Beseda Agaton pomeni v grščini “dober”. Imenu Agaton pomensko ustrezajo slovanska imena iz pridevnika “dober” npr. Dober, Dobrej, Dobren, Dobrica, Dobrogoj.
Agaton je bil po rodu Grk s Sicilije. V času njegovega življenja (v 7. stoletju) je bil njegov rojstni kraj pod bizantinsko oblastjo. Agaton je bil izredno krotek in dobrosrčen človek že po naravi. Ko je postal benediktinski menih, pa je svojo dobroto in srčno vedrino še oplemenitil. Po smrti papeža Domnija so ga izbrali za njegovega naslednika. Kmalu ga je vse vzljubilo. Z duhovniki je ravnal ljubeznivo, kakor da so njegovi bratje, rimskemu ljudstvu se je prikupil zaradi svoje izredne dobrodelnosti. Ko je v Rimu izbruhnila silovita kuga, je papež kot usmiljeni Samarijan pomagal, kjer je le mogel. V svetu je veliko delal za pomiritev med ljudmi.
Vir
V Rimu pri svetem Petru, smrt svetega Agatóna, papeža, ki je ohranil nedotaknjeno vero proti monoteletskim zmotam in s sinodami pospeševal edinost Cerkve. († 10. januar 681)
Vir
Papež Agaton stoji kot svetel lik na začetku hrvaške zgodovine, ki se prične s pokristjanjevanjem hrvaškega naroda. Kot papež je bil na čelu Cerkve od leta 678 do leta 681, sicer dokaj kratko obdobje, vendar je za Hrvate bistvenega pomena. Papež Agaton, po rodu Siciljanec, je za Veliko noč leta 680, sklical cerkveni zbor s katerega je poslal cesarju Konstantinu IV. poslanico v Carigrad. Ob papežu je poslanico podpisalo vseh 125 prisotnih škofov, med katerimi je bil tudi škof iz Istre, medtem ko iz ostalega Hrvaškega prostora ni bilo podpisnikov.
V papeževem pismu med drugim piše:”… Med barbarskimi narodi, tako Langobardi kot Slovani, pa tudi Franki in Galci vmes, se nahajajo mnogi od mojih služabnikov (t.j. škofov), ki se glede na apostolsko vero ne prenehajo vneto truditi…” Hrvaški zgodovinarji Marković, Sakač še posebno pa Mandić utemeljujejo, da se iz tega papeškega pisma vidi, da so leta 680 med nekaterimi slovanskimi narodi delovali škofje in je tako ta narod še pred tem letom sprejel krščanstvo.
Ta narod je lahko edinole hrvaški, ker so se ostali slovanski narodi pokristjanjevali šele koncem 8. in v začetku 9. stoletja, po Agatonovi poslanici pa že leta 680 med Hrvati deluje več škofov in Hrvati so tedaj kristjani. Razen tega zgodovinskega podatka je za Hrvate še pomembnejše to kar piše v svojem delu De administrando imperio bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet, ki kot sodobnik prvega hrvaškega kralja Tomislava vlada od leta 912 do leta 959. Med drugim piše: ” Hrvati so po krstu sestavili lastnoročno zavezo in se s trdno in neomajno vero zaprisegli sv. Petru, da ne bodo nikoli vdirali na tuje ozemlje, niti tam bojevali, marveč bodo raje živeli v miru z vsemi, ki bodo to želeli. Od papeža pa so za to dobili molitve (obljubo), da se bo za njih boril in jim bil v pomoč Bog Hrvatov, kadarkoli bodo drugi narodi vdrli na hrvaška tla in jih vznemirjali z vojno; Peter pa, učenec Kristusov, jih bo obdaril z zmago.”
