sveti Anton Padovanski – redovnik in cerkveni učitelj

Anton PAdovanskiBlesteča in neugasljiva je modrost,
z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
najti tistim, ki jo iščejo;
vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. (Mdr 6,12-15Mdr 6,12-15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Modrost je mogoče najti 12 Blesteča in nevenljiva je modrost, lahko jo vidijo, kateri jo ljubijo, in jo najdejo, kateri jo iščejo; 13 prej, ko po njej hrepene, se da spoznati; 14 kdor se zgodaj ozira po njej, se ne bo trudil; našel jo bo sedečo pri svojih vratih. 15 Kajti razmišljanje o njej je popolna razumnost, in kdor zaradi nje bedi, bo kmalu brez skrbi. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

Sveti Anton Padovanski spada med zelo priljubljene svetnike. Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregorij IX. že razglasil za svetnika. To je bil v zgodovini najkrajši beatifikacijski postopek. Sredi prejšnjega stoletja, 16. januarja 1946, pa ga je papež Pij XII. razglasil tudi za cerkvenega učitelja.
Če danes obiščemo znamenito baziliko sv. Antona v Padovi, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vidimo vrste vernikov, ki tu molijo. Postavi se nam vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar je ta ljudski svetnik tako privlačen celo v 21. stoletju? Kakšna je karizma, ki obdaja lik tega po vsem svetu češčenega človeka?

Njegovo krstno ime je bilo Fernandez, rodil se je leta 1195 v bogati plemiški družini v Lizboni. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je mladi duhovik žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih umorili muslimani v Maroku. To ga je tako globoko pretreslo, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbrei in tam privzel ime Anton. Kmalu nato se je z ladjo odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Komaj je prispel v Afriko, je tako hudo zbolel, da je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in globoko nesrečen je spoznal, da mu ne preostane nič drugega kakor vrnitev na Portugalsko.

Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Na tem kapitlju ga skoraj nihče ni opazil. Provincial pokrajine Emilia-Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forli ob jadranski obali. Počasi je prišla na dan njegova izredna govorniška nadarjenost. Tukaj se je začela njegova pridigarska pot.

Anton PadovanskiOdtlej je Anton stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in na morskih obalah, da bi ljudem oznanjal Božjo besedo. Od 1222. do 1224. leta je Anton deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 je bival v južni Franciji, leta 1227 pa se je vrnil v severno Italijo, kjer se je končno ustalil v Padovi. V središču njegovih prepričljivih pridig, ki so odpirale srca ljudi, je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, proti katarcem, albižanom in valdežanom. Njegova prizadevanja na tem področju so bila kronana z velikimi uspehi.
Seveda je zanj slišal tudi Frančišek Asiški in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

Močno oslabljen in izčrpan se je Anton Padovanski leta 1231 umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji nekega drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.
Papež Gregor IX. ga je zaradi njegovega izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval “arca testamenti”, “skrinja zaveze”. Ko je Anton
začutil, da se bliža njegova smrt, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi. Tam je umrl 13. junija 1231 s spokornim psalmom na ustih. Leta 1263 so v navzočnosti redovnega generala Bonaventura, prav tako velike osebnosti manjših bratov, njegove posmrtne ostanke prekopali in jih prenesli v Antonovo baziliko. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.

Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam. To temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč hotel pridigati pred velikansko ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal. Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Riminija.
Antona velikokrat slikajo tudi z Jezuščkom v naročju; takšne so npr. slike El Greca v Pradu v Madridu ali Murilla v seviljskem muzeju. Pogosto je naslikan tudi z Marijo, npr. na freski Agnola Gaddija v cerkvi sv. Križa v Firencah. Drugi atributi tega svetnika so lilija, osel in ribe, hostija, križ. Prizori iz Antonovega življenja so upodobljeni tudi na barvnih oknih v baziliki sv. Frančiška v Assisiju.

