Imenujejo ga »apostol Nemčije«. Rodil se je okoli leta 670 na Angleškem in so mu pri krstu dali ime Vinfrid. S 30. letom je kot benediktinec prejel mašniško posvečenje in šel oznanjat Kristusa najprej rojakom, potem pa raznim nemškim rodovom. Čez nekaj let je poromal v Rim, kjer ga je papež Gregor II. posvetil za škofa in mu ime Vinfrid spremenil v Bonifacij (Dobrodelnik). Iz Rima se je vrnil na Hesensko. Tam je posekal starodaven hrast, posvečen bogu Votanu. Ljudstvo je strme čakalo, kdaj ga bo bog udaril s strelo iz jasnega neba – Bonifacij je nemoteno končal delo in iz debla naredil kapelo v čast sv. Petru. Poslej so se ljudje množično priglašali za krst in v enem letu je bila dežela krščanska.
Papež ga je zdaj imenoval za nadškofa in mu naročil, naj si posveti v pomoč več škofov. Bonifacij je spet potoval v Rim in papež mu je poveril nalogo, naj nadrobno izvede cerkveno organizacijo po Nemčiji ter ga imenoval za apostolskega legata za vso Nemčijo. Zdaj je Bonifacij na cerkvenih zborih odpravljal poganske razvade in ustanavljal škofije, med njimi tudi salzburško, iz katere je deloma tudi Slovencem prišlo
krščanstvo.
75-letni starček je šel še enkrat med divje Frize. Z njim je odšlo več duhovnikov in redovnikov. Spotoma so krstil na tisoče poganov. O binkoštih, 5. junija, je hotel Bonifacij birmovati novokrščene in ukazal, naj postavijo šotore. Škof je bil ves srečen, ko je videl prihajajočo množico. Toda to so bili pogani, ki so škofa in njegovo spremstvo napadli. Bonifacij je prepovedal uporabo orožja in ukazal, naj se po Jezusovem zgledu mirno vdajo. Vsi so padli pod mečem. Mučenčevo truplo so v sprevodu prepeljali prek Utrechta in Mainza v Fuldo, kjer še danes počiva. Na kraju njegovega mučeništva so kmalu postavili cerkev. Bonifacija upodabljajo kot škofa, s sekiro, s katero je posekal hrast, ki mu leži pod nogami. Goduje pa 5. junija.
Vir
Dragi bratje in sestre,
danes se bomo ustavili pri velikem misijonarju, ki je širil krščanstvo po srednji Evropi, sv. Bonifaciju, »apostolu Germanov«. Rodil se je v Wessexu okrog leta 675 in bil krščen kot Winfrid. Mlad je vstopil v samostan. Ker je bil zelo nadarjen, ga je čakala bleščeča kariera učenjaka. Ko je bil pri tridesetih posvečen v duhovnika, je začutil klic v apostolat med pogani na celini. Leta 716 se je z nekaj tovariši odpravil v Frizijo (današnjo Nizozemsko), a je zaradi nasprotovanj poskus evangelizacije propadel. Vrnil se je v domovino, dve leti zatem pa odšel v Rim. Papež Gregorij II. mu je, potem ko mu je nadel novo ime Bonifacij, z uradnimi pismi izročil poslanstvo, da oznanja evangelij med germanskimi ljudstvi. /…/
Po Bonifacijevi zaslugi in zaslugi njegovih menihov in nun – tudi ženske so imele zelo pomembno vlogo pri delu evangelizacije – je zacvetela tista človeška kultura, ki je ni mogoče ločiti od vere. Bonifacij nam je zapustil pomembna intelektualna dela: zbirko pisem, pri čemer se pastoralna pisma izmenjujejo z uradnimi in zasebnimi. Sestavil je razpravo Ars grammatica, v kateri razlaga latinski jezik. Pripisujejo mu tudi Ars metrica, uvod v pesnjenje, in več pesmi ter slednjič zbirko 15 govorov. /…/
Kakšno sporočilo lahko danes razberemo iz njegovega nauka in dejavnosti? Osrednje mesto ima božja beseda, ki jo je živel in razlagal v veri Cerkve vse do mučeništva. Tako strastno ga je prevzela božja beseda, da je čutil, kako jo mora nujno ponesti drugim. Druga značilnost Bonifacijevega življenja je njegovo zvesto občestvo z apostolskim sedežem, ki je bilo trdna opora njegovega misijonskega dela. V nekem pismu papežu Zahariju je trdil: »Nikoli ne neham vabiti in podrejati pokorščini apostolskemu sedežu tistih, ki hočejo ostati v katoliški veri in edinosti rimske Cerkve.« Ker je z Rimom povezal Anglijo, Germanijo in Francijo, je odločilno prispeval h krščanskim koreninam Evrope. Tretja Bonifacijeva značilnost pa je pospeševanje srečanja med rimsko-krščansko in germansko kulturo. Vedel je namreč, da je počlovečiti in evangelizirati kulturo sestavni del njegovega škofovskega poslanstva.
Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo božjo besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.
Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija.
Papež Benedikt XVI. o sv. Bonifaciju 11. 3. 2009
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir
Spomin svetega Bonifacija, škofa in mučenca. Ko je bil menih z imenom Winfríd, in je prišel iz Anglije v Rim, ga je sveti papež Gregor II. posvetil za škofa. Prejel je ime Bonifacij in je bil poslan v Nemčijo, da bi oznanil tamkajšnjemu ljudstvu Kristusovo vero. Pridobil ogromne množice za krščansko vero in je vzpostavil sedež v Moguntu. Na koncu je v Dokkumu, pri Frízih na današnjem Nizozemskem, dopolnil mučeništvo, ko je bil s sulico umorjen od besnih poganov.
Vir
Bonifacij, ki ga upravičeno imenujejo tudi apostola Nemčije, saj je za seboj zapustil ogromne sadove svojega misijonska delovanja. Spreobrnil in krstil je nepregledno množico poganov, uredil številne cerkvene pokrajine in škofije, ustanovil pomembne samostane (npr. v Fuldi) in poskrbel za versko obnovo in poglobitev krščanstva.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Winfrid, Winfred, ki v stari angleščini pomeni »prijatelj miru« (wine »prijatelj«, frid »mir«). Bonifacij pa izhaja iz latinskih besed bonum »dobro« in facere »delati, storiti, opraviti«, torej »človek, ki so mu namenjena dobra dela«.
Rodil se je okoli leta 675 (med letoma 673/680), po vsej verjetnosti v kraju Crediton v Devonshiru v Angliji, umrl pa 5. junija 754 v Dokkumu v Friziji, danes Nizozemska.
Družina: Rodil naj bi se v ugledni in uspešni družini; njegov oče ga je bolj cenil kot druge sinove, zato je nasprotoval temu, da bi se posvetil meniškemu življenju.
Sodobniki: papeža Gregor II. in Gregor III., frizijski kralj Radboh, misijonar Frizije sveti Vilibrord, svetniki Vunibald, Lul, Agata, frankovski vladarji Karel Martel, Karlman in Pipin.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529. Pravilo njihovega reda je »moli in delaj«.
Škofija: Leta 722 ga je papež v Rimu posvetil v škofa, ga deset let zatem imenoval za nadškofa in legata z nalogo, da kanonično uredi Cerkev na Bavarskem in Turinškem. Leta 745 je postal prvi nadškof škofije v Mainzu, ki naj bi nastala že v 1. stoletju krščanstva. Danes jo vodi kardinal Karl Lehmann.
Kreposti: Bil je človek velikega duha, z občutljivo in čutečo dušo, ponižen in preprost, pa tudi junaške in nezlomljive volje.
Dela: Pripisujejo mu okoli 150 ohranjenih pisem, 15 pridig, še kot profesor pa je napisal tudi slovnico in več pesnitev.
Mučeništvo: Na poti v Dukkum, kjer je nameraval birmovati večje število spreobrnjencev, so njega in njegovih 52 spremljevalcev napadli pogani in jih pobili z meči.
Grob: Njegovo truplo so prepeljali v Fuldo, kjer še danes počiva v tamkajšnji katedrali. Na kraju njegovega mučeništva so kmalu postavili cerkev.
Življenjepis: Prvi življenjepis o njem je izšel deset let po smrti, sestavil pa ga je anglosaški duhovnik Vilibald v Mainzu.
Zavetnik: Nemčije, mesta Fulda, pivovarjev in krojačev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, s sekiro, s katero je posekal hrast, ki so ga pogani častili, in s knjigo, prebodeno z mečem, saj v stolnici v Fuldi še danes hranijo knjigo, oškropljeno z njegovo mučeniško krvjo in od morilca z mečem presekano prek roba.
