sveti Frančišek Pavelski – puščavnik in redovni ustanovitelj

Frančišek Pavelski        Malokateri svetnik tako močno odseva s svojo neomadeževano svetlobo iz temnega ozadja kakor sveti Frančišek Paolski v dobi renesanse. Njegovo življenje je tako napolnjeno z onstransko lučjo, da skoraj jemlje vid, in se tako zdi komaj verjetno. Pa je vendar potrjeno z neštetimi pričami, in to takih ljudi, ki so bili realisti in popolnoma zaverovani v tostranstvo; če ne verjamemo navdušenim častilcem tega svetnika, moramo miselnim nasprotnikom, ker v bistvu povedo oboji isto. Ta svetnik je zato dobil ime Frančišek, po rojstvu 27. marca 1416, ker so ga njegovi revni in priletni starši od Boga izprosili po priprošnji sv. Frančiška Asiškega. Oče Aleš in mati Vienna iz mesteca Paola pri Cosenzi v Kalabriji sta čutila dolžnost, da ljubeznivega in bistrega dečka tako vzgajata, da bi delal veselje svojemu nebeškemu patronu. Bila sta presrečna, ko sta videla, kako je mladi Frančišek sprejemljiv za verske pobude in kako hitro iz lastnih nagibov napreduje v pobožnosti. Kmalu je znal sam poiskati v vseh zemeljskih stvareh samo še nebeški smisel. Z dvanajstimi leti je bil že tako samostojen v presoji in nastopu, da so ga starši oddali v frančiškanski samostan v San Marco Argentano, kjer so mu dali za eno leto redovno obleko. Spolnili so s tem obljubo, ki je bila tedaj precej navadna, zraven tega pa so upali, da bodo pobožni bratje dopolnili vzgojo mladega dečka. Frančišek je res hlastno sprejemal verske nauke in pobude za vaje v kreposti. Kmalu so spoznali, da ima Bog z njihovim gojencem velike načrte, zakaj milost je v njem kar očitno čudežno delovala. Tudi trezni življenjepisci poročajo, da je Frančišek pogrinjal mizo samostanski družini in istočasno stregel mašniku pri oltarju. Ko je nekoč prinesel z vrta sočivje, ga je postavil k mrzli peči in hitel molit v cerkev; v molitev zatopljen je pozabil na vse in se predolgo zamudil; ko se je vrnil, je našel sočivje kuhano, ne da bi ga kdo pristavil k ognju. Glas o svetem dečku se je tako širil, da je nekajkrat prišel celo škof, da se je o vsem prepričal in se pogovarjal s Frančiškom kakor z odraslim. Videti je bilo, da je v Frančišku nadnaravna vednost kakor prirojena, čeprav se je tudi v vsakdanjih opravilih dobro znašel. Bil je res primer dozorelega božjega otroka in frančiškanske vedrosti. Kljub temu pa Frančišek ni želel ostati tam in se pridružiti temu redu. Bog je imel z njim druge namene.
        Frančišek PavelskiVrnil se je k staršem v Paolo in šel z njimi že leta 1429 na dolgo romanje. Obiskali so več krajev, posebno Monte Cassino, Loreto, Assisi in Rim. Frančišek je povsod mnogo molil, pa tudi natančno opazoval. V Rimu si je ogledal veličastne naprave in sijajna oblačila kardinalov. Namerilo se je, da je mogel potipati svileni plašč slovečega kardinala Julijana Cesarinija. Mladenič mu je brez ovinkov rekel, da tak blišč ni nič podoben duhu ponižnosti in skromnosti, ki ju priporoča evangelij. Slavni državnik mu je razložil, da to zahteva dostojanstvo Cerkve in da bi jo drugače tedanji svet ne spoštoval. Frančišek je brez ugovora poslušal, sklenil pa je, da se bo sam ravnal po evangeliju.
Po vrnitvi v Paolo je Frančišek natančno poizvedoval o nekdanjih puščavnikih, za katere je slišal, da so živeli v okoliških duplinah v času, ko so tod bili gospodarji Bizantinci. Čeprav je od takrat minilo že štiristo let, je odkril še marsikaj, kar so ljudje pomnili. Sklenil je, da bo posnemal te samotarje, saj je tudi njegov patron ljubil popolno samoto. Tako je Frančišek zapustil starše in se med leti 1430 in 1435 vadil v postu, telesnem mrtvičenju in vztrajnem premišljevanju po opravljenem delu. Živel je ves blažen daleč od ljudi in bil večkrat zamaknjen v božjo lepoto, dobroto in usmiljenost.
