sveti Dorotej iz Gaze – menih in arhimandrit

“Poučevanja”

Sv. Dorotej iz Gaze (505-565) je po študiju vstopil v samostan pri opatu Seridosu blizu Gaze, kjer sta bila velika učitelja aba Barsanufij in aba Janez. Prav mlademu novincu je opat zaupal skrb za slavna starca, kar je sprožilo zavist pri sobratih. Ko je eden od starcev umrl, drugi pa se umaknil, je tudi Dorotej odšel v samoto, a so se okrog njega zbrali menihi, ki so želeli, da bi z njimi delil svoje izkustvo. Sad tega so Poučevanja. Ta spis se je hitro razširil in prav na njegovi podlagi je Dorotej dobil svetniški sij.
Vir

Okoli leta 525 je Dorotej postal menih pri opatu Seridu v samostanu v oazi Thawata blizu Gaze v Palestini, kjer sta živela tudi Barsanuphios Veliki Starejši in Janez Prerok. Dorotej je tam zgradil bolnišnico za bolne menihe, za katere je skrbel sam. Zaradi njegovih vrlin mu je opat Seridus dodelil mladeniča, ki je bil zdaj pod njegovim nadzorom in vodstvom in ki ga je poimenoval Dositej. Ko sta opat Seridus in Barsanuphios umrla v hitrem zaporedju, se je Dorotej okoli leta 540 umaknil kot puščavnik in nato na neznani lokaciji blizu Gaze zgradil svoj samostan, ki so se mu pridružili številni menihi in Dorotej je napisal „Duhovna navodila“, 24 asketičnih razprav, ki so se prenašale naprej, in spodbudil nekega učenca, da je napisal Dosithejevo življenjsko zgodbo. O Dorotejevem samostanu in njegovem grobu ni nobenih sledov, prav tako ne relikvij; vse so verjetno uničili Arabci, ko so leta 634 osvojili Gazo, ki jo je vodil kot arhimandrit. Njegov učenec je bil Dositej iz Gaze.
DE

Palestinski menih in plodovit asketski pisatelj 6. stoletja se je rodil v Antiohiji na začetku stoletja v premožni in zelo krščanski družini, odraščal z navdušenjem za študij in bil deležen odlične izobrazbe.
Odločil se je za življenje v popolnosti, zato je okoli leta 525 vstopil v samostan, ki ga je ustanovil in vodil opat Seridos v oazi Thawata nedaleč od Gaze v južni Palestini.
Opat ga je zaupal dvema velikima asketoma samostana: svetemu Janezu, imenovanemu Prerok, in svetemu Barsanufiju, ki sta kot mojstra duhovnega življenja spodbujala mladeniča, naj se postopoma odtrga od vsega, se vadi v poslušnosti, ponižnosti in notranjega umrljivosti ter mu pomagala premagovati hude skušnjave in krize obupanosti.
Dorotej je bil zaradi slabega zdravja, ki ga je oslabilo intenzivno intelektualno delo, oproščen velikih telesnih mrtvičenj, ki so se uporabljala v vzhodnem samostanstvu.
V samostanu je opravljal različna dela, tako v vratarnici kot v prostorih za goste, na željo dveh zgoraj omenjenih asketov „starcev“ pa je s finančno pomočjo svojega brata zgradil bolnišnico za menihe, ki so bili brez pomoči, ko so zboleli.
Zaupano mu je bilo tudi duhovno vodstvo menihov, za novinca in učenca pa je imel Dositeja, svetega meniha, znanega na Vzhodu; pozneje je bil zaupan v službo svetemu Janezu Preroku, ki mu je pomagal do njegove smrti.
Po smrti opata Serida in obeh „starcev“ je Doroteja zapustil samostan, ni znano, zakaj, in ustanovil drugega med Gazo in Maiumo, ki je nosil njegovo ime in v katerem je preživel preostanek življenja.
Umrl je med letoma 560 in 580; od njegovega telesa, grobnice in samostana ni ostalo nič, vse skupaj pa so verjetno uničili Arabci, ko so leta 634 zavzeli Gazo. Od njega je ostala obsežna zbirka spisov, duhovnih predavanj, homilij, asketičnih navodil, pisnih spodbud, namenjenih menihom.
‘Življenje svetega Dositeja’ lahko štejemo za Dorotejevo mojstrovino, saj ga je napisal učenec po njegovem navdihu.
Ti asketični spisi so imeli izjemen uspeh, ki traja vse do danes, zlasti med sinajskimi menihi v 7. stoletju, nato pa je iz Konstantinopla prek svetega Teodorja Studita in prek italijansko-grških bazilijancev duhovno delo svetega Doroteja prišlo v poznavanje zahodnega samostanstva, kar je povzročilo velik in koristen vpliv tudi na duhovnost Družbe Jezusove.
Bibliografija v zvezi z njegovimi deli je obsežna, saj sega od grških rokopisov do neštetih knjig, zbirk, ponatisov in izdaj, ki so izšle v različnih državah od izuma tiska do danes.
V slovanskih menihih je zabeleženo praznovanje egumenskega svetega Doroteja 5. junija, ki je nedvomno Dorotej iz Gaze, medtem ko v grških ni sledu o njegovem imenu.
IT

Sveti Dorotej (latinsko Dorotheus) se je rodil na samem začetku 5. stoletja v Antiohiji pri Orontu v Siriji (grško Antiokheia, Aντιόχεια; latinsko Antiochia ad Orontem), ki se imenuje tudi Velika Antiohija ali Sirska Antiohija, da bi jo razlikovali od drugih z istim imenom, zlasti Antiohije v Pisidiji (Antiochia Caesaria) na meji med Pisidijo in Frigijo. Mesto se je nahajalo na vzhodni strani Oronta in je danes sodobno mesto Antakya v jugovzhodni Turčiji. Izhajal je iz bogate in prakticirajoče krščanske družine. Njegova edina strast v mladosti je bilo učenje, zato se je z veseljem posvetil natančnemu študiju, najprej posvetnih in nato verskih predmetov. Njegova strast do učenja je bila tako velika, da je pozabil jesti in piti, zaradi česar je do konca življenja trpel zaradi slabega zdravja. Ko je končal študij, je bil zelo izobražen.
Okoli leta 525 se je odločil, da bo postal menih v cenobitskem samostanu v oazi Thawata v puščavi blizu mesta Gaza v Palestini, ki ga je v času cesarja Justinijana I. (483-565) ob koncu 4. stoletja ustanovil sveti menih po imenu Seridos (Seridus, Serid, Seridon). Vodilna meniha tega samostana sta bila sveta puščavnika Barsanufios iz Gaze in Janez Prerok (u. ok. 563/ok. 540), ki sta bila velika mojstra duhovnega življenja.
Doroteja je takoj začel voditi Janez Prerok. Pogumnega novinca v samostanskem življenju so takoj začele napadati preizkušnje, skrbi in skušnjave. Najraje bi se vrgel v pokoro, kot se je vrgel v študij, vendar mu telesna šibkost tega ni dopuščala. Namesto tega je moral prakticirati notranjo askezo, ponižnost in zaupljivo pokorščino svojim duhovnim očetom. Želel se je umakniti v svojo celico in tam moliti dan in noč, vendar je moral prevzeti naloge vratarja, gostujočega meniha, redovnika in mojstra novincev. Njegova borba je bila, da bi sredi skrbi imel mir v duši in misli na Boga. „Dobrodelnost in služenje bratom sta boljša kot molitev v samoti,“ je pozneje zapisal. Prav tako je zapisal: „Bolj ko se človek oddaljuje od Boga, bolj se oddaljuje od drugih. Bolj ko se človek oddaljuje od drugih, bolj se oddaljuje tudi od Boga“ (Duhovna navodila, VI.78).
Kot novinec je imel Dorotej svetega Dositeja, znanega vzhodnega meniha. Zadnjih deset let pred smrtjo je Dorotej skrbel za Janeza Preroka kot služabnik v njegovi celici. Poleg očetov samostana abbe Serida je Dorotej obiskoval in poslušal nasvete tudi drugih velikih asketov tistega časa, med njimi abbe Zosime.
Po smrti abbe Serida in Janeza Preroka v nekaj tednih okoli leta 540 se je Barsanufios umaknil iz sveta in ni hotel govoriti z nikomer. Dorotej je nato zapustil samostan in poskušal živeti kot samotar. Toda čez nekaj časa je ustanovil nov samostan na neznani lokaciji med Gazo in Maiumo, kjer je postal arhimandrit in živel do konca svojega življenja. Tam je napisal svoja „Duhovna navodila“, lahko pa ga štejemo tudi za soavtorja življenjepisa njegovega učenca Dositeja, saj ga je po njegovem navdihu napisal eden od njegovih učencev. Njegove spise je pozneje zelo cenil opat Armand-Jean Le Bothillier de Rancé (1626-1700), ki je reformiral cistercijanski red v La Trappe.
