Novo leto, Obrezovanje Gospodovo – Osmina Gospodovega rojstva

Novo leto, Obrezovanje Gospodovo - Osmina Gospodovega rojstvaLeto svetnikov je nujno obenem tudi leto Gospodovo, zakaj Jezus je »krona vseh svetnikov«. Naša živa zveza s svetniki se uresničuje le po Kristusu in njegovem Duhu (C 49). Svetniki so naši vodniki h Kristusu, njegovi odposlanci, posredniki med nami in njim. Zato je prav, da je na začetku svetniških godov Gospodov praznik.
Prvi dan leta obhajamo osmino Gospodovega rojstva. Posebno ime praznika je obrezovanje Gospodovo, zakaj: »ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil otrok obrezan, so mu dali ime Jezus« (Lk 2, 21Lk 2, 21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Obrezovanje Jezusovo 21 In ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S tem je izražena dvojna misel: učlovečeni Sin božji je kot edini veliki duhovnik nove zaveze prelil prve kaplje krvi za odrešenje človeškega rodu in je to razodel javnosti s privzemom imena Jezus, kar pomeni: Jahve odrešuje ali krajše, Odrešenik. V stari zavezi je Bog govoril Abrahamu: To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški… To bodi znamenje zaveze med menoj in vami (1 Mojz 17, 10.111 Mojz 17, 10.11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški! 11 Bodite obrezani na mesu svoje prednje kožice! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Judje so tedaj prelito kri imenovali kar »kri zaveze« in so ji pripisovali spravni značaj, podobno kakor krvi velikonočnega jagnjeta, ki so ga smeli jesti le obrezani. Po judovskem pojmovanju je bila kri nosivka življenja, kri obrezanega je bila vez z Bogom, virom življenja. Hkrati je ta kri povezovala ude judovskega naroda med seboj in zaznamovala upanje na Odrešenika, ki ga je napovedal Bog in so ga oznanjali preroki. S tem se je izvoljeno ljudstvo ostro ločilo od poganske okolice. Kakor vsak judovski deček, je bil osmi dan obrezan tudi Marijin sin (Lk 1, 59; 2, 21Lk 1, 59; 2, 21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Obrezovanje Janeza Krstnika 59 Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Obrezovanje Jezusovo 21 In ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Kristus je hotel biti obrezan. Njegova pokornost obredu obrezovanja je pomenila, da se podreja postavi izraelskega ljudstva za ves čas svojega zemeljskega bivanja. Šele pri zadnji večerji je po spremenjenju vina v svojo kri napovedal konec Mojzesove postave, ko je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva« (Lk 18, 20Lk 18, 20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Zapovedi poznaš: ‚Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater!‘« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Ko je prelil lastno kri na križu, je prenehala obveznost postave, dane Mojzesu (Apd 15, 29Apd 15, 29
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

29 da se zdržite tega, kar je malikom darovano, in krvi in mesa zadušenih živali in nečistovanja. Če se boste tega zdržali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Takrat se je do kraja izpolnilo, kar se je začelo, ko je Jezus osmi dan po rojstvu prelil prve kaplje kot začetnik novega božjega ljudstva, odkupljenega za ceno njegove krvi. Udje božjega ljudstva v novi zavezi imamo namesto obreze krst. Ta zakrament nas vceplja v živo telo Cerkve in napravlja deležne odrešenja po Jezusovi krvi. Sv. Pavel zato imenuje krst »Kristusovo obrezo« (Kol 2, 11.12Kol 2, 11.12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 v njem ste bili tudi obrezani z obrezo, ki je ne izvrše roke, takó da ste slekli meseno telo, z obrezo Kristusovo, 12 ko ste bili z njim v krstu pokopani; v njem ste bili tudi obujeni po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Upa si celo reči: Resnična obreza smo mi, ki služimo Bogu v Duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu in se ne zanašamo na meso (Flp 3, 3.4Flp 3, 3.4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 Kajti obreza smo mi, ki Bogu služimo v duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu in se ne zanašamo na meso, 4 čeprav bi se jaz mogel zanašati tudi na meso. Če kdo drug meni, da se more zanašati na meso, se veliko bolj jaz: Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Odkar je Kristus ustanovil »novo zavezo v svoji krvi« (1 Kor 11, 251 Kor 11, 25
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

