zadnje besede: »Blagoslovljeno bodi Božje ime! Zgodi se tvoja volja!«
Grob: Pokopali so ga 13. februarja v zagrebški stolnici.
Vir