Tertulijan iz Kartagine – duhovnik, filozof in cerkveni pisatelj

Centurionov sin Kvint Septimij Florens Tertulijan (lat. Quintus Septimius Florens Tertullianus), na kratko kar Tertulijan, se je rodil v Kartagini okrog leta 160. Šolal se je v književnosti in pravu v Afriki, potem v Rimu. Svojo viharno mladost je zaključil s spreobrnjenjem v krščanstvo in se vrnil v Kartagino. Hieronim potrjuje, da je bil duhovnik. V tem primeru bi bili lahko razpravi O krstu in O Gospodovi molitvi odmev njegovega poučevanja.
Kot živahen in nevaren polemik ter baročni in ognjevit pisatelj je množil svoja borbena dela proti krivovercem, Judom in Markionu. Od njegovih del si velja zapomniti Zagovor (Apologeticum), v katerem brani krščanstvo pred obrekovanjem, O ženskem lišpanju (o katerem ima zelo izdelano mnenje) in O vstajenju mesa. Avguštin ni nikoli prikrival občudovanja do njega, ki ga imenuje »moj učitelj«. Žal se je Tertulijan izgubil v montanizmu.
Vir

Nekateri ljudje oznanjajo evangelij s svojim življenjem in morda ne morejo ubesediti globoke izkušnje občestva z Gospodom, ki so jo doživeli. Drugi pa so obdarjeni s preroškim duhom in so sposobni globokega in izvirnega branja Božje skrivnosti, vendar se zdi, da je njihovo življenje zaznamovano s protislovjem. To je morda primer Tertulijana, enega najglobljih in najodločnejših teologov in duhovnih avtorjev med 2. in 3. stoletjem, ki se je kljub temu zaprl pred drugimi, tako da je umrl obdan z nekaj privrženci, daleč od občestva z veliko Cerkvijo in daleč celo od razumevanja z montanističnimi preroki, ki jih je goreče podpiral. Tertulijan je bil član bogate poganske družine v Kartagini, rodil se je okoli leta 160 in bil deležen solidne klasične izobrazbe. Njegovo strast do špekulacij je vedno spremljala natančnost jezika, značilna za rimske pravne kroge. To mu je omogočilo, da je postal utemeljitelj teološkega jezika, ki je prevladal v latinski teologiji. Njegove spise o krstu, molitvi in mučeništvu bodo obilno povzeli številni poznejši avtorji. Toda njegova intelektualna strogost, združena z zagnanostjo velikega polemika in srečanjem s preroškimi gibanji močnega asketskega navdiha v montanističnih krogih, je Tertulijana pripeljala do postopne nestrpnosti. Njegov prelom z veliko Cerkvijo se je končal leta 213, vendar nam zgodovinski podatki o izidu njegove afere ostajajo večinoma neznani. Tertulijan je zapustil vrsto dragocenih naukov. Morda ni povsem razumel Božje prizanesljivosti do človeških slabosti, toda Gospod je to njegovo pomanjkljivost zagotovo očistil in mu končno pokazal svoje neskončno in nerazumljeno usmiljenje.
IT

Kvintus Septimij Florens se je rodil kot sin rimskega častnika in po končanem šolanju delal kot odvetnik. V krščanstvo se je spreobrnil med letoma 190 in 195. Leta 197 se je iz Rima vrnil v Kartagino in postal cerkveni prezbiter. Pridružil se je montanizmu, ki je učil stroga etična pravila in askezo, ter se okoli leta 207 povzpel med njegove vodilne predstavnike.
Tertulijan je napisal številne spise, v katerih je širil in branil krščanstvo ter se boril proti poganstvu in gnosticizmu. Zagovarjal je stroga etična stališča in se zavzemal za strogo cerkveno disciplino. Tertulijan je imel trajen vpliv na poznejše cerkvene voditelje, zlasti na Ciprijana. Številna njegova dela so bila vključena v zbirko spisov cerkvenih očetov. Ohranjenih je več kot 30 njegovih del. Najpomembnejše, „Apologeticus“, je bilo napisano okoli leta 197.
Tertulijan je bil prvi cerkveni učitelj, ki je pisal v latinščini. Njegovi izrazi so zaznamovali jezik Cerkve, kot je na primer beseda „trinitas“ za božjo trojico, ki jo je uvedel. Bil je prvi, ki je oblikoval teologijo, značilno za stališča zgodnje Cerkve. Izrazil je svoje poglede na kristologijo, zakramente in naravo Trojice. Ker ni imel na voljo vzornikov, je razvil terminologijo, ki jo je črpal iz številnih virov, zlasti iz grškega in rimskega pravnega jezika.
Pogosto se navaja znamenita formula „credo, quia absurdum (est)“, „Verjamem, ker je absurdno“. Pravzaprav jo je Tertulijan v „Liber de carne Christi“, „Knjigi o Kristusovem učlovečenju“, formuliral še ostreje: „Crucifixus est dei filius … et mortuus est dei filius; credibile est, quia ineptum est. Et sepultus resurrexit; certum est, guia impossibile est.“ – „Božji Sin je bil križan … In Božji Sin je umrljiv; to je verodostojno, ker je neprimerno (neokusno, neumno). In telo je vstalo; to je resnično, ker je nemogoče.“
DE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.