sveta Lucija – devica in mučenka

LucijaZavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tepetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, infekcijam, krvotoku in griži
Atributi: dvoje oči na pladnju, dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo
Imena: Lucija, Lučka, Lucijana, Lučana, Luci, Luca, Lucijan, …

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.

Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.

Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
Goduje 13. decembra.
Vir

K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, pa je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi umaknjeno deviško življenje, je ostala zvesta vse do mučeniške smrti. Po legendi naj bi si sama iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lucia oz. Lucius, to pa izhaja iz besede lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj; dan; življenje; oko; razjasnjenje«.
Rodila se je okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji, Italija, umrla pa leta 304 v Sirakuzah.
Družina: Lucija se je rodila plemenitim in premožnim staršem. Očeta je izgubila še kot otrok, njena mati Evtihija pa jo je zaročila z bogatim poganskim mladeničem.
Zavetnica: K njej se v priprošnjo zatekajo za najrazličnejše zadeve: je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.
Kreposti: Bila je pobožno dekle in že kot otrok je sklenila, da bo ohranila čistost. V tej svoji odločitvi in zvestobi Kristusu je bila tako trdna, da je niti zaročenec niti strašna mučenja pri tem niso mogli omajati.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki; njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo, pri nas pa največkrat drži v roki pladenj z očmi.
Čudeži: Luciji se je ob romanju v Katanijo, kjer je prosila za zdravje svoje matere, prikazala sv. Agata in ji napovedala mučeniško smrt. Več čudežev se je zgodilo ob njenem mučenju: ko so jo hoteli z volovsko vprego zvezano voziti po mestu v posmeh vseh prebivalcev, niso ne voli ne več tisoč vojakov mogli premakniti voza z mesta; tudi ko so jo polivali z vrelim oljem, je ostala nepoškodovana.
Mučeništvo: Lucijo je oblastem naznanil užaljeni zaročenec. Konzul Pashazij jo je najprej ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastili, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni prišlo do živega. Na koncu so jo obglavili.
Grob: Nad njenim grobom so že v bizantinskem času postavili cerkev, ki je še ohranjena. Iz cerkve je vhod v katakombe, kjer so odkrili njen grob. Kam vse so prišle njene relikvije, pa danes ni več popolnoma jasno.
Pri nas: Po cerkvah imamo veliko število njenih upodobitev, zlasti kipov. Posvečenih ji je 12 cerkva, nekatere med njimi so romarske (npr. Skaručna pod Šmarno goro).
Goduje: 13. decembra.
Češčenje: Najbolj pogost in še danes razširjen običaj je, da na njen god v posode nasejejo žita, ki v toplem prostoru zrase do božiča. Ponekod so bila na lucijino zaradi iztaknjenih oči prepovedana vsa dela, pri katerih so kaj prebadali. Več šeg na njen god pa je povezanih s poganskimi običaji: vedeževanje za vreme, za ime bodočega moža …
Vir

 

 

Lokacija:
[mappress mapid=”5″]