Doroteos je umrl nekje okoli leta 580 (drugi viri pravijo, da nekje med letoma 560 in 580). Za njegovimi relikvijami, grobnico ali samostanom ni nobenih sledi, verjetno so vse uničili Arabci, ko so leta 634 osvojili Gazo. Njegov spominski dan je v slovanskih menihih 5. junij, medtem ko v grških ni sledu o njegovem imenu. Vir Infocatho kot spominski dan omenja tudi 13. avgust. Imenujejo ga Doroteos iz Gaze ali Doroteos Arhimandrit.
Dorotejevi spisi so imeli velik uspeh, najprej med sinajskimi menihi v 6. stoletju, nato pa v Konstantinoplu prek svetega Teodorja Studita (iz Studiona) (759-826). Prek grško-italijanskih bazilijskih menihov so Dorotejeve duhovne knjige spoznalo tudi zahodno menihovstvo, imele pa naj bi tudi velik in odločilen vpliv na jezuitsko duhovnost.
NOR

Naš blaženi oče Dorotej, goreč za pobožno življenje in ljubitelj samostanskega življenja, je odšel v samostan abbe Serida, kjer je našel veliko velikih menihov, ki so se postili v tišini; med njimi sta posebej izstopala dva velika starca: sveti Barsonofij in njegov učenec ter tovariš abba Janez, ki je nosil ime prerok, ker je od Gospoda prejel dar jasnovidnosti. Sveti Dorotej se je zaupal vodstvu teh asketskih mož in jih z vso prizadevnostjo začel posnemati. Skupaj s svetim očetom Seridom je menih Dorotej pogosto prihajal k velikemu starešini Barsonofiju in se z njim pogovarjal, v čast pa mu je bilo služiti tudi očetu Janezu, ki ga je odlikoval dar prerokovanja. Tako je blaženi Dorotej ostal v sinoviji abbe Serida in se vadil v podvigu poslušnosti. Nato so omenjeni sveti očetje sklenili, naj oče Dorotej ustanovi bolnišnico in naj bi sam skrbel zanjo, saj so bratje zelo trpeli, ko so zboleli – ni bilo nikogar, ki bi jih negoval in skrbel zanje. Z Božjo pomočjo je menih zgradil bolnišnico s pomočjo svojih bratov po telesu, ki so kot pobožni in ljubeznivi menihi dali svetemu Doroteju potrebna sredstva za gradnjo. Od takrat je abba Dorotej z nekaterimi drugimi spoštljivimi menihi služil bolnim in tujcem, saj je menil, da je to poslušnost, ki so mu jo zaupali očetje samostana. Nekega dne je opat Serid poklical k sebi meniha Doroteja; ko je ta prišel k opatu, je Dorotej našel nekega mladeniča v vojaški obleki, zelo mladega in lepega: v samostan je prišel skupaj z nekaterimi prinčevimi služabniki, ki so uživali ljubezen abbe Serida in pogosto prihajali k njemu. Ko je prišel oče Dorotej, ga je abba Serid povabil k sebi in mu rekel:
– Ti možje so pripeljali tega mladeniča; pravijo, da želi vstopiti v naš samostan; vendar se bojim, da je sin kakšnega plemiča, ki je morda kaj ukradel ali storil kaj hudega in se zdaj želi zateči; če ga sprejmemo, bomo v neposredni nevarnosti. Tako mislim zato, ker niti njegova obleka niti njegov obraz ne kažeta, da bi bil človek, ki bi se rad posvetil.
Mladenič je bil res sorodnik nekega guvernerja, ki je živel sredi bogastva in bil navajen razvajenega načina življenja, vendar nikoli ni slišal Božje besede. Nekateri guvernerjevi služabniki so mu včasih pripovedovali o svetem mestu Jeruzalemu, zato si je mladenič zaželel videti svete kraje in prosil guvernerja, naj mu dovoli iti pogledat sveto mesto. Ker ga guverner ni hotel razburiti z zavrnitvijo, se je obrnil na bližnjega človeka, ki je nameraval obiskati svete kraje, in ga prosil:
– Pokaži mi svojo naklonjenost, vzemi tega mladeniča s seboj, da si bo lahko ogledal svete kraje.
Popotnik je vzel mladeniča, mu izkazal vse časti in skrbel za njegovo udobje.
