sveti Bonifacij – škof in mučenec

Bonifacij        Imenujejo ga »apostol Nemčije«. Rodil se je okoli leta 670 na Angleškem in so mu pri krstu dali ime Vinfrid. S 30. letom je kot benediktinec prejel mašniško posvečenje in šel oznanjat Kristusa najprej rojakom, potem pa raznim nemškim rodovom. Čez nekaj let je poromal v Rim, kjer ga je papež posvetil za škofa in mu ime Vinfrid spremenil v Bonifacij (Dobrodelnik). Iz Rima se je vrnil na Hesensko. Tam je posekal starodaven hrast, posvečen bogu Votanu. Ljudstvo je strme čakalo, kdaj ga bo bog udaril s strelo iz jasnega neba – Bonifacij je nemoteno končal delo in iz debla naredil kapelo v čast sv. Petru. Poslej so se ljudje množično priglašali za krst in v enem letu je bila dežela krščanska.
Papež ga je zdaj imenoval za nadškofa in mu naročil, naj si posveti v pomoč več škofov. Bonifacij je spet potoval v Rim in papež mu je poveril nalogo, naj nadrobno izvede cerkveno organizacijo po Nemčiji ter ga imenoval za apostolskega legata za vso Nemčijo. Zdaj je Bonifacij na cerkvenih zborih odpravljal poganske razvade in ustanavljal škofije, med njimi tudi salzburško, iz katere je deloma tudi Slovencem prišlo
krščanstvo.
75-letni starček je šel še enkrat med divje Frize. Z njim je odšlo več duhovnikov in redovnikov. Spotoma so krstil na tisoče poganov. O binkoštih, 5. junija, je hotel Bonifacij birmovati novokrščene in ukazal, naj postavijo šotore. Škof je bil ves srečen, ko je videl prihajajočo množico. Toda to so bili pogani, ki so škofa in njegovo spremstvo napadli. Bonifacij je prepovedal uporabo orožja in ukazal, naj se po Jezusovem zgledu mirno vdajo. Vsi so padli pod mečem. Mučenčevo truplo so v sprevodu prepeljali prek Utrechta in Mainza v Fuldo, kjer še danes počiva. Na kraju njegovega mučeništva so kmalu postavili cerkev. Bonifacija upodabljajo kot škofa, s sekiro, s katero je posekal hrast, ki mu leži pod nogami. Goduje pa 5. junija.
Vir

Dragi bratje in sestre,
danes se bomo ustavili pri velikem misijonarju, ki je širil krščanstvo po srednji Evropi, sv. Bonifaciju, »apostolu Germanov«. Rodil se je v Wessexu okrog leta 675 in bil krščen kot Winfrid. Mlad je vstopil v samostan. Ker je bil zelo nadarjen, ga je čakala bleščeča kariera učenjaka. Ko je bil pri tridesetih posvečen v duhovnika, je začutil klic v apostolat med pogani na celini. Leta 716 se je z nekaj tovariši odpravil v Frizijo (današnjo Nizozemsko), a je zaradi nasprotovanj poskus evangelizacije propadel. Vrnil se je v domovino, dve leti zatem pa odšel v Rim. Papež Gregorij II. mu je, potem ko mu je nadel novo ime Bonifacij, z uradnimi pismi izročil poslanstvo, da oznanja evangelij med germanskimi ljudstvi. /…/

Po Bonifacijevi zaslugi in zaslugi njegovih menihov in nun – tudi ženske so imele zelo pomembno vlogo pri delu evangelizacije – je zacvetela tista človeška kultura, ki je ni mogoče ločiti od vere. Bonifacij nam je zapustil pomembna intelektualna dela: zbirko pisem, pri čemer se pastoralna pisma izmenjujejo z uradnimi in zasebnimi. Sestavil je razpravo Ars grammatica, v kateri razlaga latinski jezik. Pripisujejo mu tudi Ars metrica, uvod v pesnjenje, in več pesmi ter slednjič zbirko 15 govorov. /…/

Kakšno sporočilo lahko danes razberemo iz njegovega nauka in dejavnosti? Osrednje mesto ima božja beseda, ki jo je živel in razlagal v veri Cerkve vse do mučeništva. Tako strastno ga je prevzela božja beseda, da je čutil, kako jo mora nujno ponesti drugim. Druga značilnost Bonifacijevega življenja je njegovo zvesto občestvo z apostolskim sedežem, ki je bilo trdna opora njegovega misijonskega dela. V nekem pismu papežu Zahariju je trdil: »Nikoli ne neham vabiti in podrejati pokorščini apostolskemu sedežu tistih, ki hočejo ostati v katoliški veri in edinosti rimske Cerkve.« Ker je z Rimom povezal Anglijo, Germanijo in Francijo, je odločilno prispeval h krščanskim koreninam Evrope. Tretja Bonifacijeva značilnost pa je pospeševanje srečanja med rimsko-krščansko in germansko kulturo. Vedel je namreč, da je počlovečiti in evangelizirati kulturo sestavni del njegovega škofovskega poslanstva.
Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo božjo besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.

Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija.
Papež Benedikt XVI. o sv. Bonifaciju 11. 3. 2009
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir