Zavetnik vzhodnega meništva
Atributi: meniška ali škofovska oblačila, knjige, model cerkve, golob ali mrtvaška glava, ogenj
Rodil se je okoli leta 330 v kapadocijski Cezareji. Bil je škof in cerkveni učitelj. Njegovega očeta Bazilija in mater Emelijo, staro mater, strica in oba brata ter sestro časti Cerkev kot svetnike. Po novi ureditvi koledarja se isti dan spominjamo tudi sv. Gregorja Nacianškega, prav tako škofa in cerkvenega učitelja. Bazilijev brat pa je bil sv. Gregor Niški, katerega se spominjamo 9. marca.
Bazilij se je šolal v Carigradu in je šel 20 let star v vseučiliško mesto, v »zlate« Atene. Tam je sklenil prisrčno prijateljstvo z Gregorjem Nacianškim. Poznala sta samo dve poti – v šolo in cerkev. Kmalu se je okrog njiju zbral okrog enako mislečih tovarišev in so tako ustanovili prvo katoliško društvo visokošolcev. Po približno štirih letih se je Bazilij vrnil domov, kjer je nadaljeval očetovo službo. Poučeval je govorništvo in kmalu zaslovel. Čeprav mu svetna čast ni bila neprijetna, v njej ni našel pravega miru. Tedaj je obiskal sestro Makrino, ki se je bila z materjo preselila na posestvo v Pontu in ji pomagala vzgajati otroke. Zavzela se je za Bazilija. Z besedo in zgledom ga je opozarjala na vrednost notranjega življenja.
Tedaj se je dal Bazilij krstiti. Dotlej je bil samo katehumen, ponosen na svoje krščansko ime. Potem je odšel v Egipt k menihom, da bi se naučil pobožnosti. Ko se je vrnil domov, je razdelil ubogim svoje imetje in odšel k materi in sestri. Tu je preživel nekaj let v uboštvu in samoti. Leta 362 so ga poklicali v Cezarejo, da bi pomagal škofu Evzebiju, poštenemu in priljudnemu možu, ki pa ni imel kakšne posebne bogoslovne izobrazbe. Ta ga je posvetil v mašnika.
Po Evzebijevi smrti so Bazilija izvolili za njegovega naslednika. Novi škof si je privzel za prvo skrb, da je branil pravo vero pred arijanci, ki so tajili Kristusovo božanstvo. Naslednja njegova velika skrb je bila pomoč revežem. Malokateri škof je postavil toliko dobrodelnih domov. Sezidal je za tiste čase naravnost moderno bolnišnico, imenovano Bazileja.
Umrl je na dan novega leta 397, goduje pa 2. januarja.
Bazilij Veliki in Gregor Nazianški godujeta na današnji dan skupaj in ostajata povezana, podobno kot sta bila povezana v življenju:
bila sta sošolca, branitelja pravovernega nauka o Sveti Trojici in dobra prijatelja. Oba sta postala škofa in doživljala sovraštvo politično močnih arijanskih krivovercev. Tri leta po Bazilijevem pogrebu leta 379 se ga je Gregorij spominjal v poslovilnem govoru in dejal: »Sprejmi me, Bazilij, v svoje novo bivališče, ko bom tudi sam zapustil tuzemsko življenje, da bova lahko živela skupaj ter neposredno in v popolnosti zrla Presveto Trojico. Tako bova uresničila svojo največjo željo in prejela nagrado za boje, ki sva jih bojevala skupaj, in za napade, katerim sva se uprla.
Vir
Rodil se je v plemiški družini v Kapadokiji in prejel najboljšo možno izobrazbo tistega časa. Študiral je v Cezareji, Carigradu in Atenah. Na pobudo starejše sestre Makrine (ki je tudi svetnica) se je Bazilij odpravil na obisk samostanov po Bližnjem Vzhodu. Po vrnitvi na domačo posest je Bazilij na svojem domu uvedel meniško disciplino, utemeljeno na vodilu, ki je poudarjalo molitev, ročno delo in prepevanje psalmov. Za osebno pokoro si je določil spanje na tleh in spokorniško žimnato srajco. S tem svojim vodilom je postavil temelje vzhodnega meništva in je vplival na sv. Benedikta.
Bazilij je bil vse življenje bolan na jetrih. V pismu Evzebiju, škofu v Samosati v Siriji, se pritožuje zaradi dolgotrajne bolezni in tegob »moje stare kuge v jetrih.« Leta 370 je ravno Evzebij vplival na Bazilijevo imenovanje za škofa v Cezareji. Leta spokorništva so v njem zanetila globoko ljubezen do revnih in gorečnost za duše. V času suše se je posvetil molitvi za svoje izmučeno ljudstvo. Svoje premoženje je razdelil med uboge. Delal je v ljudski kuhinji. Pri mestnih vratih je ustanovil dom za obolele in za ljudi z obrobja družbe. Bazilij je umrl zaradi bolezni jeter 1. januarja 379. Za njim so žalovali vsi prebivalci Cezareje: kristjani, judje in pogani.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Bazilija iz Cezareje mi vsadi v srce ljubezen do preprostosti, tišine in uboštva.
Vir
God svetega Bazilija Velikega in Gregorja Nazianškega, škofov in cerkvenih učiteljev. Bazilij, cezarejski škof v Kapadociji, zaradi učenosti in modrosti imenovan Veliki, je učil menihe premišljevanja Sveti pisma in dela v pokorščini in bratski ljubezni. Vernike je poučeval z odličnimi spisi in odlikoval se je v pastoralni skrbi za reveže in bolnike. Umrl je 1. januarja. Gregorij, njegov prijatelj, sasimski škof, potem carigrajski, slednjič nacijanški, je z veliko gorečnostjo branil božanstvo Besede, zato tudi imenovan teolog Cerkve, se veseli skupnega godu tako velikih učiteljev.
Vir
Kapadokija, pokrajina v Mali Aziji, na vzhodnem delu današnje Turčije, je dala Cerkvi tri velike učitelje vere, tri svetniške osebnosti: Bazilija in njegovega mlajšega brata Gregorja iz Niše (v tem mestu je bil škof) ter Gregorja Nacianškega. Prvega in tretjega se spominjamo skupaj na današnji dan, ker ju je vezalo izredno prijateljstvo, da sta bila »kakor ena duša v dveh telesih«, kakor je dejal Gregor Nacianški ob pogrebu Bazilija Velikega. »Nama je bila velika čast in pomembno to, da živiš kot kristjan in se smeš imenovati kristjan.«
Bazilij je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva (po njem se vzhodni menihi imenujejo bazilijanci), neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvenega edinstva, organizator velikopotezne dobrodelnosti v vsakem oziru velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je okoli leta 330 v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Versko vzgojo je prejel od stare matere, svete Makrine, svetniški oče Gregorij pa mu je odpiral pot k omiki. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj.
Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. V tej samoti so v njem dozorele misli, ki so ga napravile za očeta vzhodnega meništva.
Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen. Po devetih letih škofovske službe so zaradi prevelike spokornosti njegove telesne moči ugasnile 1. januarja leta 379.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.