Ko sta popotnika prispela v sveto mesto in se tam poklonila svetim krajem, sta prišla tudi v Getsemani . Tam je bila slika poslednje božje sodbe, na kateri so bile upodobljene različne vrste peklenskih muk. Ko je mladenič videl to sliko, si jo je natančno ogledal in se začudil. Nedaleč od njega je zagledal pošteno žensko, oblečeno v vijolično; začela mu je razlagati muke vsakega od obsojencev in mu ob poučevanju dodala še nekaj svojih besed. Ko je mladenič slišal njeno pripoved, je molčal in se čudil, saj še nikoli ni slišal Božje besede, kot je bilo prej omenjeno, in ni vedel ničesar o poslednji sodbi. Nazadnje se je obrnil k ženski in ji rekel:
– Kaj mora vsakdo storiti, da bi se rešil teh muk?
Ona mu je odgovorila: „Gospod, kaj naj storijo?“ In mu je odgovorila: „To je vaša naloga:
– Če se postite, ne jejte mesa, molite čim pogosteje, boste rešeni te muke.
Ko mu je dala tri take zapovedi, je v škrlatno oblečena žena izginila.
Mladenič je obšel ves kraj in si skrbno prizadeval, da bi jo srečal; mislil je, da gre za navadno žensko, a nikjer je ni mogel najti, saj je bila to sama Prečista in Blagoslovljena Devica Marija Theotokos.
Navodila skrivnostne ženske so na mladeniča naredila močan vtis: ganjen od njenega srca je začel strogo upoštevati tri zapovedi, ki mu jih je dala Žena, ki jo je videl v Getsemaniju. Vladarjev prijatelj je na poti nazaj, ko je videl, da se mladenič posti in ne jé mesa, postal žalosten, saj se je bal vladarja, ker je vedel, da ima vladar mladeniča zelo rad. Vojaki, ki so bili z njimi, so, ko so videli to mladeničevo vzdržnost, začeli govoriti z njim:
– Gospod, ti delaš to, česar ljudje, ki živijo v svetu, ne delajo. Samo v samostanih delajo take stvari. Pojdi tja in tam boš rešil svojo dušo.
Mladenič, ki ni vedel ničesar o Bogu in ni vedel, kaj je samostan, je odgovoril: „Ne vem, kaj je samostan. Vzemi me in me pelji v kakšen samostan. Sam ne vem, kam naj grem.
Nekateri vojaki, ki so spremljali mladeniča, so imeli posebno spoštovanje do abbe Serida. Zato so skupaj z mladeničem prišli v njegov samostan.
Hegumen je poslal blaženega Doroteja, da bi se pogovoril z mladeničem in ugotovil, kdo je. Na vsa vprašanja meniha Doroteja je mladenič dal en sam odgovor:
– Hočem biti odrešen.
Tedaj je Dorotej prišel k hegumenu in mu rekel:
– Če ga želiš sprejeti, ga sprejmi brez strahu. Od njega ne moreš pričakovati nič slabega.
Opat je odgovoril Doroteju:
– V tem primeru je treba, da ga boš poučil ti: Oče, pokaži mu usmiljenje in ga sprejmi k sebi, da bo dosegel odrešenje.
Toda ponižni menih je odklonil in rekel:
– Ne morem ga sprejeti k sebi, ker to presega moje moči; ne morem ga poučiti o poti odrešenja.
Na to mu je hegumen ugovarjal:
– Jaz skrbim za tvoje odrešenje in odrešenje vseh nas. Ne skrbi za odrešenje tega mladeniča.
– Če hočeš, oče,“ je pripomnil Dorotej, “vprašajmo za nasvet velikega starešino Barsonofija.
– Dobro,“ je odgovoril hegumen, “povedal mu bom.
Ko je odšel k Barsonofiju, mu je sporočil vse, kar se je zgodilo. Nato je sveti Barsonofij rekel Doroteju:
– Sprejemi tega dečka, ker ga bo Gospod po tebi rešil.
Po teh besedah je blaženi Dorotej z velikim veseljem sprejel mladeniča in ga namestil pri sebi v bolnišnico. Mladeniču je bilo ime Dositej. Ko je bil čas za večerjo, je abba Dorotej rekel Dositeju:
– „Pojdi in si okrepi moči, samo povej mi, koliko hrane si zaužil.
Ko se je vrnil, je Dositej rekel: „Glej, Dorotej! V tem hlebcu je bilo štiri funte.
Dorotej ga je vprašal: „
– Ali je to dovolj?
Mladenič je odgovoril: Da, moj gospod, to mi povsem zadostuje.
