sveti Agaton – papež

AgatonBeseda Agaton pomeni v grščini “dober”. Imenu Agaton pomensko ustrezajo slovanska imena iz pridevnika “dober” npr. Dober, Dobrej, Dobren, Dobrica, Dobrogoj.
Agaton je bil po rodu Grk s Sicilije. V času njegovega življenja (v 7. stoletju) je bil njegov rojstni kraj pod bizantinsko oblastjo. Agaton je bil izredno krotek in dobrosrčen človek že po naravi. Ko je postal benediktinski menih, pa je svojo dobroto in srčno vedrino še oplemenitil. Po smrti papeža Domnija so ga izbrali za njegovega naslednika. Kmalu ga je vse vzljubilo. Z duhovniki je ravnal ljubeznivo, kakor da so njegovi bratje, rimskemu ljudstvu se je prikupil zaradi svoje izredne dobrodelnosti. Ko je v Rimu izbruhnila silovita kuga, je papež kot usmiljeni Samarijan pomagal, kjer je le mogel. V svetu je veliko delal za pomiritev med ljudmi.
Vir

Papež Agaton  stoji kot svetel lik na začetku hrvaške zgodovine, ki se prične s pokristjanjevanjem hrvaškega naroda. Kot papež je bil na čelu Cerkve od leta 678 do leta 681, sicer dokaj kratko obdobje, vendar je za Hrvate bistvenega pomena. Papež Agaton, po rodu Siciljanec, je za Veliko noč leta 680, sklical cerkveni zbor s katerega je poslal cesarju Konstantinu IV. poslanico v Carigrad. Ob papežu je poslanico podpisalo vseh 125 prisotnih škofov, med katerimi je bil tudi škof iz Istre, medtem ko iz ostalega Hrvaškega prostora ni bilo podpisnikov.
V papeževem pismu med drugim piše:”… Med barbarskimi narodi, tako Langobardi kot Slovani, pa tudi Franki in Galci vmes, se nahajajo mnogi od mojih služabnikov (t.j. škofov),  ki se glede na apostolsko vero ne prenehajo vneto truditi…” Hrvaški zgodovinarji  Marković, Sakač še posebno pa Mandić utemeljujejo, da se iz tega papeškega pisma vidi, da so leta 680 med nekaterimi slovanskimi narodi delovali škofje in je tako ta narod še pred tem letom sprejel krščanstvo.
Ta narod je lahko edinole hrvaški, ker so se ostali slovanski narodi pokristjanjevali šele koncem 8. in v začetku 9. stoletja, po Agatonovi poslanici pa že leta 680 med Hrvati deluje več škofov in Hrvati so tedaj kristjani. Razen tega zgodovinskega podatka je za Hrvate še pomembnejše to kar piše v svojem delu De administrando imperio bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet, ki kot sodobnik  prvega hrvaškega kralja Tomislava vlada od leta 912 do leta 959. Med drugim piše: ” Hrvati so po krstu sestavili lastnoročno zavezo in se  s trdno in neomajno vero zaprisegli sv. Petru, da ne bodo nikoli vdirali na tuje ozemlje, niti tam bojevali, marveč bodo raje živeli v miru z vsemi, ki bodo to želeli. Od papeža pa so za to dobili molitve (obljubo), da se bo za njih boril in jim bil v pomoč Bog Hrvatov, kadarkoli bodo drugi narodi vdrli na hrvaška tla in jih vznemirjali z vojno; Peter pa, učenec Kristusov, jih bo obdaril z zmago.”
AgatonJezuit p.Štefan Krizin Sakač je o tej prvi mednarodni mirovni pogodbi v zgodovini napisal vidno in pomembno razpravo, ki je bila istočasno prevedena tudi v španščino in v njej prepričljivo dokazoval, resničnost tega dogovora. Papež pa, ki mu cesar ne omenja imena, naj ne bi bil nihče drug, kakor sveti papež Agaton. To besedilo, lahko rečemo, stoji v svetih straneh hrvaške zgodovine, in prav bi bilo, da bi se kot Hrvati in kot verniki pogosto vanj poglabljali. Govori v prvi vrsti o zelo pomembnem dogodku, ki stoji na začetku vseh krščanskih narodov, ta pa je naš krst. S tem dogodkom smo vstopili z vsemi posledicami v krog kulturnih evropskih narodov, saj smo tudi kot narod pričeli živeti krščanski misterij, ki je s svojim bogastvom posvetil toliko naših sinov in hčera, potem pa postavil toliko cerkva, ki so postale najtrajnejše in najzgovornejše priče naše duhovne kulture.
To besedilo govori o hrvaški narodni povezanosti z Bogom in sv. Petrom, Kristusovim učencem. Hrvatje prisegajo sv. Petru, da ne bodo bojevali osvajalskih vojn ampak bodo raje živeli v miru. Koliko so izpolnili to prisego nam govori zgodovina. Ker pa je pogosto pisana neobjektivno, je na podlagi vseh pisnih dokumentov težko prav presoditi. Vsekakor pa so si to prisego vsaj postavili kot ideal, verjamemo pa, da so ga v večjem delu tudi uresničili; tisti blagor, ki ga je Jezus uvrstil v svoj programski govor na gori: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.”  (Mt 5,9Mt 5,9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).  Zato pa so tudi prejemali posebno Božje varstvo, ter so se skozi svojo, resnični, težko zgodovino, na tem vetrovnem ozemlju, udarjanem in stiskanem z vseh strani, vseeno kot narod uspeli obdržati vse do danes. Povezanost s sv. Petrom, prvim papežem, že na začetkih njihove zgodovine, ter dogovor s papežem Agatonom je verjetno razlog, da so Hrvatje v svoji zgodovini ostali zvesti papežu in Rimu, ter odločno odklanjali vse poskuse razdorov ali krivoverstev. In to je gotovo bila velika milost njihovemu narodnemu telesu, kar bi morala biti sveta dolžnost tudi za prihodnost.
Vir