V Carigradu, sveti Marciján, duhovnik, marljiv pri krašenju cerkva in v pomoči potrebnim.(† po letu 471)
Vir
Marciján je delal kot duhovnik in upravitelj cerkve Hagija Sofija v Konstantinoplu ter bil zaupnik patriarha Anatolija in njegovega naslednika Genadija I. Pod njegovim vodstvom je bilo zgrajenih več pomembnih cerkva, med drugim cerkev, posvečena Anastaziji, potem ko so bile njene relikvije leta 457 prenesene v Konstantinopel. Pripisujejo mu tudi cerkev Hagia Eirene, zgrajeno po letu 471 in posvečeno Ireni iz Soluna, ter cerkev Teodorja, zgrajeno istega leta.
Hvaljena je Marcijánova osebna pobožnost s pogostimi molitvami in bedenjem. Dečke je poučeval o pobožnem življenju, za nasvete pa so ga prosili tudi duhovniki in laiki. Bil je dobrotnik revnih, celo svoja oblačila je podarjal, s svojo dobrodelnostjo pa je rešil ženske, ki so se zaradi revščine začele ukvarjati s prostitucijo. Ko je umiral, je dejal: „Dve stvari, Gospod, polagam v tvoje roke: svojo dušo in Cerkev.“
DE
Marcijan, ki se je rodil v premožni družini rimskega rodu, je izstopal predvsem v drugi polovici 5. stoletja. Najprej je pripadal sekti novatijancev, nato pa je postal prijatelj svetega Avsencija in tako goreč v svojem pravoslavju, da ga je patriarh Anatolij (449-458) kljub mladosti in odporu posvetil v duhovnika ter ga pridružil svoji Cerkvi. Kasneje je Genadij (448-471) Marcijana imenoval za ekonoma svete Sofije, kar je bil najpomembnejši položaj v konstantinopolitski cerkvi.
Po smrti svojih staršev se je odločil, da bo svoje veliko bogastvo posvetil gradnji cerkva, začenši s cerkvijo svete Anastazije na Domninovih arkadah, ki jo je leta 459 slovesno odprl patriarh Genadij. Ta cerkev je bila pozneje rešena pred ognjem zaradi Marcijanovih molitev.
Aspar in Ardaburios, dva gotska voditelja v službi cesarstva, sta Marcijana tako cenila, da sta mu podarila dragocene svete posode za cerkev svete Anastazije. V znak hvaležnosti je Marcijan v tej cerkvi ob praznikih dal brati Sveto pismo v gotskem (germanskem) jeziku.
Pozneje je v okrožju Perama blizu morja zgradil cerkev svete Irene, vendar ni mogel dočakati njenega dokončanja, ki ga je izvedla cesarica Verina, žena Leona I. (457-471). V bližini je Marcijan zgradil tudi cerkev, posvečeno mučencu svetemu Izidorju, in vanjo položil njegove relikvije. Marcijan je odgovoren tudi za cerkve svetega Janeza Krstnika v soseski Daniel, svetega Teodorja v soseski Saint Teneter in svetega Stratonika v predmestju Rhégion. V Marcijanovi Vita metaphrastica je omenjena tudi velika krstilnica s petimi arkadami, kakršna je Piscina Probatica v Jeruzalemu.
Različni svetnikovi življenjepisci hvalijo njegovo gorečnost, dobrodelnost, zaradi katere je živel v veliki revščini, in čudeže. Natančen datum njegove smrti ni znan, vendar se kot verjeten šteje leto 471. Pokopali so ga v cerkvi svetega Janeza Krstnika v okrožju Daniel, kjer so njegov praznik praznovali 9. septembra, danes pa je ta datum določen na 10. januar, na katerega se pojavlja tudi v rimskem martirologiju.
IT
Sveti Marcijan Konstantinopelski, znan tudi kot Marcijan, je bil v 5. stoletju pomemben član rimske družbe v Konstantinoplu. Bil je tesno povezan s cesarjem Teodozijem II. in je bil leta 455 posvečen v duhovnika. Marcijan je svoje življenje posvetil služenju Bogu, zato je živel zelo strogo, zaradi česar je bil žal po krivici obtožen herezije novatianizma. Kljub lažni obtožbi je Marcijan ostal neomajen v svoji veri in še naprej z vso predanostjo služil Cerkvi. Sveti Marcijan je bil izjemen posameznik in je služil kot zakladnik znamenite cerkve Hagija Sofija. Njegova vloga oikonomosa, položaja, ki je bil po moči drugi za patriarhom, mu je omogočila veliko odgovornost in vpliv v cerkvenih zadevah v Konstantinoplu. Kljub visokemu položaju je Marcijan ostal skromen in se je posvečal dobrodelnosti in filantropiji. Sveti Marcijan je na svojem položaju velikodušno razdajal znatne vsote družinskega premoženja pomoči potrebnim in manj srečnim. Presenetljivo je, da je te donacije vedno opravljal anonimno, kar kaže na njegovo željo, da ne bi po nepotrebnem opozarjal nase. Njegova nesebična dejanja dobrote so bila namenjena lajšanju trpljenja drugih in njihovemu približevanju Bogu. Poleg dobrodelnih prizadevanj je sveti Marcijan obnovil tudi več cerkva v Konstantinoplu. S svojimi neutrudnimi prizadevanji in finančnimi prispevki je lahko oživil te svete kraje in zagotovil, da so bili spet primerni za bogoslužje vernikov. Marcijanova predanost ohranjanju svetih prostorov je neštetim posameznikom omogočila, da so v teh svetiščih še naprej doživljali Boga. Sveti Marcijan ni bil le goreč božji služabnik in dobrotnik tistih v stiski, ampak je imel tudi izjemen talent za sestavljanje himen. Njegova dela so postala splošno priznana, njegove himne pa so cenjene še danes. Poleg tega je Marcijan slovel kot čudodelnik, o njegovih čudežnih posredovanjih pa so pogosto pripovedovali in jih praznovali verniki. Eden od posebnih dogodkov izstopa kot pričevanje o izjemni ponižnosti svetega Marcijana in njegovi neomajni zavezanosti preprostemu in nesebičnemu življenju. Na dan posvetitve nove cerkve je Marcijan na ulici srečal ubogega in skoraj golega berača. Brez oklevanja je beraču dal svoja oblačila in obdržal le svoj ornat. Ko je sveti Marcijan prišel na slovesnost posvetitve, se je zdelo, da pod ornatom nosi bleščečo zlato obleko. Takšno bogastvo je pritegnilo pozornost patriarha Genadija, ki je Marcijana opomnil zaradi njegovega očitnega razkazovanja bogastva. Svetnik je v odgovor ponižno slekel ornat in razkril, da je popolnoma gol. Ta mogočna demonstracija je pokazala neomajno zavezanost svetega Marcijana k revščini in odmaknjenosti od posvetnih dobrin. Sveti Marcijan Konstantinopelski je umrl okoli leta 480 in za seboj pustil dediščino nesebičnosti, ponižnosti in predanosti Bogu. Čeprav ni bil uradno priznan za zavetnika, je njegovo življenje navdihujoč zgled za vse posameznike, ki si prizadevajo za duhovno rast in večjo povezanost z Bogom. Sveti Marcijan je bil v svojem življenju zgled kreposti dobrodelnosti, predanosti in ponižnosti ter je pustil neizbrisen pečat v zgodovini Katoliške cerkve.
EN
Sveti Marcijan (Marcianus, Martianus, Markianos) se je rodil v 4. stoletju v Konstantinoplu (Bizancu, zdaj Istanbul). Izhajal je iz bogate rimske družine, povezane z družino cesarja Teodozija II (408-50). Živel je v času vladavine svete cesarice Pulkerije (450-53) in njenega moža Marcijana (Markiana) (450-57).