– In nisi lačen?
– Ne,“ je odgovoril Dositej.
– Drugič,“ je rekel abba Dorotej, “boš jedel četrtino kruha, drugo četrtino pa boš razdelil na dva dela in enega od njiju boš tudi pojedel.
Dositej je naslednjič tako tudi storil.
– Si lačen?, je vprašal Dorotej.
– Da, malo sem lačen,“ je odgovoril Dositej. Čez nekaj dni ga je blaženi Dorotej ponovno vprašal:
– Ali čutiš lakoto, otrok?
Mladenič je odgovoril:
– Ne, moj gospod, zaradi tvojih molitev se počutim zelo dobro.
– Zdaj boš uporabljal samo kruh in polovico ali četrtino drugega mesa.
Dositej je to storil. Čez nekaj dni ga je menih Dorotej ponovno vprašal:
– Ali nisi zdaj lačen, sin moj?
– Ne, povsem sem sit.
– Razdeli,“ je rekel sveti Dorotej, “drugo četrtino na dva dela, od katerih enega lahko poješ, drugega pa obdržiš.
Dositej je izpolnil besede svojega vzgojitelja. Postopoma je Dositej z Božjo pomočjo začel namesto 6 funtov jesti le 8 lotov, kajti kot pri vsem je tudi pri hrani pomembna navada: vsakdo poje toliko, na kolikor se ima čas navaditi.
Blaženi Dositej je vse počel tiho in krotko; v bolnišnici je služil bolnikom in vsi so se mu zahvaljevali za njegovo skrb, saj si je prizadeval, da bi bilo vse čisto. Če pa se je zgodilo, da je zaradi utrujenosti bolniku kaj jezno rekel, je takoj zapustil bolnišnico, odšel v klet in tam jokal. Drugi bolničarji so ga ob teh priložnostih skušali potolažiti, vendar so bili njihovi napori neuspešni: Dositej je ostal nepopustljiv sam do sebe. Nato so šli k očetu Doroteju in mu rekli:
– Ne vemo, zakaj joka brat Dositej, in ga ne moremo potolažiti.
Menih Dorotej je vstopil in našel svojega učenca, ki je sedel na tleh in jokal. Vprašal ga je:
– Kaj je s teboj, Dositej, zakaj jokaš?
Na to mu je Dositej odgovoril: „Dohet je odgovoril:
– Odpusti mi, oče, v jezi sem rekel svojemu bratu zlobno besedo.
Tedaj mu je abba Dorotej rekel:
– Zakaj si jezen, Dositej, zakaj si dovoliš govoriti zlobno besedo svojemu bratu? Ali ne veš, da s tem, ko ga žališ, žališ Kristusa?
Dositej je sklonil glavo in ni nič odgovoril. Ko pa mu je Dorotej rekel:
– Od tega dne začnimo s tvojim popravljanjem, povečajmo svojo gorečnost za dobro in Bog nam bo pomagal.
Tedaj je Dositej vstal in se z veseljem lotil svojega dela, kot da je od Boga prejel odpuščanje. Tisti, ki so bili v bolnišnici, so se kmalu naučili Dositejeve navade, in ko so videli Dositeja jokati, so govorili:
– Nekaj se je zgodilo z Dositejem, v nečem je grešil.
Potem so se obrnili na blaženega Doroteja:
– Oče, pojdi v klet, tam je stvar za tebe.
Ko je Dorotej vstopil in videl svojega učenca jokati, je spoznal, da je Dositej spet nekomu rekel slabo besedo, in mu rekel:
– Kaj je s teboj, Dositej? Si spet užalil Boga? Si spet podlegel jezi? Si pozabil na svoj namen, da se boš popravil?
Ko je menih Dorotej videl, da je njegov učenec potočil že veliko solz, mu je rekel: „Dorotej, nehaj!
– Poskusi znova začeti s popravljanjem.
Po teh besedah se je Dositej potolažil, pustil žalost in šel postiljat posteljo, kar je tudi krotko storil. Blaženi Dositej, ki je pred svojim vzgojiteljem nenehno izpovedoval vsa svoja dejanja in misli, je ob pripravi mehkih postelj za bolnike pogosto govoril Doroteju, ki je šel mimo:
– Oče, moja vest mi govori, da dobro pripravljam postelje.
Abba Dorotej mu je odgovoril:
– To je presenetljivo, Dositej, postal si dober služabnik in odličen postiljar, nisi pa dober menih.