25 Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), smo resnični Izrael kristjani, to je ljudstvo, zraslo v enoto ne po mesu, ampak po Duhu, pravo »novo božje ljudstvo«, »izvoljen rod, svet narod« (1 Pet 2, 9.101 Pet 2, 9.10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč, 10 vas, ki nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste božje ljudstvo, kateri niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).
Ob tej temeljni misli današnjega praznika ne smemo prezreti resnice, da je naša pripadnost božjemu ljudstvu nove zaveze velik božji dar. Deležni smo ga, ker nas Bog ljubi in je zato dal sam sebe in svojo kri v odkupnino za nas. Novo leto nas opozarja, da nihče nima toliko ljubezni kakor učlovečeni Bog, ki je dal svoje življenje za nas in nam sadove te žrtve naklanja po krstu. Zunanja pripadnost Cerkvi po krstu pa nas pred Bogom še ne opraviči. »Ne zveliča se, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve s telesom, ne pa s srcem. Zavedajo naj se vsi otroci Cerkve, da morajo svoj odlični položaj pripisovati ne lastnim zaslugam, ampak posebni Kristusovi milosti; ako tej milosti niso poslušni v mislih, besedah in dejanju, ne le da se ne bodo zveličali, ampak bodo strože sojeni« (C 14, 2). V novo leto torej stopamo polni hvaležnosti do Boga, v zaupanju na njegovo odrešenje po Jezusu, pa tudi z zavestjo velike lastne odgovornosti, kako »gospodarimo« z milostjo, ki nam je dana. Kakor si božičnega praznika ne moremo predstavljati brez Marije, matere božjega Sina, tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo Gospodovo obrezovanje. 1. januar je tudi Marijin praznik, med najstarejšimi prazniki Matere božje. To razločno kaže besedilo mašnega obreda. Marija je pač najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. »Iz nje je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha« (C 55). Po njej se je izvršila tista čudovita »zamena«, ki o njej zgovorno pišejo stari cerkveni očetje: Sin božji je postal človek, da bi mi postali božji otroci. – Marija je bila voljno orodje božjih načrtov za naše zveličanje, saj je »s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva« (C 56). Na pragu «novega leta nas sprejema tudi mati Marija in nas vabi, naj se pod njenim vodstvom in varstvom prepustimo ljubečim rokam neskončno modre božje previdnosti. Za nas se bo nastopajoče leto gotovo najbolje izteklo, če se kakor ona zaupljivo podredimo božjim sklepom glede vsega, kar nas čaka.
Dr. a. Strle

Vzhodne Cerkve, ki so v zvezi z Rimom, praznujejo obrezovanje Gospodovo na isti dan kakor katoličani. Ločene Cerkve v tem pogledu ne ravnajo enako. Z nami hkrati praznujejo 1. januarja pripadniki bizantinskega, antiohijskega in zahodnosirskega obreda. Po naše pa je to že 14. januarja, ker se tam ravnajo po julijanskem koledarju in so zato 13 dni za nami; tako ravna tudi srbska pravoslavna Cerkev. Druge ločene vzhodne Cerkve imajo deloma še drugačen cerkveni koledar in tako nekatere spomin telesnega obrezovanja Gospodovega ali opuščajo ali pa ga povezujejo (kakor tudi že praznik Jezusovega rojstva) kar z največjim vzhodnim praznikom Bogojavljenja 6. januarja (po naše razglašenje Gospodovo). Prvi dan sončnega leta obhajamo od 1. januarja 1968 tudi kot »Dan miru«. Pobudo za to praznovanje je dal papež Pavel VI. v posebni poslanici, ki jo je prebral 23. decembra 1967 po vatikanskem radiu in jo poslal tudi vsem državnim poglavarjem in predstavnikom vseh narodov, vernim in nevernim. Praznovanje dneva miru naj bi vsako leto ponavljali kot voščilo in obljubo na začetku koledarja, ki meri in kaže pot človeškega življenja skozi čas. Mir s svojo pravičnostjo in dobrodejno umerjenostjo naj bi v prihodnje vodil vso človeško zgodovino. V poslanici pravi sveti oče: »Predlog, da posvetimo miru prvi dan v novem letu, nam ni pred očmi kot nekaj izključno verskega, katoliškega; rad bi, da se mu pridružijo vsi resnični prijatelji miru, kakor da gre za njihovo lastno pobudo; moral bi se izraziti v svobodnih oblikah, pač po osebnem značaju tistih, ki razumejo, kako lepo in pomembno je v tako raznoličnem zboru sodobnega človeštva soglasje vseh glasov v svetu, da poveliča tako temeljno dobrino, kakor je mir.« Vernike katoliške Cerkve vabi, da praznujejo Dan miru z verskimi in nravnimi izrazi krščanske vere. Vendar ta praznik ne sme spremeniti liturgičnega koledarja, ki določa za novega leta dan češčenje Marijinega božjega materinstva in presvetega Jezusovega imena. »Ti sveti in mili verski spomini morajo vreči svojo luč dobrote, modrosti in upanja na prošnjo, premišljevanje, povišanje velikega in tako zaželenega miru, ki je svetu tako potreben… Mi, ki verujemo v evangelij, lahko poveličamo ta praznik s čudovitim bogastvom izvirnih in mogočnih misli: npr. o nedotakljivem in vsesplošnem bratstvu vseh ljudi, ko vendar izhajamo vsi iz edinega, neodvisnega in preljubeznivega božjega očetovstva; izhajamo iz skupnosti, ki nas, stvarno ali v upanju, vse druži v Kristusu in tudi iz preroške besede, ki v Sv. Duhu kliče človeški rod ne le k enotnosti vesti, ampak tudi del in usod. Kakor nihče drug lahko govorimo mi o ljubezni do bližnjega; iz evangeljske zapovedi o odpuščanju in usmiljenju lahko dobimo sokove, ki res morejo prenoviti družbo …
Začnimo torej novo leto z molitvijo za mir; če je mogoče, vsi skupaj v cerkvi in po naših domovih; to je tisto, kar vas prosimo; noben glas naj ne manjka v tem velikem zboru Cerkve in sveta, ko bomo prosili za nas darovanega Kristusa: podari nam mir!«
Vir=Leto svetnikov