Marjeta Oingtska – priorica in mistikinja

Marjeta Oingtska - priorica in mistikinjaZ Marjeto Oingtsko vstopamo v kartuzijansko duhovnost, ki se navdihuje pri sv. Brunu.

Ljubeče domače okolje
Rodila se je okoli leta 1240 v mogočni stari plemiški lyonski družini Oingtskih. Vemo, da je bilo tudi njeni materi ime Marjeta, da je imela dva brata, Gviskarda in Ludvika, in tri sestre, Katarino, Izabelo in Nežo. Slednja ji je sledila v samostan, v kartuzijo, in jo tudi nasledila kot priorica.

Njeno otroštvo je minevalo mirno, v ljubečem domačem okolju. Za izražanje brezmejne božje ljubezni se opira na podobo očeta in matere. V enem svojih premišljevanj takole moli: »Lepi in ljubeznivi Gospod, mislim na posebne milosti, ki si mi jih v svoji skrbnosti izkazal: predvsem na to, kako si me varoval že od otroštva in kako si me iztrgal iz nevarnosti tega sveta in me poklical, naj se posvetim tvoji sveti službi, ter kako si me oskrbel z vsem potrebnim: hrano, pijačo, obleko in obutvijo, (in si to storil) tako da pri vsem tem nisem mogla pomisliti na nič drugega kot na tvoje veliko usmiljenje …«

Vse pustila iz ljubezni do Gospoda
V kartuzijo Poleteins je vstopila, da bi odgovorila na Gospodov klic; zapustila je vse in sprejela strogo kartuzijansko vodilo, da bi popolnoma pripadala Gospodu. Takole piše: »Ljubi Gospod, pustila sem očeta in mater in brate in vse stvari tega sveta iz ljubezni do tebe; a to je le malo, kajti bogastvo tega sveta so samo bodeči trni; in čim več ga ima kdo, bolj je nesrečen. Zato se mi zdi, da nisem zapustila drugega kot bedo in revščino. Ti pa veš, ljubi Gospod, da bi, tudi ko bi imela v lasti tisoč svetov in bi lahko z njimi razpolagala po mili volji, vse to pustila iz ljubezni do tebe; in četudi bi mi dal vse, kar imaš na nebu in na zemlji, se ne bi čutila poplačano, dokler ne bi dobila tebe, ker si ti življenje moje duše; zato nimam in nočem imeti očeta ali matere razen tebe

Kristus je knjiga
Leta 1288 postala priorica in to službo opravljala do smrti 11. februarja 1310. Iz njenih spisov niso razvidni kaki posebni preobrati na njeni duhovni poti. Vse življenje je dojemala kot pot očiščenja do polnega priličenja Kristusu. Kristus je knjiga, ki jo je treba napisati, jo vsak dan klesati v lastno srce. V delu z naslovom Speculum Marjeta govori o sebi v tretji osebi in poudarja, da je po Gospodovi milosti »vklesala v svoje srce sveto življenje, ki ga je Bog Jezus Kristus živel na zemlji, njegove dobre zglede in njegov dobri nauk. Tako dobro je spravila ljubega Jezusa Kristusa v svoje srce, da se ji je celo zdelo, da je navzoč in da drži zaprto knjigo v svoji roki, da bi jo poučeval. V tej knjigi je našla napisano življenje, ki ga je Jezus Kristus živel na zemlji od svojega rojstva do vnebohoda.«
Marjeta je bila zelo izobražena žena. Običajno piše latinsko, pa tudi v provansalščini. Njeni zapisi so najstarejše priče tega jezika. Njeno življenje je bogato z mističnimi izkustvi, ki jih opiše preprosto, ob tem pa daje zaslutiti neizrekljivo božjo skrivnost. Pri tem poudarja meje človekovega duha in neustreznost človeškega jezika, ko jo skuša izraziti. Njena osebnost je premočrtna, preprosta, odprta, zelo uravnotežena, sposobna vstopiti v globine človeškega duha. Kaže izjemne sposobnosti za vodenje. S tem v zvezi je pomenljiv odlomek iz nekega pisma očetu: »Moj ljubi oče, sporočam vam, da sem tako zaposlena s potrebami naše hiše, da ne morem svojega duha usmerjati k dobrim mislim; toliko opravkov imam, da ne vem, kam bi se obrnila. Nismo poželi žita v juliju in naše vinograde je uničil vihar. Poleg tega je naša cerkev v tako slabem stanju, da jo moramo na eni strani na novo zgraditi.«

Kristusov križ
Bog Trojica, Bog ljubezen, ki se razodeva v Kristusu, jo preseneča in Marjeta živi odnos globoke ljubezni do Gospoda. Trdi, da je Kristusov križ podoben porodni postelji. Jezusovo bolečino na križu primerja z bolečinami porodnice. »Mati, ki me je nosila pod srcem, je močno trpela, ko me je rodila, ves dan in vso noč; ti pa, lepi in ljubi Gospod, se zame nisi mučil samo eno noč ali en dan, ampak več kot trideset let! In ko je nastopil trenutek poroda, je bilo tvoje porajanje tako boleče, da je tvoj sveti pot postal kot kaplje krvi, ki tečejo po vsem tvojem telesu in padajo na tla.«

Ko se Marjeta spominja pripovedi o Jezusovem trpljenju, zre te bolečine z globokim sočutjem: »Tebe so položili na trdo posteljo križa, tako da se nisi mogel premikati ali obračati ali gibati svojih udov, kakor dela človek, ki trpi hude bolečine, ker si bil na široko razpet in so vate zabili žeblje […] in […] so bile razcefrane vse tvoje mišice in žile. […]A vse te bolečine […] ti še niso bile dovolj, tako da si hotel, da tvojo stran sulica tako kruto prebode, da bi bilo tvoje učljivo telo povsem preorano in raztrgano; in tvoja dragocena kri je vrela tako silovito, da je naredila široko cesto, kot da bi bila velik potok.« Ko piše o Mariji, zatrdi: »Ni se bilo treba čuditi, da je meč, ki ti je prebodel telo, prodrl tudi v srce tvoje slavne Matere, ki te je tako hotela podpirati […], ker je bila tvoja ljubezen nad vsemi drugimi ljubeznimi.«
Dragi prijatelji, Marjeta Oingtska nas vabi, naj vsak dan premišljujemo Jezusovo in Marijino življenje bolečine in ljubezni. Tu je naše upanje, smisel našega življenja. Iz zrenja Kristusove ljubezni do nas se rojevata moč in veselje, da odgovarjamo s prav toliko ljubezni in svoje življenje postavljamo v službo Bogu in drugim. Z Marjeto recimo tudi mi: »Ljubi Gospod, vse, kar si naredil iz ljubezni do mene in do vsega človeškega rodu, me priganja k ljubezni do tebe; spomin na tvoje presveto trpljenje daje moji moči za ljubezen do tebe neprimerljivo več zagona. Prav zato se mi zdi […], da sem našla to, kar sem si tako močno želela: da ne ljubim ničesar drugega razen tebe ali v tebi ali zaradi tebe.«

Sledimo torej sveti Marjeti pri tem gledanju na Jezusa. Berimo knjigo svojega življenja, pustimo se razsvetliti in očistiti, da bi se naučili pravega življenja.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 3. novembra 2010
Prevedel br. Miran Špelič
Vir