Sveti oče je svojo današnjo katehezo posvetil enemu največjih krščanskih pisateljev, Origenu, resničnemu »učitelju«, ki je bil hkrati briljanten teolog in pravi pričevalec za vse, kar je učil. Ko je bil star 17 let so obglavili njegovega očeta Leonida, ker je bil kristjan. Origen je vse življenje od svoje mladosti in pozneje v svoji duhovniški službi hrepenel po mučeništvu. O tem med drugim piše: »Nič mi namreč ne koristi, da sem imel očeta mučenca, če ne živim kot kristjan in ne delam časti mojemu rodu, namreč mučeništvu svojega očeta in njegovemu pričevanju, s katerim je poveličal Kristusa.« Njegovo željo mu je Božja previdnost izpolnila, saj je bil kruto mučen med preganjanjem, ki ga je zoper kristjane sprožil cesar Decij, leta 250.
Origen je bil naslednik Klementa Aleksandrijskega in je neizbrisno zaznamoval krščansko misel, ko je razvil in utemeljil teologijo na razlagi Svetega pisma, oziroma bolje povedano, uspelo mu je ustvariti popolno simbiozo, sožitje med teologijo in razlaganjem Svetega pisma. Jedro njegove teologije je trojno branje Svetega pisma: prvo branje je najbolj zvesto možno, začenši od hebrejskega izvirnika in različnih grških prevodov. Nato sledijo komentarji besedila, vrstice za vrstico. In tretja stopnja branja razodete besede je pridiganje. Origen je tako vodil svoje poslušalce od dobesednega smisla razodetja, preko moralne razlaga, do duhovnega pomena bibiličnega besedila. Tako je ustvaril resnično krščansko branje Stare zaveze, ki kaže globoko edinost celotne Biblije. O tem ta veliki učitelj iz Aleksandrije takole piše: »Jaz Mojzesove postave ne imenujem Stara zaveza, če jo razumem v Svetem Duhu. Postava postane Stara zaveza samo za tiste, ki jo hočejo razumeti le po mesu, to je tako, da se ustavijo le pri črki besedila. Toda za nas, ki postavo razumemo in izvršujemo v Duhu in v smislu Evangelija, je postava vedno nova, in dve zavezi sta za nas ena sama Nova zaveza, ne zaradi časovnega datuma, ampak zaradi novega smisla … Za grešnika in za tiste, ki ne spoštujejo zaveze ljubezni, pa nasprotno, tudi Evangeliji ostarijo.«
Origen pa nas tudi vneto opominja, da se Cerkev obnavlja pomlaja vedno, kadar v obliki molitve bere Sveto pismo in kadar svoje življenje dosledno uravnava po nauku razodete besede. Tudi mi smo povabljeni, da v svojem življenju ravnamo, kakor je učil Origen, je zaključil Sveti oče svojo današnjo katehezo.
Vir
Origen in evharistija
1. Oseba
Origen je bil rojen v Aleksandriji, okoli leta 185. Šolal se je pri Klemenu Aleksandrijskemu v katehetski šoli, katere vodstvo je kasneje prevzel. Veliko je potoval, tudi v Rim, sprl se je s svojim škofom in se na koncu ustalil v Cezareji v Palestini. Tam je bil posvečen v duhovnika, pridigal ljudstvu in se posvečal eksegetskemu delu. Leta 250 je Decij sprožil preganjanje kristjanov, Origena so ujeli in mučili. Sicer je preživel, a je za posledicami kmalu umrl, okoli leta 253/254.
2. Nauk
Origen je vsestranski človek in obvlada veliko stvari. Ohranjenih je okoli 2.000 njegovih del. Med njegovimi eksegetskimi deli najbolj izstopa Heksapla, ki je prva tekstno-kritična izdaja SP. Druga njegova eksegetska dela obsegajo tudi sholia (preprosti komentarji na robu besedila), homilije (razlaga SP znotraj bogoslužja – razlaga cel Pentatevh) in komentarje. Omeniti je treba tudi njegovo apologijo Contra Celsum. Naj omenim še njegovo delo O molitvi, v katerem Origen odgovarja na vprašanje, kaj je molitev in zakaj sploh moliti.
3. Nauk o evharistiji
Za Origena je zakrament evharistije zaužitje kruha, ki s krepostjo molitve postane telo, ki posvečuje tiste, ki ga uživajo z iskrenim namenom. Evharistijo označi kot sam Logos. Origen v evharističnem hranjenju telesa s kruhom vidi simbol Besede, ki je duhovna hrana in je poenotena z intelektualno in moralno hrano, ki jo najdemo predvsem v Svetem pismu, pravilnem nauku in mistični kontemplaciji. Ko zakrament sprejmemo z uravnoteženim umom, nahrani telo in duha. Vendar Origen izrecno poudari, da udejstvovanje v obhajilu brez duhovnega zavedanja nima nobenega učinka. V takem primeru je kruh le navadna hrana. Duhovne hrane, ki prinaša nesmrtnost tistim, ki se udeležujejo obhajila z globoko vero, pa ne smejo jesti nevredni ljudje, ker je odvisna od duhovnega udejstvovanja v božji besedi. Zaužitje evharistije pri bolni duši povzroči obsodbo te duše na hudo (kot primer je navedena zadnja večerja in Judova smrt). Beseda prinaša zdravi duši odrešenje, bolni duši pa lahko prinese hudo zlo. Prav tako Origen v komentarju Mt 26,23 pravi, da kdor prejme obhajilo, medtem ko rovari proti svojim bratom, oponaša izdajalca Juda in ga posledično čaka tudi podobna usoda.
Vir
“Abrahamova daritev” – Iz homilij o prvi Mojzesovi knjigi
“Kristus je govoril o templju svojega telesa” Iz razlage Janezovega evangelija Jan 2,19