sveti Antonin Pierozzi – redovnik in škof

Antonin FlorentinskiČeprav je bil majhne rasti in šibkega telesa (zato so ga tudi klicali s pomanjševalnico), pa je bil Antonin toliko bolj bistrega uma in bogatega duha. Velja za vodilnega bogoslovnega znanstvenika 15. stoletja. Že v mladosti so občudovali njegov nenavadni spomin, saj je s petnajstimi leti znal na pamet vse kanone obširnega cerkvenega prava, kasneje pa so se zaradi njegove preudarnosti k njemu zatekali praktično vsi: od papežev in škofov do preprostih, ubogih ljudi. Na njegove sodbe se je Sveti sedež vedno zanašal in jih ni nikoli spodbijal. Pobožno in čisto življenje v otroštvu ga je kmalu, imel je komaj šestnajst let, pripeljalo v vrste dominikanskih redovnikov. Potem ko je opravljal vrsto vodilnih in odgovornih služb znotraj reda, je bil leta 1446 imenovan za nadškofa v Firencah. Tudi kot nadškof je živel spokorno, redovniško življenje. V Firencah je odpravil oderuštvo, zaradi katerega je mnogo ljudi obubožalo. Ustanovil je dobrodelno društvo za siromašne meščane, ubožnico, v kateri je 600 družin dobivalo živež, osebno je organiziral dobrodelnost po vsej provinci. V goste je sprejemal berače in jim sam stregel ter se boril za pravice revežev. Sam papež Evgen IV. ga je hotel ob smrti imeti ob sebi, da mu je podelil zakramente za umirajoče. S svojo izredno dobroto in skromnim življenjem je bil nesporna duhovna avtoriteta svojega časa. To se je ne nazadnje pokazalo pri njegovem pogrebu, saj je njegovo krsto nosilo šest škofov, za njo pa je šel tudi papež Pij II.
Ime: Antonin je pomanjševalnica imena Anton (Antonino, Tonček), izhaja pa iz latinskega imena Antonius.
Rodil se je marca 1389 v Firencah v Italiji, umrl pa 2. maja 1459, prav tako v Firencah.
Družina: Rodil se je v ugledni firenški rodbini Pierozzi; bil je edinec globoko vernih staršev, njegov oče je bil izobražen notar.
Zavetnik: Je zavetnik v raznih nesrečah in proti vročici.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža v dominikanskem habitu in z mitro na glavi. Njegove najlepše upodobitve je naslikal fra Angelico v samostanu sv. Marka v Firencah.
Sodobniki: To so bili najprej dominikanci: njegov najboljši prijatelj fra Angelico, sloveč slikar; bl. Janez Dominici, govornik in asket; papeži Evgen IV., Nikolaj V., Kalist III. in Pij II.
Dela: Napisal je najobširnejšo kroniko srednjega veka »Summa Chronica« ter več bogoslovnih del.
Dogodki: Izmed mnogih prigod in legend, ki kažejo na njegovo velikodušnost in skrb za reveže, je najbolj prikupen dogodek, ko mu je nekdo prinesel v dar skledo jabolk in pri tem potihem računal, da mu jih bo škof bogato poplačal. Antonin pa se mu je le prijazno zahvalil: »Bog povrni!« Mož je godrnjaje odšel, svetnik pa ga je poklical nazaj in dal skledo z jabolki na eno skodelo tehtnice, na drugo pa je položil listek, z napisom: Bog povrni! In glej: stran, na kateri je bil listek, se je nagnila in globoko pogreznila!
Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1523 razglasil papež Hadrijan VI.
Goduje: 2. maja, ponekod tudi 10. maja.
Vir

Antonin PierozziPrava vrednost človeka se ne meri po njegovi postavi ali po telesnih odlikah, temveč po bistrini njegovega uma in plemenitosti njegovega srca. Današnjemu svetniku so starši pri krstu dali ime Anton, ker pa je bil droben in majhne rasti, so ga vsi klicali le Antonin, kar pomeni mali Anton ali Tonček. ‘Mali Anton’ pa je kmalu pokazal, da bo velik po duhu. Njegov življenjepisec pravi: »Ker se s telesno močjo ni mogel ponašati, se je že v prvi mladosti zavestno oprijel učenja in razmišljanja v molitveni zbranosti.« Z znanjem je bogatil svoj razum, z molitvijo pa svoje srce.
