sveta Roza iz Lime – devica in redovnica

Sv. Rosa iz Lime Govoriti dandanes o radikalni spokornosti (mrtvičenje telesa s postom, bičanjem, za pasom veriga in težka ključavnica na njej; spokorna srajca in na glavi železna bodičasta krona) ter o globokih mističnih doživetjih in razodetjih je težko in nerazumljivo, saj smo ljudje izgubili smisel za to in se nam zdi kaj takega prej čudaštvo ali norost kot pa zanesljiva pot k svetosti. A Roza iz Lime si je že od otroških let prizadevala prav za to in skušala na tak način čim bolj ugajati Gospodu. Čas, v katerem je živela, je bil za južno Ameriko žalostno obdobje španskega nasilja: plenjenja in zatiranja. Oznanjevanje evangelija s strani lakomnih in surovih zavojevalcev ni bilo ravno prepričljivo, zato ni moglo roditi vidnejših uspehov. Je pa zato Bog poskrbel, da se je v zatiranem in trpečem narodu rodila svetnica, ki jo danes lahko postavimo ob bok sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Veliki. Njeno življenje se je v glavnem odvijalo v domači hiši, kjer si je na vrtu postavila leseno utico in v njej, tudi potem, ko je postala dominikanska tretjerednica, molila, delala in se postila. Bog ji je ves čas naklanjal mistične milosti, pa tudi s trpljenjem ji ni prizanašal.
»Gospod, pomnoži moje trpljenje, z njim pa pomnoži tudi ljubezen do Tebe v mojem srcu.«
»Vsa začudena sem stala v vse združujoči luči mirnega premišljevanja, ko sem sredi te svetlobe jasno videla, kako je zasijal Odrešenikov križ; in čisto znotraj tega svetlega oboka sem zagledala najsvetejše človeštvo mojega Gospoda Jezusa Kristusa. Čutila sem, kako so od tega človeštva Jezusa Kristusa prodirali nedoumljivi plameni sijaja na dno moje duše, da sem si lahko mislila, da sem popolnoma prosta, v občutju srečnega veselja večne blaženosti.«
»Mati, ne glej na to, da si boš umazala obleko z bolnikovim gnojem. Mnogo gnusneje so kruti rablji umazali s svojimi pljunki Odrešenikov obraz.«
»Odrešenik je povzdignil svoj glas in mi slovesno spregovoril: ‘Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Naj vedo in doumejo resnico, da z večjim trudom raste tudi mera darov. Naj se ljudje ne dajo z ničimer premotiti. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.’«
»Ta nepremagljiva želja me je močno spodbujala, da bi oznanjala lepoto božje milosti. Kakšno stisko sem prestala, kako sem se znojila, kako vzdihovala! Zdelo se mi je, da moja duša ne bo mogla več vzdržati v zaporu telesa. Najraje bi potrgala vse spone in prosta, sama, veliko bolj gibljiva prepotovala ves svet in bi govorila: ‘O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena.
Kakšno bogastvo se skriva v njej, kakšni zakladi, kakšno veselje in kakšno čudovita lepota! Nedvomno bi si zelo prizadevali, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenje. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče. Želeli bi si bolezen in muke, samo da bi dosegli neprecenljivi zaklad milosti. To je končni in največji izkupiček, ki ga prinaša potrpljenje. Nihče se ne bi več pritoževal ne nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.’«
»Jezus, Jezus, Jezus, bodi z menoj!« (njene zadnje besede)
Sveta Roza iz Lime (Limanska), devica in redovnica, goduje 23. avgusta
Vir

Globoko mistično življenje, številna razodetja in videnja ter neprestana molitev in skrajno spokorno življenje so iz Roze naredili svetnico, ki jo danes postavljamo ob bok sv. Katarini Sienski in Tereziji Veliki. Kljub izrazito kontemplativni naravnanosti pa je imela Roza tudi velik čut za ubožce, ki jim je stregla, ter za misijonsko delo, ki ga je goreče podpirala.
Ime: Pri krstu je dobila ime Isabel Marija de Flores. Elizabeta izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El – Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali). Kasneje so jo klicali Roza, Roža.
Rodila se je 20. aprila 1586 v mestu Lima, prestolnici Peruja, umrla pa 24. avgusta 1617, prav tako v Limi.
Družina: Bila je deseta od trinajstih otrok bogatih španskih priseljencev. Njen oče Gašper Flores je bil častnik v imperialni vojski, mati Marija de Oliva pa je bila po izvoru kreolka.
Skupnost: Ker ni bilo v mestu nobenega ženskega reda, je oblekla obleko sester tretjega reda sv. Dominika in živela ločeno od družine na domačem vrtu. Kasneje je ustanovila prvi samostan kontemplativnega reda v Južni Ameriki.
Kreposti: Že od otroštva dalje je mislila predvsem na pokoro, si izmišljala vedno nove spokorne vaje, nosila spokorno srajco, se bičala, spala na dveh deskah, se postila. Veliko je molila in premišljevala, z ročnim delom pa podpirala domačo družino. Njeno življenje je bilo poponoma osredinjeno v Kristusu. Bila je deležna številnih mističnih razodetij in nevidnih stigem.
Zavetnica: Južne Amerike, Peruja, Filipinov, Zahodne Indije, Lime; vrtnarjev in cvetličarjev, priprošnjica proti poškodbam, proti izpuščajem, ob porodu, pri družinskih sporih.
Upodobitve: Skoraj vedno je upodobljena kot mlada žena v črnem redovnem oblačilu, na glavi pa nosi venec iz vrtnic. Na nekaterih slikah drži ta venec Jezušček, pogosto pa ima šopek vrtnic tudi v rokah. Njeni drugi atributi so še: slavček, zajec in sidro.
Zadnje besede: »Jezus, Jezus, Jezus, bodi z menoj!«
Goduje: 23. avgusta, v nekaterih deželah Latinske Amerike pa še po starem koledarju, 30. avgusta.
Beatifikacija: Papež Klemen IX. jo je za blaženo razglasil 15. aprila 1668, za svetnico pa 2. aprila 1671 papež Klemen X.
Grob: Ko je umrla, so morali pokop nekajkrat preložiti, tako velika množica ljudi jo je hotela še enkrat videti. Najprej so jo pokopali zraven velikega oltarja v dominikanski cerkvi Santo Domingo v Limi, kasneje pa v kapeli sv. Katarine Sienske.
Misel: »Gospod, pomnoži moje trpljenje, z njim pa pomnoži tudi ljubezen do Tebe v mojem srcu.«
Vir