Menih Dorotej ni nikoli dovolil, da bi Dositej po čemer koli hrepenel, in učenec je izpolnjeval vse učiteljeve zapovedi. Ko so za Dositeja potrebovali oblačila, je opat Dorotej naročil svojemu učencu, naj si sam izdela oblačila, in mu dal tkanino. Blaženi Dositej je odšel in z veliko skrbnostjo opravil to nalogo. Ko je končal delo, ga je abba Dorotej poklical in rekel:
– Ali si, Dositej, končal svoje delo?
– Da, oče, dobro sem sešil oblačilo, – je odgovoril Dositej.
– Pojdi in ga daj kakšnemu bratu (poklical ga je po imenu) ali bolniku.
Dositej je z veseljem izpolnil ta ukaz svojega vzgojitelja in blaženi Dorotej mu je dal sešiti še eno oblačilo; ko je končal tudi to, mu je vzgojitelj rekel:
– Daj ga temu in temu bratu!
In Dositej mu jo je dal. Nikoli ni tarnal zaradi tega in ni rekel: „Vzema mojo obleko in jo daje drugemu,“ ampak je s prizadevnostjo in ljubeznijo naredil vse, kar mu je naročil njegov vzgojitelj.
Nekoč je samostanski graditelj prinesel iz kovačije dober oster nož. Dositej ga je vzel, ga prinesel abbeju Doroteju in rekel:
– Oče, brat gradbenik je prinesel ta nož; vzel sem ga, da bi ga imel v bolnišnici, če boš dovolil.
Toda blaženi Dorotej je imel v bolnišnici vedno tisto, kar je bilo slabše, zato je Dositeju odgovoril:
– Pokaži mi ga, pa bom videl, ali je dober. Dositej je pokazal nož svojemu predstojniku. Sveti Dorotej je sicer videl, da je nož dober, a ker ni želel, da bi imel njegov učenec za kakšno stvar predznanje, mu je rekel:
– Ali želiš, Dositej, biti suženj tega noža in ali se ne bojiš, da te bo posedoval ta nož in ne Bog?
Ko je Dositej slišal te besede, je molčal. Ko ga je menih Dorotej dovolj osramotil, je rekel svojemu učencu:
– Pojdi, daj ta nož nekam in se ga ne dotikaj.
Blaženi Dositej je pobožno izpolnil to zapoved; tega noža si ni upal dati nikomur drugemu, čeprav so ga vzeli drugi duhovniki: sam se ga ni dotaknil; niti enkrat ni pomislil:
– Zakaj je samo meni zapovedano, da ga ne smem vzeti; ali nisem enak drugim?
Menih Dositej ni nikoli tako razmišljal, ampak je vedno z veseljem storil vse, kar mu je naročil njegov vzgojitelj.
Tudi kadar je abba Dorotej, ki ga je grajal, rekel nekaj alegorično, je sveti Dositej tudi v takem primeru skušal uganiti in izpolniti željo svojega mentorja. Tako se je v njegovem življenju zgodil takšen dogodek. Sprva je imel Dositej navado govoriti zelo glasno. Blaženi Dorotej je želel, da bi govoril manj glasno:
– Dositej, potrebno je prinesti čašo nerazredčenega vina. Pojdi in prinesi posodo!
Takoj je šel in prinesel polno čašo vina in kruha. Ko je to dal svojemu vzgojitelju, je hotel od njega prejeti blagoslov, kot je bilo v njegovi navadi. Ko je Dorotej to videl, se je začudil in ga vprašal:
– Kaj hočeš storiti, Dorotej?
– Oče,“ je odgovoril njegov učenec, “ukazal si mi, naj prinesem posodo z nerazredčenega vinom; zato mi daj blagoslov.
– Nerazumno, – je odgovoril abba Dorotej, – govoriš zelo glasno, kot Goti, ko so opiti z vinom. Zato sem ti tudi rekel: vzemi čašo vina, saj kričiš tako glasno kot Goti.
Sveti Dositej se je sklonil, vrnil nazaj, kar je prinesel, in od takrat je začel govoriti tiho.
Nekega dne je prišel k menihu Doroteju in ga prosil, naj mu razloži neko mesto iz Svetega pisma, – kajti v vnemi za razsvetljenje svojega uma je začel meditirati o določenih mestih v Svetem pismu.
Toda njegov vzgojitelj ni želel, da bi se Dositej ukvarjal s preučevanjem Svetega pisma, ker se je bal, da bi se potem domišljal in ne bi ohranil ponižne zavesti o revščini svoje duše. Zato je menih Dorotej na vprašanje svojega učenca odgovoril: „Kaj je to?