Bil je edini otrok izobraženega notarja v Firencah, kjer se je rodil prve dni januarja leta 1389. V tistem času so bile Firence najbogatejše mesto Italije, ki je bilo ponosno na svojo vodilno vlogo v humanistični učenosti in renesančni umetnosti. Humanisti so pri mladem Antoninu spoznali njegov izreden spomin, ki je bil zaradi očetove pravniške službe naravnan predvsem na cerkveno pravo. Ko je bil deček star petnajst let, je znal na pamet vse kanone, ki jih je imela zajetna knjiga cerkvenega prava, imenovana Gracijanov dekret. Antoninu pa ni šlo toliko za pravne predpise, temveč bolj za red v Cerkvi, ki ji je hotel s svojimi sposobnostmi služiti. K temu ga je navajal tudi oče, ki je bil globoko veren človek.
Antonin je že zgodaj sklenil, da bo šel k dominikancem, ker je ta red slovel po učenosti in duhovni zbranosti. Dominikanci so bili naklonjeni tudi umetnosti, saj se je pri njih mogel uveljaviti blaženi Janez iz Fiesole, znan kot beato Angelico, s katerim se je Antonin spoprijateljil. Njegovo občudovanje je pritegnil svetniški Janez Dominici, govornik in spokornik, voditelj tiste veje dominikanskega reda, ki se je zavzemala za staro ostro disciplino in za boj zoper površnost tedanje družbe. Ta je Antonina sprejel med svoje novince in ga je osebno vzgajal. Janez je bil leta 1408 imenovan za nadškofa v Dubrovniku in za kardinala. Antonin je prejel mašniško posvečenje leta 1413, potem pa je v raznih dominikanskih samostanih srednje Italije opravljal odgovorne službe. Precej časa je živel v samostanu svetega Dominika v Fiesolah nad Firencami, kjer je srečal fra Angelica. Zatem je prevzel samostan sv. Marka v Firencah, ga dal povečati in poslikati fra Angelicu. Kdor si danes ogleda ta samostan, se skoraj ne more odločiti, ali naj bi občudoval angelsko lepoto fresk fra Angelica, ali svetniško ozračje prostorov, ki jih je lastni zamisli preuredil sv. Antonin. V tem samostanu je Antonin uredil bogato knjižnico in jo, kot prvo v Evropi, odprl javnosti. Knjižnico je obogatil tudi s svojimi lastnimi deli, saj je bil Antonin vodilni bogoslovni znanstvenik tistega časa.
Ni bil pa samo ‘knjižni molj’, temveč tudi pozoren za zunanje dolžnosti. Odlikoval se je v dobrodelnosti, zato ni čudno, da je po smrti firenškega nadškofa (leta 1446) bil izbran za njegovega naslednika, potem ko se je fra Angelico tej odgovorni službi izognil tako, da je papeža prepričal, da je za to mesto sposobnejši mali Antonin, ki pa je velikan po duhu. Službo je Antonin sprejel šele na oster papežev ukaz. Tedaj je bil star 57 let, preostalih trinajst let življenja je bil med najbolj delavnimi škofi tedanje Italije. Pri izvrševanju te službe je pokazal tako modrost, da sta ga dva papeža tistega časa izbrala za svojega osebnega svetovalca v kočljivih vprašanjih.
Zadnji dan aprila 1459 je nenadoma zbolel in že 2. maja umrl. Zadnje dni je želel biti čisto sam z Bogom. Pri pogrebu je njegovo krsto nosilo šest škofov. Za dokaze o njegovem svetništvu ni bilo treba mnogo raziskovanj, saj so bile njegove junaške kreposti na široko znane. Za svetnika ga je uradno razglasil papež Hadrijan VI. leta 1523. Njegov spomin se obhaja 10. maja.
Vir