Kot poročajo zgodovinski viri, je Anton Padovanski deloval tudi v Gorici, kjer je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine. Dal je pobudo za ustanovitev samostana manjših bratov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen dve leti po njegovi smrti. Posvečene so mu številne cerkve po Sloveniji, skoraj pa ni cerkve, v kateri ne bi bilo njegove slike ali kipa, v mnogih je tudi nabiralnik za “kruhek sv. Antona”.

Češčenje se je najprej razširilo v Padovi in v redu manjših bratov. Od 16. stoletja dalje pa velikega redovnika in pridigarja častijo v vsej Cerkvi. V Italiji spada Anton med najbolj češčene cerkvene osebnosti, Antonova bazilika v Padovi pa med najbolj obiskane božje poti.
Je zavetnik Padove, Lizbone, Paderborna in Hildesheima. Prav tako je zavetnik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; je priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici; boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.
Vir

Anton PadovanskiZavetnik zaročencev in poročenih ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči.
Atributi: Lilija, ki je simbol čistosti .
Imena: Anton, Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija, Tonka, Tončka.
Eden najbolj priljubljenih svetnikov, priprošnjik za tisočere zadeve, sveti Anton Padovanski. Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, umrl pa leta 1231 od izčrpanosti v Padovi. Bil je nekaj časa profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Živel je res svetniško. Manj kot leto dni po smrti so ga razglasili za svetnika. Iz »Rožic svetega Antona« omenimo samo enega izmed njegovih zelo znanih čudežev:

Najbrž nobenega drugega svetnika ljudje tako ne častijo kakor sv. Antona, rojenega v Lizboni na Portugalskem. Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov. Poslali so ga v Afriko za misijonarja – a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Bog je tudi s čudeži potrjeval njegovo besedo. Anton – »kladivo krivovercev« – je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.

Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti pa so ga spravili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umrl, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez štiri dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij XII. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje 13. junija.

Anton PadovanskiSveti Anton pridiga ribam:
Brat Anton je že nekaj dni pridigal v mestu Rimini. Mesto je bilo trdnjava katarov, krivovercev, ki so sovražili duhovščino, cerkveno oblast, zanikali Jezusovo učlovečenje in evharistijo. Ustrahovali so ljudi, tako da si nihče ni upal poslušati svetega Antona. Nekega večera se je zgodilo, da so skoraj vsi poslušalci zapustili trg. Brat Anton pa je v sebi začutil navdih in je vzkliknil: »Rimini, Rimini! Gorje ti, ker zavračaš božjo besedo in zapiraš vrata pred njegovo milostjo! Če bi pridigar začel govoriti ribam v tvojem morju, bi vse hitro pritekle poslušat božjo besedo, čeprav so gluhe in neme; ti pa prostovoljno postajaš gluho in nemo mesto! Gorje ti
…« Drugega dne je stopil v veliko barko, ki je bila privezana ob ustju reke Marecchia, sedel na krn, se oprl na veliko krmilo in se obrnil na odprto morje. »Drage ribe, moje sestrice … Sestre moje, ribe moje, poslušajte Gospodovo besedo, ker je krivoverci nočejo slišati …« Ko je govoril dalje, so se na nakodrani morski površini začele zbirati jate rib, da so se njih bleščeči in srebrnkasti hrbti svetili v jutranjem soncu; vedno več jih je bilo in uredile so se v vrste, kot da bi imele pamet: manjše so bile spredaj, večje za njimi, tiste velike pa zadaj … Ribe so svoje glave obrnile k pridigarju, kot da bi ga zbrano poslušale: »… kolikor vam je
mogo
če, se morate truditi, da bi se primerno zahvalile Gospodu, ki vam je za bivališče določil tako čudovito, tako žlahtno snov, in sicer tako, kot vam ustreza: dal vam je sladko in slano vodovje …« Kot blisk se je po mestu razširila novica o nenavadnem dogajanju in prikazala se je reka ljudi … Pridigar je tedaj sklenil svojo pridigo: »Zaradi vsega tega se morate, drage sestre ribe, zahvaljevati Bogu in ga slaviti, saj vam daje več dobrot kot drugim stvarem. V njegovem imenu vas sedaj blagoslavljam in vas odpuščam v miru.« Ko se je novica o čudežu razširila po mestu, so ga ljudje začeli množično poslušati, krivoverci pa so se spreobračali.
Vir