Jezuit p.Štefan Krizin Sakač je o tej prvi mednarodni mirovni pogodbi v zgodovini napisal vidno in pomembno razpravo, ki je bila istočasno prevedena tudi v španščino in v njej prepričljivo dokazoval, resničnost tega dogovora. Papež pa, ki mu cesar ne omenja imena, naj ne bi bil nihče drug, kakor sveti papež Agaton. To besedilo, lahko rečemo, stoji v svetih straneh hrvaške zgodovine, in prav bi bilo, da bi se kot Hrvati in kot verniki pogosto vanj poglabljali. Govori v prvi vrsti o zelo pomembnem dogodku, ki stoji na začetku vseh krščanskih narodov, ta pa je naš krst. S tem dogodkom smo vstopili z vsemi posledicami v krog kulturnih evropskih narodov, saj smo tudi kot narod pričeli živeti krščanski misterij, ki je s svojim bogastvom posvetil toliko naših sinov in hčera, potem pa postavil toliko cerkva, ki so postale najtrajnejše in najzgovornejše priče naše duhovne kulture.
To besedilo govori o hrvaški narodni povezanosti z Bogom in sv. Petrom, Kristusovim učencem. Hrvatje prisegajo sv. Petru, da ne bodo bojevali osvajalskih vojn ampak bodo raje živeli v miru. Koliko so izpolnili to prisego nam govori zgodovina. Ker pa je pogosto pisana neobjektivno, je na podlagi vseh pisnih dokumentov težko prav presoditi. Vsekakor pa so si to prisego vsaj postavili kot ideal, verjamemo pa, da so ga v večjem delu tudi uresničili; tisti blagor, ki ga je Jezus uvrstil v svoj programski govor na gori: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.” (Mt 5,9). Zato pa so tudi prejemali posebno Božje varstvo, ter so se skozi svojo, resnični, težko zgodovino, na tem vetrovnem ozemlju, udarjanem in stiskanem z vseh strani, vseeno kot narod uspeli obdržati vse do danes. Povezanost s sv. Petrom, prvim papežem, že na začetkih njihove zgodovine, ter dogovor s papežem Agatonom je verjetno razlog, da so Hrvatje v svoji zgodovini ostali zvesti papežu in Rimu, ter odločno odklanjali vse poskuse razdorov ali krivoverstev. In to je gotovo bila velika milost njihovemu narodnemu telesu, kar bi morala biti sveta dolžnost tudi za prihodnost.
HR
Ko bomo spoznali življenje in delo današnjega svetnika, bomo videli, kako mu je pristajalo ime, ki so mu ga starši izbrali pri krstu. Ime Agaton je grško in po slovensko pomeni »dober«. Imenu Agaton pomensko ustrezajo slovanska imena iz pridevnika ‘dober’, npr. Dober, Dobrej, Dobren, Dobrica, Dobrogoj. Pa menda bi lahko na prste našteli tiste pod slovenskim nebom, ki jim je današnji godovnjak krstni zavetnik.
Agaton je bil po rodu Grk s Sicilije (na tem italijanskem otoku je bilo namreč v starem veku naseljenih precej Grkov). V času njegovega življenja (v 7. stoletju) je bil njegov rojstni kraj pod bizantinsko oblastjo. Agaton je bil izredno krotek in dobrosrčen človek že po naravi. Ko je postal benediktinski menih, pa je svojo dobroto in srčno vedrino še oplemenitil. Po smrti papeža Domnija so ga 27. junija 678 izbrali za njegovega naslednika. Kmalu ga je vse vzljubilo. Z duhovniki je ravnal ljubeznivo, kakor da so njegovi bratje, rimskemu ljudstvu se je prikupil zaradi svoje izredne dobrodelnosti. Ko je v Rimu izbruhnila silovita kuga, je papež kot usmiljeni Samarijan pomagal, kjer je le mogel.
Blaga, uvidevna in spravljiva narava papeža Agatona je veliko pripomogla k reševanju perečih vprašanj v cerkveni upravi. Ko je leta 679 prišla pritožba zoper canterburyjskega nadškofa Teodorja, je papež na Otok poslal dobrega posredovalca in pomiril nesoglasja. Ob tej priložnosti je v Angliji spretno uvedel rimski bogoslužni red. Leto kasneje je grozil spor z bizantinskim cesarjem zaradi nadškofije v Raveni, ki jo je cesar skušal s podelitvijo večje samostojnosti oddaljiti od Rima. Papež je ostrino odbil s tem, da je sprejel cesarjevo vabilo, naj se vsa tedaj sporna vprašanja obravnavajo na spravni konferenci patriarhov v Carigradu. Papež je pred tem sklical v Rimu sinodo, ki je izdelala sklepe, sprejemljive za obe strani. Preteča muslimanska nevarnost je tako cesarju kot papežu nujno narekovala, da se krščanski svet otrese nepotrebnih sporov in nastopi složno.
Zborovanje v Carigradu, kamor je papež Agaton poslal svoje odposlance, je prerastlo v koncil, ki je bil eden najuspešnejših. V zgodovino Cerkve je šel kot tretji carigrajski ali šesti vesoljni koncil. Zasedal je od 7. novembra 680 do 16. septembra 681. Najprej je ta koncil za vedno odpravil s sveta dogmatične prepire glede božje in človeške narave, energije in volje v Kristusu. Prisrčna soglasnost ob verskih sklepih je pripomogla, da so se tudi za druge zadeve našle soglasne rešitve. Koncil je bil v skladu z nameni in s svetniškim značajem papeža Agatona. Ko se je zaključil, je bil na Petrovem sedežu že papež Leon II. Agaton je namreč izdihnil svojo blago dušo 10. januarja 681. Cerkev je vodil le dve leti in pol.
Za svetnika ga častijo tudi na krščanskem Vzhodu in sicer 19. ali 20. februarja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Za papeža je bil posvečen 26. junija 678, po legendi je bil star 103 leta, vendar je še vedno dobro razmišljal.
12. avgusta je prejel pismo cesarja Konstantina Pagonata, v katerem je slednji po rešitvi vojaških vprašanj izjavil, da je pripravljen nadaljevati projekt cerkvene združitve med Rimom in Bizancem.
Načrtoval je sklic škofovske konference, na kateri bi razpravljali o nastajajočih problemih in odpravili vse spore. V ta namen je papeža prosil, naj v Konstantinopel pošlje nekaj svojih predstavnikov, ki so bili dobro seznanjeni z vsemi vprašanji. Zagotovil je tudi široko cesarsko zaščito za samo delegacijo.
Za pripravo delegacije je Agaton 27. marca 680 v Lateranu sklical italijanski koncil, ki je izbral škofovske predstavnike, ki bodo skupaj s papeževimi legati poslani v Bizanc, in odobril sinodalno besedilo, ki bo predstavljeno na konferenci.
V njem je bil predstavljen nauk o dveh voljah in načinih delovanja v Kristusu z izrecnim sklicevanjem na to, kar je na lateranskem koncilu sklenil Martin I.
Zahodna delegacija je prispela v Konstantinopel 10. septembra 680, kjer jo je sprejel patriarh Jurij, ki je sklical bizantinske metropolite in škofe. To, kar je bilo sklicano kot konferenca, je sčasoma postalo polnopravni ekumenski koncil, šesti na Vzhodu. Prvega zasedanja so se udeležili predstavniki vseh patriarhatov; začelo se je 7. novembra 680 v dvorani cesarske palače.
Predsedujoči je bil cesar, ob njem pa sta bila dva rimska duhovnika in diakon kot predstavnika papeža.
V Italiji je medtem izbruhnila huda kuga, ki je zahtevala ogromno število žrtev.
V Konstantinoplu je medtem potekal koncil; po 18 zasedanjih je bil 16. septembra 681 izdan odlok. Na njem je bilo ponovno potrjeno izpovedovanje vere, ki ga je določilo pet prejšnjih koncilov, in soglasno odobren nauk o dveh voljah in dveh energijah v Kristusu, ki si ne nasprotujeta, potrjeno pa je bilo tudi sinodalno besedilo lateranskega koncila.
Monotelitska herezija je bila očitno obsojena.
Koncil je na koncu na papeža naslovil pismo, v katerem ga je prosil, naj potrdi sprejete sklepe.
Toda Agaton je 10. januarja 681 že umrl in bil pokopan v cerkvi svetega Petra: očitno je bil star 107 let.
Agatonu se je podredil tudi ravennski nadškof Teodor, ki je končal samooklicanost, ki jo je obsodil Rim.