Goduje: 5. junija
Misel:»Zaupajmo njemu, ki nam je naložil breme. Kar ne bomo mogli nositi iz lastne moči, bomo zmogli po njem, ki je vsemogočen in ki pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Vztrajajmo v boju do Gospodovega dne, kajti dnevi tesnobe in stiske so prišli nad nas.«
Vir
Ime Bonifacij pomeni ‘dobrotnik’, ‘človek, ki dela dobro’. In ta pomen je potrdil današnji godovnjak sv. Bonifacij, apostol Nemčije. Tej deželi v srcu Evrope je pred skoraj tisoč petsto leti izkazal izredno dobroto kot oznanjevalec Kristusovega evangelija, vesele novice o neločljivi povezanosti med Bogom in človekom, ustvarjenem po božji podobi.
Njegova domovina je bila Anglija. Rodil se je okoli leta 673 blizu samostana Exeter v zahodnem delu tedanjega kraljestva Wessex. Pri krstu je dobil ime Vinfrid in že v mladih letih je vstopil v samostan, kjer se je poglobil v študij in bil tudi sam nekaj časa učitelj gramatike v samostanski šoli. Ko se je bližal štiridesetemu letu, je v začutil klic za misijonsko delo na evropski celini. Leta 716 je zapustil Otok in šel po stopinjah svojega prijatelja Vilibrorda, ki je bil škof v mestu Utreht v današnji Nizozemski. Vinfrid je želel delovati kot misijonar med Sasi in drugimi rodovi na nemškem ozemlju. Prvi poskus mu je spodletel in moral se je vrniti v domovino. Leta 718 je dokončno zapustil Anglijo in odšel najprej v Rim, kjer je od papeža dobil vsa pooblastila za oznanjevanje evangelija. V znamenje svoje povezanosti z rimsko Cerkvijo si je tedaj vzel ime Bonifacij po rimskem mučencu Bonifaciju.
Že na poti iz Rima proti severu je skušal za krščanstvo pridobiti Bavarce. Mislil je ostati kar med tem ljudstvom na jugu Nemčije, toda Vilibrord ga je prosil, naj mu pride pomagat na sever. Res sta vneta duhovnika v kratkem času dosegla lepe uspeha. Vilibrord je hotel Bonifacija postaviti za svojega naslednika na škofovskem sedežu v Utrehtu, Bonifacij pa je to ponudbo vljudno in odločno odklonil. Skušal je uresničiti svojo davno željo, da ponese evangelij germanskim rodovom na ozemlju današnje Nemčije.
Odšel je v pokrajino Hesen, kjer je spreobrnil mnogo ljudi in ustanovil samostan. O tem nepričakovanem uspehu je poročal papežu, ko ga je obiskal v Rimu, kot sta se bila dogovorila ob svojem prvem srečanju. Papež ga je posvetil v škofa in mu naročil, naj organizira cerkveno življenje na področju nemško govorečih rodov. To papeževo naročilo je terjalo mnogo truda in potrpežljivosti. Bonifacij je skušal vernike povezovati v trdne enote in je odločno nastopal zoper zakoreninjene navade in razvade. Dokler je pridigal poganom, je imel mnogo prijateljev, občudovalcev in zagovornikov, ko pa je začel delati red v sami krščanski skupnosti ter je grajal samovoljo plemičev in škofov, pa je naletel na oster odpor. Bonifacija je vse to bolelo, vendar je pri delu prenovitve vztrajal.
Bonifacijevo misijonsko delo je naletelo na nasprotovanje nekaterih frankovskih krogov, tako da ga je prenehal podpirati tudi vladar Pipin. Ta neuspeh Bonifacija ni potrl. Iz Mainza, kamor se je bil umaknil, je pogosto odhajal v samostansko tišino v kraju Fulda, kjer se je z domotožjem spominjal let, preživetih v samostanu. Želel je, da bi samostan Fulda, ki ga je ustanovil leta 744, postal središče duhovnega in kulturnega življenja. Dosegel je, da je bila Fulda neposredno podrejena Petrovemu nasledniku v Rimu.
Leta 753 je osemdesetletni Bonifacij, ki mu je nekdanji učitelj Vilibrord zaupal skrb za svoje misijonsko delo v okolici Utrehta, še enkrat odšel tja. Njegov prihod je razveselil številne dobre vernike, zbudil pa je tudi sovraštvo redkih preostalih poganov. Ko je šel Bonifacij v spremstvu nekaterih učencev birmovat novospreobrnjence, ga je napadla skupina poganov. Pobili so ga z mečem. Preden je izdihnil, je vernike še zadnjič spodbudil, naj ostanejo zvesti Kristusu. Njegovo truplo so zmagoslavno prepeljali v Fuldo, kjer je danes sedež nemške škofovske konference.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.