Dragi bratje in sestre!
Pred štirinajstimi dnevi sem predstavil lik sv. Frančiška Asiškega. Danes pa bi želel spregovoriti še o enem svetniku, ki pripada prvi generaciji manjših bratov, o Antonu Padovanskem ali – kot ga tudi imenujejo – Lizbonskem, če ga označimo z njegovim rojstnim mestom. Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov v vsej katoliški Cerkvi, ki ga ne častijo samo v Padovi, kjer so mu zgradili sijajno baziliko, kjer počiva njegovo telo, ampak po vsem svetu. Vernikom so pri srcu slike in kipi, ki ga predstavljajo z lilijo, znamenjem njegove čistosti, ali z Detetom Jezusom v rokah v spomin na čudežno prikazanje, ki ga omenjajo nekateri literarni viri.
Anton je pomembno prispeval k razvoju frančiškanske duhovnosti s svojimi izjemnimi darovi razumnosti, ravnovesja, apostolske gorečnosti in predvsem mistične gorečnosti.

Odličen pridigar
Rodil se je v Lizboni v plemeniti družini okrog leta 1195 in so ga krstili za Fernanda. Stopil je med kanonike, ki so sledili meniškemu vodilu sv. Avguština, najprej v samostan sv. Vincencija v Lizboni in potem v samostan sv. Križa v Coimbri, ugledno kulturno središče na Portugalskem. Z zanimanjem in skrbno se je posvečal študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov in si tako pridobil teološko znanje, ki ga je koristno uporabil pri svojem poučevanju in pridiganju. V Coimbri pa se je pripetil dogodek, ki je odločilno zasukal njegovo življenje: leta 1220 so bile izpostavljene v češčenje relikvije prvih petih frančiškanskih misijonarjev, ki so odšli v Maroko, kjer jih je doletelo mučeništvo. Njihova zgodba je v mladem Fernandu prebudila hrepenenje, da bi jih posnemal in napredoval po poti krščanske popolnosti. Tedaj je zaprosil, da bi smel zapustiti avguštinske kanonike in postati manjši brat. Njegova prošnja je bila sprejeta, privzel si je novo ime, Anton, in odpotoval z brati proti Maroku, toda božja Previdnost je uredila drugače. Zaradi bolezni se je bil prisiljen vrniti v Italijo in se je leta 1221 udeležil znamenitega »rogozniškega kapitlja« v Assisiju, kjer je tudi srečal sv. Frančiška. Po tistem je nekaj časa živel popolnoma skrito v nekem samostanu pri Forliju v severni Italiji, kjer pa ga je Gospod poklical v drugačen misijon. Ko so ga povsem slučajno povabili, naj pridiga ob nekem duhovniškem posvečenju, je pokazal, da je obdarjen s tako vednostjo in zgovornostjo, da so ga predstojniki določili za pridiganje. Po Italiji in Franciji je začel tako intenzivno in učinkovito apostolsko dejavnost, da je nemalo ljudi, ki so se oddaljili od Cerkve, privedel nazaj na pravo pot. Anton je bil tudi eden prvih učiteljev teologije med manjšimi brati, če ne povsem prvi. Svoje poučevanje je začel v Bologni z blagoslovom sv. Frančiška, ki je priznal Antonove sposobnosti in mu poslal kratko pismo, ki se začenja z besedami: »Všeč mi je, da brate poučuješ teologijo.« Anton je postavil temelje frančiškanske teologije, ki je kasneje, ko so jo gojili še drugi veliki misleci, dosegla svoj vrhunec s sv. Bonaventurom iz Bagnoregia in bl. Dunsom Skotom.