Agatona je zanimala tudi usoda anglosaške Cerkve: očetovsko je sprejel opata iz Wearmoutha Benedikta Biskopa in vrnil jorškega nadškofa Vilfrida, ki ga je po krivici odstavil Teodor iz Canterburyja, na njegov zakoniti sedež.
Sveti Agaton se je odlikoval po poglobljenem nauku in dobrodelnosti, zlasti do revnih. Je zavetnik Palerma.
IT
Bil je rojen na Siciliji, po mnenju drugih na Cipru, pripadnik rimske duhovščine in je užival tako velik ugled, da so ga po smrti papeža Donusa izvolili za njegovega naslednika. Takoj se je odzval na pismo, ki ga je Konstantin poslal svojemu predhodniku, in po vsem Zahodu organiziral sinode proti monoteletski hereziji. Nato je leta 680 poslal svoje odposlance v Konstantinopel s čudovitim doktrinarnim pismom. Vsebuje podrobno razlago katoliškega nauka o sporni točki vere. Pod predsedovanjem papeževih legatov je v Konstantinoplu potekal šesti splošni koncil, znan tudi kot Concilium Trullanum, po kupoli podobni dvorani, v kateri so potekala zasedanja. Papeževo pismo je bilo prebrano zbranim škofom, ki so ga sprejeli in počastili z glasnim aplavzom. Papež v pismu ugotavlja: „To vero je vedno trdno ohranjala apostolska Cerkev, ki ni nikoli skrenila s poti resnice, ko je Kristus rekel: Peter, molil sem zate, da tvoja vera ne bi omahnila. Zbrani škofje so nato izjavili, da v Kristusu obstajata dve volji in dejavnosti (energije), božanska in človeška. Človeška volja pa se ne upira, temveč je podrejena božanski, vsemogočni volji, kot pravi Kristus: „Nisem prišel z neba, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo Očeta, ki me je poslal.“
Med zasedanjem koncilija so duhovnika Polihronija prosili, naj pojasni svojo vero. Obtožili so ga, da kot lažni učitelj zavaja preproste ljudi. Nato se je lotil dokazovanja, da je njegovo lažno prepričanje resnično, tako da je obudil mrtvega človeka. Sinoda se je s tem strinjala, toda sojenje je moralo potekati na prostem. Polikronij je svojo veroizpoved, v kateri je s sklicevanjem na domnevna videnja učil monoteizem, položil na truplo in mu več ur šepetal na ušesa najrazličnejše stvari, dokler ni moral končno priznati, da mrtvega ni mogel obuditi k življenju. Prisotni so kričali: Na križ, prevaranta! Ker je Polikronij še vedno vztrajal pri svojem zmotnem prepričanju, so mu odvzeli duhovniško dostojanstvo in ga izobčili. Sinoda je obsodila tudi avtorje te herezije, štiri konstantinopelske patriarhe: Sergija, Pirha, Pavla in Petra.
Tem je bilo dodano tudi ime papeža Honorija, čeprav ga najslavnejša teologa tistega časa, Sofronij in Maksim, nista obtožila nobenega napačnega nauka, ampak sta ga imela v časti. Med heretike so ga lahko obsodili le zato, ker se herezijam ni ustrezno uprl in se ni upiral njihovemu prodiranju, temveč jim je s svojo neodločnostjo dajal prednost. Papeški legati so v tem smislu podpisovali tudi akte koncila. Papež Agatho je umrl 10. januarja 681, še preden se je koncil končal, in ga grška Cerkev časti kot svetnika ter ga tudi zelo slavi. –
od: Hamerle, Geschichte der Päpste, I. Band, 1907, str. 213 – 214.