Kot mladenič je v Konstantinoplu prejel prvovrstno izobrazbo. Njegov življenjski ideal je bil sveti Janez Krstnik, s postom in molitvijo pa je vedno skušal služiti Bogu. Veliko denarja je razdajal revnim, vendar je to počel na skrivaj, da si ne bi pridobil naklonjenosti svojih sodržavljanov. Po smrti staršev ga je leta 455 konstantinopelski patriarh Anatolij (449-58) posvetil v duhovnika kljub njegovim protestom, da ni vreden. Nato se je posvetil poučevanju in služenju revnim v mestu.
Vendar so ga zaradi njegove osebne strogosti neupravičeno osumili herezije novatijanstva, strogega shizmatičnega gibanja, ki je nastalo približno 200 let prej v času preganjanja. Marcijan je zaradi teh lažnih obtožb zelo trpel. Eden od njegovih preganjalcev, ki mu je grozil, da ga bo ubil, ga je vprašal: „Zakaj govoriš o življenju, če hočeš umreti?“ Odgovoril je: „Marcijan je vprašal: „Ker iščem večno življenje in ne življenja na tem svetu. Na koncu so ljudje videli, da gre za nenavadno dobrega človeka, ki ga je treba posnemati, ne pa preganjati.
Sumi proti njemu so se učinkovito razblinili, ko ga je patriarh Genadij I. (458-71) povzdignil na drugi položaj v konstantinopelski hierarhiji, podrejen le patriarhu, z nazivom ekonom ali zakladnik (gr: oikonomos, ikonomos; lat: oeconomus) v cerkvi Hagia (sv.) Sofija. Na podlagi te funkcije je odločil, da morajo daritve, prinesene v vsako cerkev, upravljati sami cerkveni duhovniki – prej je to nalogo imela glavna cerkev. Nadziral je gradnjo številnih cerkva v mestu, med njimi cerkve svetega Izidorja, med gradnjo cerkve svete Irene ob morju pa je z lastnimi rokami pomagal gradbenikom. Obnovil je znamenito cerkev Anastasis, v kateri je začel svojo službo sveti Gregor Nazianški. Navdihnilo ga je tudi pisanje čudovitih himen, zato je uporabil vse svoje talente, da bi ljudje začeli častiti Kristusa.
Marcijan je bil znan tudi kot čudodelnik in veliko čudežev so mu pripisovali pred in po njegovi smrti. Pravijo, da je nekega dne, ko je hitel na posvetitev novo obnovljene cerkve Anastasis, šel mimo ubogega berača, ki je bil skoraj gol. Marcijan mu je dal vsa svoja oblačila, tako da mu je ostal le ornat. Toda vernikom se je zdelo, da pod ornatom vidijo lepo zlato obleko, in patriarh Genadij ga je nato okaral, da se je tako razkošno oblekel. Marcijan je nato slekel ornat in razkril, da je to vse, kar je imel na sebi.
Marcijan naj bi tudi rešil cerkev Anastasis pred velikim požarom, ki se je že razširil okoli cerkve. Nato je stopil na streho cerkve, dvignil roke proti nebu in molil k Bogu za zaščito pred plameni. V tistem trenutku se je ogenj umaknil in cerkev Anastasis je ostala popolnoma nepoškodovana.
Marcijan je umrl okoli leta 471, med letoma 472 in 474 ali okoli leta 480. Pokopan je bil v samostanu svetega Janeza predhodnika (Krstnika) v Konstantinoplu. Njegov spominski dan je 10. januar. Njegovo ime je navedeno v Martyrologium Romanum, uradnem, a nepopolnem seznamu svetnikov, ki ga priznava Katoliška cerkev. Na isti dan ga počastijo tudi v pravoslavni cerkvi.
NO