Ko je postal provincialni predstojnik manjših bratov v severni Italiji, je nadaljeval s službo pridiganja in jo izmenjaval z vodstvenimi dolžnostmi. Ko je zaključil službo provinciala, se je umaknil v bližino Padove, kamor se je že večkrat zatekel. Komaj leto kasneje je umrl pred mestnimi vrati 13. junija 1231. Padova, ki ga je prisrčno in spoštljivo sprejela za življenja, mu je za vselej izkazala čast in predanost. Sam papež Gregor IX., ki ga je, potem ko ga je slišal pridigati, označil kor »skrinjo zaveze«, ga je razglasil za svetnika komaj leto dni po smrti leta 1232, tudi zaradi čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo.

Evangeljski učitelj
V zadnjih letih življenja je Anton zapisal dve zbirki govorov z naslovom »Nedeljski govori« in »Govori o svetnikih«. Bili so namenjeni pridigarjem in učiteljem na teoloških šolah reda manjših bratov. V teh govorih razlaga svetopisemska besedila, ki jih nudi bogoslužje, in uporablja patristično-srednjeveško eksegezo štirih pomenov: dobesednega ali zgodovinskega, alegoričnega ali kristološkega, tropološkega ali moralnega in anagoškega, ki usmerja k večnemu življenju. Danes spet odkrivamo, da so ti štirje pomeni razsežnosti enega samega pomena Svetega pisma in da se Sveto pismo upravičeno razlaga po teh štirih razsežnostih njegove besede. Govori sv. Antona so teološko-homiletična besedila, v katerih odmeva živo pridiganje; v njih Anton predstavlja pravi načrt krščanskega življenja. Govori vsebujejo tako bogat duhovni pouk, da je častitljivi papež Pij XII. leta 1946 Antona razglasil za cerkvenega učitelja in mu dodelil naziv »evangeljski učitelj«. Ker iz njegovih spisov sije svežina in lepota evangelija, nam njihovo branje še danes lahko prinaša veliko duhovno korist.

Učitelj molitve
V teh Govorih sv. Anton govori o molitvi kot o ljubezenskem odnosu, ki sili človeka, da se prijazno pogovarja z Gospodom, tako ustvarja neizrekljivo veselje, ki ljubko odeva dušo v molitvi. Anton nas spominja, da molitev potrebuje ozračje tihote, ki ne sovpada z odmikom od zunanjega hrupa, ampak je notranje izkustvo, ki teži k odstranitvi raztresenosti, ki jo povzročajo skrbi duše, in tako ustvarja tihoto v sami duši. Po nauku tega slavnega frančiškanskega učitelja se molitev členi v štiri obvezne drže, ki jih Anton opredeli v svoji latinščini kot: obsecratio, oratio, postulatio, gratiarum actio. To bi lahko prevedli takole: zaupljivo odpreti svoje srce Bogu; to je prvi korak pri molitvi, ne preprosto začeti z besedo, ampak odpreti srce božji navzočnosti; potem se prisrčno pogovarjati z njim in ga gledati navzočega pri sebi; in potem – nekaj čisto samoumevnega – predstaviti mu svoje potrebe; slednjič pa hvaliti ga in se mu zahvaljevati.

V tem nauku sv. Antona o molitvi razbiramo eno značilnih potez frančiškanske teologije, ki jo je začel, to je vloga, dodeljena božji ljubezni, ki vstopa v svet čutenj, volje, srca in ki je tudi izvir, od koder vre duhovno spoznanje, ki presega vsako drugo spoznanje. Ko ljubimo, spoznavamo.

Anton še piše: »Ljubezen je duša vere, oživlja jo; brez ljubezni vera umre« (Sermones Dominicales et Festivi II, Messaggero, Padova 1979, str. 37).
Samo duša, ki moli, lahko napreduje v duhovnem življenju; to je najbolj priljubljena tema Antonovih pridig. Dobro pozna pomanjkljivosti človeške narave, našo nagnjenost k padcu v greh, zato nenehno spodbuja, naj se bojujemo s težnjami po pohlepu, napuhu, nečistosti in raje živimo kreposti uboštva in velikodušnosti, ponižnosti in pokorščine, čistosti in nedolžnosti. Na pragu 13. stoletja, ko so se prerajala mesta in je zacvetela trgovina, je raslo tudi število ljudi, brezčutnih za potrebe revežev. Zato je Anton večkrat povabil vernike, naj pomislijo na resnično bogastvo – bogastvo srca, ki nas dela dobre in usmiljene in nam nabira zakladov za nebesa. »O bogatini,« jih je spodbujal, »spoprijateljite se … z reveži, sprejmite jih v svoje hiše: potem vas bodo prav oni, reveži, sprejeli v večna bivališča, kjer je lepota miru, zaupanje varnosti in bogat pokoj večne potešenosti« (prav tam., str. 29).