Proti najnevarnejšim lažnim učiteljem tistega časa, monoteletom, je sveti papež Agatho napisal znamenito doktrinarno pismo …
Čeprav je bil torej papež Honorij v Konstantinoplu obsojen, je bilo krščanstvo v tistem času tako prepričano o nezmotljivosti papežev, da je sveti papež Agatho lahko brez protislovja rekel: „Rimska Cerkev ni nikoli skrenila s poti resnice.“ Isti cerkveni zbor je tudi pisal v Rim: „Papežu, ki stoji na skali vere, prepuščamo, kaj je treba storiti; sprejeli smo pismo, ki nam ga je papež poslal po božjem navdihu, in poučeni z njim smo obsodili zmoto.“ –
iz: Chrysostom Stangl, katoliški svetovni duhovnik, Die Statthalter Jesu Christi auf Erden, 1907, str. 213 – 214
DE
Papež sveti Agato, znan tudi kot Agaton, Agaton ali Agatonij, je bil ugledna osebnost katoliške Cerkve in spoštovan svetnik v krščanskem izročilu. Agatho se je rodil na Siciliji, verjetno v mestu Palermo, in je svoje življenje začel kot poročen laik in uspešen poslovnež. Vendar je v poznejših letih začutil močan klic, da svoje življenje posveti Bogu. Z odobritvijo in blagoslovom svoje žene se je Agatho odločil, da bo pustil uspešne poslovne podvige in se duhovno izpopolnil kot menih. Pridružil se je samostanu svetega Hermesa v Palermu na Siciliji, kjer se je podal na pot predanosti in globoke duhovne rasti. Agatova zgledna vera in predanost nista ostali neopaženi in kmalu je postal zakladnik Vatikana. V tej vlogi je izkoristil svoje izjemne poslovne sposobnosti za učinkovito vodenje računovodskih evidenc Svetega sedeža. Vendar njegova globoka duhovna narava ni bila omejena na upravne naloge. Kot papež se je Agatho dejavno ukvarjal s cerkvenimi zadevami svojega časa. Trudil se je reševati spore v Cerkvi in imel pomembno vlogo pri vzpostavljanju avtoritete papeštva na področju vere in nauka. Med drugim je sodeloval pri posredovanju v sporu med svetim Vilfridom Yorškim in svetim Teodorjem Canterburyjskim glede meja škofij v Angliji. To je bil prvi zabeleženi primer, ko so se angleški škofje obrnili na Rim s prošnjo za odločitev. Najpomembnejši teološki prispevek Agata je bila njegova obsodba monotelitske herezije. Monotelitizem je bilo zmotno prepričanje, ki je trdilo, da je imel Kristus samo eno voljo, s čimer je zanikalo celotno Jezusovo človeškost. Agatho je prepoznal nevarnost, ki jo je ta herezija predstavljala za razumevanje Kristusove narave, in napisal odločilna besedila, ki so pojasnjevala ortodoksno razumevanje Kristusovih dveh volja, božanske in človeške. Njegovi avtoritativni spisi in vpliv so pomembno vplivali na koncil v Konstantinoplu, ki je pripeljal do ponovne združitve Konstantinopla z Rimom. Kljub njegovemu vplivnemu delu je bilo Agatovo življenje skrajšano, saj je 10. januarja 681 v Rimu v Italiji prezgodaj umrl. Umrl je zaradi naravnih vzrokov, le nekaj mesecev preden je prejel novico o uspešni rešitvi na koncilu v Konstantinoplu. Čeprav se za časa svojega življenja ni zavedal te končne zmage, je bil njegov prispevek k utrjevanju avtoritete papeštva in varovanju ortodoksnega razumevanja Kristusove narave monumentalen. Papež sveti Agato je bil v Katoliški cerkvi kanoniziran kot svetnik, čeprav je bil upoštevan formalni postopek kanonizacije, znan kot „predkongregacija“. Častijo ga kot zavetnika Palerma, Sicilije in Italije. V verski umetnosti je pogosto upodobljen kot papež z dolgim križem v roki, kar simbolizira njegovo papeško službo in neomajno predanost katoliški veri. Življenje papeža svetega Agata je navdih za posameznike, ki si prizadevajo uskladiti posvetno življenje z globoko predanostjo Bogu. Zaradi svoje neomajne predanosti Cerkvi, teološkega znanja in vztrajnosti pri reševanju sporov je postal spoštovana osebnost krščanstva, njegovo ime pa se je zapisalo v anale katoliške zgodovine.
EN