– Ne vem.
Drugič, ko je Dositej spet prišel k svojemu učitelju in ga vprašal o nekem drugem mestu v Svetem pismu, je dobil naslednji odgovor:
– Pojdi k opatu in ga vprašaj o tem, ker ti tega ne morem razložiti.
Blaženi Dositej je ubogal ukaz svojega vzgojitelja in odšel k opatu. Abba Dorotej pa je opozoril hegumena:
– Če bo Dositej prišel k tebi, oče, in te spraševal o različnih mestih v Svetem pismu, ga udarjaj.
Ko je Dositej prišel k hegumenom in ga prosil, naj mu razloži nejasne dele Svetega pisma, ga je hegumen začel udarjati, rekoč:
– Zakaj molčiš, če ničesar ne razumeš? Zakaj si upaš spraševati o teh stvareh? Ali ne bi moral bolj skrbeti za svojo čistost, namesto da se ukvarjaš s preizkušanjem Svetega pisma.
Potem ga je opat še dvakrat udaril po dlaneh in ga izpustil. Ko se je vrnil k očetu Doroteju, mu je menih pokazal svoje dlani, ki so bile od udarca rdeče, in rekel:
– Hegumen me je udaril tudi po hrbtu,“ in ni dodal ničesar več. Svojemu vzgojitelju ni ničesar očital, niti mu ni rekel: „Zakaj me nisi razsvetlil, zakaj si me poslal k hegumenu? Ne, blaženi Dositej ni rekel ničesar podobnega; vse, kar mu je naročil njegov vzgojitelj, je sprejel z vero in takoj izpolnil njegov ukaz brez kakršnegakoli utemeljevanja. Ko je abba Dorotej vprašal svojega učenca o njegovih mislih, jih je Dositej povedal svojemu vzgojitelju in ubogljivo poslušal vsa njegova navodila. Hkrati se je trudil upoštevati učiteljev ukaz s tako natančnostjo, da svetemu Doroteju nikoli ni bilo treba ponavljati njegovih navodil. Tako je ravnal tudi med svojim kratkim bivanjem v samostanu, v katerem je ostal le približno pet let. Tako je končal svoje življenje, ne da bi zapustil poslušnost svojemu učitelju in očetu, saj je popolnoma opustil svojo voljo in ni bil odvisen od nobene stvari.
Tudi za svoje zdravje menih Dositej ni skrbel. Ko je padel v hudo bolezen, tako da mu je iz grla tekla kri, je slišal, da bi mu pri bolezni lahko pomagala nekuhana jajca. Tudi menih Dorotej, ki se je na vso moč trudil, da bi svojega učenca ozdravil bolezni, je slišal za to zdravilo, vendar je takrat nanj pozabil. Tako je sveti Dositej nekega dne rekel svojemu vzgojitelju:
– Oče, rad bi ti povedal eno stvar. Poznam eno zdravilo za svojo bolezen, vendar hočem, da mi naročite, naj ga ne uporabljam, ker se bojim, da bodo sicer mojega duha vznemirjale prazne misli o ozdravitvi.
– Povej mi, otrok, kaj je to zdravilo? – je vprašal menih Dorotej.
– Že vnaprej mi obljubi, da mi ga ne boš dal, – je blaženi Dositej ponovno prosil očeta Doroteja.
– „Dobro,“ je odgovoril predstojnik, „izpolnil bom tvojo željo.
Bolnik mu je rekel:
– Od nekaterih sem slišal, da so nekuhana jajca dobra za tiste, ki so bolni kot jaz, vendar vas prosim, da mi ne naročate, naj jih uporabljam, da me ne bi vznemirila nečimrnost okrevanja.
– No, moj sin, ne bom te prisilil, saj si me sam prosil, naj to storim. Le ne žaluj in ne izgubi srca.
In res je menih Dorotej namesto nekuhanih jajc svojemu učencu dajal druga sredstva, da bi mu pomagal pri bolezni. Tako si je sveti Dositej tudi po tem, ko je zbolel za hudo boleznijo, prizadeval, da bi se odpovedal svoji volji.
Menih je imel vedno v mislih in na ustnicah spomin na Boga. Njegov duhovni oče mu je svetoval, naj nenehno ponavlja: „Gospod, Jezus Kristus, moj Bog, usmili se me,“ in „Božji sin, pomagaj mi.“ Te molitve je imel sveti Dositej vedno na ustnicah. Ko se je njegova bolezen poslabšala, mu je oče Dorotej rekel:
– Dositej, ne pozabi na svoje molitve in podvoji svoje molitve!