Humanizem iz krščanske vere
Kaj ni prav to, dragi prijatelji, zelo pomemben pouk tudi danes, ko finančna kriza in hudo gospodarsko neravnovesje siromaši nemalo ljudi in ustvarja revščino? V okrožnici Caritas in veritate sem spomnil: »Gospodarstvo potrebuje za pravilno funkcioniranje etiko, in to ne kakršnekoli etike, ampak etiko, ki je prijazna do človekove osebe« (št. 45).

Anton kot dober Frančiškov učenec vedno postavlja Kristusa v središče življenja in mišljenja, delovanja in oznanjanja. To je še ena značilna poteza frančiškanske teologije: kristocentričnost. Rade volje kontemplira in vabi h kontemplaciji skrivnosti Gospodove človeškosti, človeka Jezusa, še posebej skrivnosti rojstva. Bog, ki je postal otrok, se nam je predal v roke: ta skrivnost zbuja čut ljubezni in hvaležnosti do božje dobrote.

Po eni strani Antonu navdihuje misli hvaležnosti do Boga rojstvo, ta osrednja točka Kristusove ljubezni do človeštva, po drugi pa tudi pogled na Križanega. V tem vidi, kako Bog ceni človeško osebo, tako da lahko vsi, verni in neverujoči, v Križanem in v njegovi podobi najdejo pomen, ki obogati življenje. Sv. Anton piše: »Kristus, ki je tvoje življenje, visi pred teboj, da bi ti gledal na križ kot v zrcalo. Tam boš lahko spoznal, kako smrtonosne so bile tvoje rane, ki jih ne bi moglo ozdraviti nobeno zdravilo razen krvi Božjega Sina. Če boš dobro pogledal, se boš lahko zavedel, kolikšno je tvoje človeško dostojanstvo in tvoja veljava … Nikjer drugje se človek ne more bolje zavedati, koliko velja, kot tedaj, ko se pogleda v ogledalo križa« (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 213-214).

Ko premišljujemo te besede, lahko bolje razumemo pomen podobe Križanega za našo kulturo, za naš humanizem, ki se je rodil iz krščanske vere. Prav ko gledamo Križanega, vidimo, kakor pravi sv. Anton, kolikšno je človeško dostojanstvo in človekova veljava. Nikjer drugje ni mogoče razumeti, koliko velja človek prav zaradi tega, ker nas Bog dela tako pomembne, nas vidi tako pomembne, da smo zanj vredni tolikega njegovega trpljenja; tako se vse človeško dostojanstvo pokaže v ogledalu Križanega in je pogled nanj vedno vir priznavanja človekovega dostojanstva.

Dragi prijatelji, naj Anton Padovanski, ki ga verniki tako častijo, posreduje za vso Cerkev in zlasti za tiste, ki se posvečajo pridiganju. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da se bomo naučili nekaj veščine sv. Antona. Pridigarji naj poskrbijo, da bodo, ko se navdihujejo pri njegovem zgledu, povezali trden in zdrav nauk, iskreno in gorečo pobožnost in silovitost v posredovanju. V letu duhovništva molimo, da bi duhovniki in diakoni skrbno opravljali svoje poslanstvo oznanjevanja in podanašnjanja božje Besede vernikom, zlasti s pomočjo bogoslužnih homilij. Naj bodo te učinkovita predstavitev večne Kristusove lepote, prav kakor je priporočal Anton: »Če oznanjaš Kristusa, on mehča trda srca; če ga kličeš, osladi grenke skušnjave; če misliš nanj, ti razsvetli srce; če ga bereš, ti nasiti duha« (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 59).

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. februarja 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir