sveta Katarina Labouré – redovnica usmiljenka in vidkinja

Katarina LaboureLeta 1806 se je v Burgundiji pobožnim kmečkim staršem (deveta od enajstih) rodila deklica, ki so ji dali ime Katarina. Ko ji je pri devetih letih umrla mati, je morala kmalu skrbeti za gospodinjstvo družine in pomagati pri kmečkih delih. Kljub trdemu delu in naporom je vsako jutro začela v cerkvi, na kolenih pred Gospodom in z molitvijo v srcu. Prvi jasen namig o njenem poslanstvu ji je razodel starček v sanjah (pozneje je spoznala, da je bil to sv. Vincencij Pavelski), vendar je minilo še precej časa, da je lahko vstopila v samostan usmiljenk. Tu je že kot novinka imela pogosta videnja Odrešenika v Najsvetejšem. Na njeno željo pa se ji je (dvakrat) prikazala še Marija. Naročila ji je, naj da po njeni podobi izdelati svetinjo, ki bo tistim, ki jo bodo nosili, izprosila velike milosti. Katarina je sicer vse življenje preživela v nekem pariškem domu za ostarele, kjer je z vso ljubeznijo opravljala dela usmiljenja.

»Bog ti hoče zaupati posebno nalogo. Imela boš dosti težav … Nasprotovali ti bodo, toda prejela boš milost. Ne boj se! Zaupno povej vse … Povej preprosto … Zaupaj …« (Marija ob prikazovanju)

»Oh, bila sem le orodje. Sveta Devica se ni prikazala zame. Če je izbrala mene, ki nisem nič znala, je to storila zato, da bi nihče ne mogel dvomiti o njej.«

»Dne 27. novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina, zaslišala šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka, ki je prihajal z desne strani balkona, tam nekje od podobe svetega Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini podobe svetega Jožefa. Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom pa so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo; svoje roke je imela sproščene v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako čudovita, da je ne bi mogla naslikati … Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo prosijo; kako obilne milosti deli tistim, ki jo prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če lahko deli milosti. Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne več. Tedaj so se okoli svete Device pojavile z zlatimi črkami zapisane besede: ‘O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.’ Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: ‘Poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjico; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli veliko milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.’«

»Ko pridem v kapelo, pokleknem pred dobrega Boga in mu pravim: Gospod, tukaj sem, daj mi, kar hočeš! Če mi kaj da, sem zadovoljna in se mu zahvalim. Če pa mi nič ne da, se mu prav tako zahvalim, saj več ne zaslužim. In potem mu povem vse, česar se spomnim: pripovedujem mu o svojih težavah in veselju in ga poslušam.«
Sveta Katarina Labouré, redovnica usmiljenka in vidkinja, goduje 28. novembra, ponekod 31. decembra.
Vir