– Moli, oče, Boga zame,“ je odgovoril bolnik. Ko se je bolezen še povečala, je Dorotej vprašal:
– Kaj, Dositej, ali moliš tako kot prej?
– Da, oče, po tvojih molitvah ne opuščam tega dela.
Ko se je bolezen še poslabšala, tako da Dositej sam ni mogel več vstati in so ga morali nositi na krpi, ga je menih Dorotej vprašal:
– Ali še vedno moliš, Dositej?
– Odpusti mi, oče,“ je odgovoril bolnik, “ne morem več moliti.
– Potem pusti molitev, – je odgovoril Dorotej, – le spomni se Božjega imena in ga imej vedno pred očmi.
Trpljenje svetega Dositeja je postajalo vse hujše in nekega dne se je obrnil na starešino Barsonofija s to prošnjo:
– Pustite me, oče, ne morem več živeti.
Sveti Barsonofi mu je rekel: „Bodi potrpežljiv, otrok, saj Božje usmiljenje ni daleč.
Ko je menih Dorotej videl, da sveti Dositej postaja zelo bolan, ga je to zelo razžalostilo. Nekaj dni pozneje je bolnik spet poslal po svetega Barsonofija, da bi mu povedal:
– Gospod moj, ne morem več živeti.
Veliki Barsonofij mu je odgovoril:
– V miru pojdi, stopi pred Najsvetejšo Trojico in moli za nas pred prestolom Vsemogočnega.
Ko so menihi slišali te besede velikega Barsonofija, so se razburili; rekli so drug drugemu:
– Kaj velikega je storil Dositej? Kakšen je bil njegov podvig? Zakaj je od velikega starešine prejel tak odgovor?
Res niso videli nobenega posebnega podviga meniha Dositeja, niso videli, da je jedel le vsak drugi dan, kot so to počeli nekateri menihi, ki so bili tam; niso videli, da je bil Dositeja najzgodnejši v cerkvi, niso videli, da bi pokazal kakšno posebno abstinenco. Vsi so videli, da je Dositej jedel hrano, čeprav v majhnih količinah. Vedeli so, da se je sveti Dositej včasih hranil s sokom, ki je ostal po razdelitvi bolnikom, ali z ribjimi glavami ali z drugo podobno hrano. V tem samostanu je bilo veliko menihov, ki so bili dolgo časa goreči v vzdržnosti, ki so jedli hrano le vsak drugi dan in ki so nenehno molili; ti so bili ob poslušanju odgovora velikega Barsonofija, danega bolniku, ki ni bil več kot pet let v samostanu, zmedeni, saj niso poznali neomajne in popolne poslušnosti svetega Dositheja in niso mogli razumeti njegovega velikega podviga. Zato so začeli ropotati, ko so slišali besede svetega Barsonofija, ki mu jih je namenil.
Toda Gospodu je bilo všeč, da je pokazal slavo, ki je bila Dositeju pripravljena zaradi njegove velike poslušnosti, in hkrati pred vsemi pokazal, kako modro in hitro je menih Dorotej vodil svojega učenca po poti odrešenja. Kmalu po Dositejevem počitku je v samostan prišel neki sveti starešina, izkušen asket, ki so ga sprejeli s častjo. Ta starec je želel videti svete očete samostana, ki so prej umrli, in je prosil Gospoda, naj mu razodene kaj o njih. Njegova molitev je bila uslišana in počaščen je bil, da je videl vse očete samostana, ki so stali na svetlem mestu, med njimi pa je bil mladenič z veselim obrazom. Po tem videnju je starešina začel spraševati, kdo je ta mladenič, ki ga je videl med svetimi očeti. Ko je opisal njegov zunanji videz, so vsi spoznali, da gre za blaženega Dositeja. Nato so vsi hvalili Boga in se čudili njegovemu neizrekljivemu usmiljenju.
Tako je menih Dositej v kratkem času dosegel veliko slavo v nebeškem kraljestvu, ker se je trudil v poslušnosti, se odpovedal svoji volji in jo zasužnjil volji svojega vzgojitelja, kot da bi bil sam Bog. Zaradi tega zdaj skupaj z vsemi svetimi očeti v nebesih stoji pred Bogom, ki živi in gleda na ponižne in poslušne, ki mu bodi slava na veke. Amen.
RU

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.