sveti Florijan – vojak in mučenec

Florijan        Zavetnik mesta Dunaj in gasilcev. Priprošnjik za pomoč pri požarih.
        Imena: Florijan, Florjan, Cvetko, Flori, Cvetomir; Florjana, Florijana
        Cerkve v Sloveniji/svetu: V Ljubljani so mu leta 1672 postavili lepo cerkvico pod gradom v spomin na hud požar leta 1660.
        Domovina tega še danes enega najbolj priljubljenih »ljudskih« svetnikov, zavetnika proti požarom in povodnjim ter enega izmed
štirinajstih priprošnjikov v sili, naj bi bila rimska provinca Norik, ki se je raztezala na ozemlju današnje Gornje Avstrije. Veliko je legend, ki opisujejo njegovo življenje, zgodovinski podatki pa so bolj skromni. Vemo le, da se je rodil v tretjem stoletju, po vsej verjetnosti v vasi Zeiselmauer blizu Dunaja. Bil je krščen in krščansko vzgojen. Kot častnik rimske vojske je dosegel pomemben položaj, saj je postal vodja pisarne cesarskega namestnika v Lauriaku (vzhodno od Linza). V času Dioklecijanovega preganjanja so tudi v tem mestu zaprli štirideset kristjanov. Florijan jim je želel pomagati, načrtoval je njihov pobeg iz ječe, pa so pri tem prijeli še njega in ga pripeljali pred namestnika Akvilina. Florijan je takoj priznal, da je kristjan in ni popustil prigovarjanju in grožnjam. Po mučenju so mu na vrat navezali težak kamen in ga vrgli v reko Enns.
        Zgodbe o Florijanovi mučeniški smrti med drugim poročajo tudi takole:
        Vojaki Florijana privedejo pred namestnika Akvilina, ta pa ga nagovarja, naj po cesarjevem ukazu daruje malikom in si tako reši življenje. Ker ne privoli, se iz njega norčuje in mu grozi z mučenjem, Florijan pa povzdigne oči k nebu in glasno moli k Bogu za pomoč: »Moj Bog in moj Gospod! Že od mladosti sem zaupal vate, zato te ne morem nikoli zatajiti. Tvoje ime naj bo hvaljeno v nebesih in na zemlji.
FlorijanZate se hočem bojevati in darovati svoje življenje. Tvoja mogočna roka naj me varuje in podpira. Vzemi me med svoje svete in izvoljene vojake, ki so že pred menoj pričali zate.« Akvilin ga zasramuje: »Kako moreš blebetati take bedarije in ne izpolniti cesarjevega povelja?« Florijan mu odgovori: »Ko sem nosil pozemeljsko orožje, sem potihoma služil svojemu Bogu in me satan nikoli ni mogel odvrniti od njegovega češčenja. Ti imaš sedaj oblast nad mojim telesom, ničesar pa ne moreš storiti moji duši; kajti nad njo ima oblast le Bog. Rad sem cesarju pokoren v vsem, v čemer me veže moja vojaška dolžnost; da pa bi daroval malikom, tega mi nihče ne more ukazati.« Oblastnik ga ves razkačen ukaže sleči in neusmiljeno tepsti. Florijan pa reče: »Vedi, da se nič ne bojim tvojih muk; daj zažgati grmado in rad bom šel nanjo v Jezusovem imenu.« Ko ga vojaki še naprej pretepajo, zakliče: »Ravno zdaj darujem pravi dar svojemu Gospodu in Bogu, ki me je okrepčal in povzdignil do te časti, da smem zanj trpeti.« Mučijo ga še bolj, Florijan pa še naprej hvali Boga in na glas pričuje, da je kristjan. Namestnik ga, ko vidi, da z mučenjem nič ne opravi, obsodi na smrt in ga ukaže utopiti v reki Enns, ki teče mimo mesta.
        Florijan sprejme obsodbo z velikim veseljem. Vojaki ga odpeljejo na most, Florijan pa jih prosi, da bi smel še nekoliko moliti in priporočiti Bogu svojo dušo. Zvežejo ga, okoli vratu mu privežejo težak kamen. Ko je tako klečal na bregu reke in molil, si ga noben izmed vojakov ni upal potisniti v globoko vodo. Legenda pripoveduje, da se je do njega prerinil neki mlad pogan in ga surovo sunil, da se je zvrnil v reko. Ko pa se je nagnil čez ograjo, da bi videl, kako se utaplja, ni mogel videti ničesar, ker je v trenutku popolnoma oslepel. Florijanovo truplo je reka naplavila na skalo pod bregom, nato pa je priletel velikanski orel in ga varoval, da ga pogani niso mogli oskruniti. Pokopala ga je pobožna žena Valerija, ki se ji je svetnik v noči po svoji smrti prikazal. To naj bi se zgodilo leta 304.
        Sveti Florijan, mučenec, goduje 4. maja.
Vir