        Dolgo ni mogel ostati sam. Po šestih letih se mu je pridružilo še enajst mož, ki jih je privabil njegov zgled. Tako se je začela prva pobožna družba dvanajstih mož, ki si je nadela ime »eremiti brata Frančiška«. Pod njegovim vodstvom so si uredili borne celice in cerkvico za bogoslužje. Nadškof v Cosenzi je 1436 ustanovo potrdil in 1452 posvetil njihov božji hram. V vmesnem času so mu dobrotniki pomagali sezidati večjo kvadratno samostansko stavbo, ki naj bi postala materna hiša za novi red. Število menihov je hitro raslo in že 1450 se je redovni družini pridružil Frančiškov oče Aleš, brž ko mu je umrla žena. Bil je potrudljiv učenec v šoli svojega sina in pri njem dočakal visoko starost. Tako kakor oče so Frančiška poslušali in ubogali tudi drugi, zakaj pokazalo se je, da mladi mož mojstrsko razume umetnost vzgajanja in zna prodirati v dno človeške duše, čeprav je ostal preprost kakor otrok. Prvi samostan kmalu ni več mogel sprejeti vseh novincev, ki so se priglašali, zato je Frančišek v okolici zgradil nove redovne hiše, vse zelo pripravne za samotarje. Ljudje so govorili, da Frančišek največje težave z lahkoto zmaguje in da so čudeži pri njem čisto vsakdanje stvari. Še zdaj kažejo studenec, ki ga je njegova palica s trkanjem izvabila iz skale, da je napojil žejne delavce. V krušno peč je svetnik dvakrat stopil, da jo popravi, čeprav so ga obdajali neugasnjeni plameni. Še več je zapisanih poročil o čudežnih ozdravitvah slepih, gobavih in hromih; svojega nečaka Nikolaja je obudil od mrtvih in dvema pesnikoma (Jakobu in Galeazzu di Tarsia) je vrnil zdravje. Vse to je Frančišek opravil bolj mimogrede, zakaj njegova velika skrb je veljala stiskanim in ubožcem vseh vrst. Kjer je videl očitno krivico, je pokazal velik pogum in čudovito spretnost, zlasti tam, kjer je kdo zlorabljal oblast. Poštenim sodnikom je pomagal soditi pravico, čeprav je krivičnike ščitila kraljeva oblast, nepoštenim pa je znal prekrižati račune. Vse to je razdražilo neapeljskega kralja Ferranta Aragonskega. Ker je bil Frančišek gluh za opomine, naj molči, je kralj ukazal nadležnega svetnika prijeti in z vojaki zasesti njegov prvi samostan. Vojska je prišla, Frančiška pa ni mogla prijeti, čeprav je med preiskavo molil v cerkvi pred Najsvetejšim. Vojaki niso nikomur storili nič žalega in kralju so poročali o dogodku s polnim spoštovanjem. Kralj je uvidel, da ima Frančišek večjo moč kakor on in se ji je poslej raje tudi sam uklonil.
        Frančušek PavelskiTa čas je prišlo več uglednih oseb s Sicilije in prosilo, naj Frančišek ustanovi samostan v Milazzu zahodno od Messine. Svetnik je 1. 1464 odšel tja z dvema bratoma. Čez morski preliv jih brodnik ni hotel zastonj prepeljati na sicilsko stran. Mnogo ljudi je potrdilo, da je Frančišek čez valove razgrnil plašč, za krmilo uporabil svojo palico in hitro dosegel Messino. Ustanovil je samostan v Milazzu, nato pa še v več drugih krajih. Papež Pavel II. (1464 do 1471) je poslal prelata Hieronima Adorna, da preišče delo »najmanjših bratov« tako ime se je udomačilo za nove redovnike in mu poroča. Adorno je Frančišku svetoval, naj ublaži nekaj ostrih predpisov, ker jih je pretežko spolnjevati. Svetnik pa je vzel v pest nekaj žareče žerjavice in rekel: »Ne bojte se, monsinjor! Kdor ljubi in služi Bogu zares od srca, premore vse. Vse ustvarjeno se pokorava volji tistega, ki zvesto spolnjuje Stvarnikovo voljo.« Adornovo poročilo je bilo ugodno, vendar je Rim potrdil pravila šele po smrti Pavla II., dotlej pa je veljala potrditev, ki jo je podpisal domači nadškof l. 1471. Ta je dal družbi ime: Eremiti Frančiška Paolskega. Ime je obdržalo tudi papeško ustanovno pismo z dne 27. maja 1474.
        Frančišek je medtem mirno vodil svoje samotarje po začasnih pravilih, ki jih je sestavil sam. Čeprav je imel pogosto obilo dela, nikdar ni kazal najmanjše raztresenosti ali zbeganosti. Videti je bilo, kakor da ga Bog sproti v molitvi navdihuje in da ga nikamor ne premakne kak zunanji vpliv. Pokazalo se je drugače. Ko je francoski kralj Ludovik XI. zbolel za smrt in mu zdravniki niso znali pomagati, je dal poklicati k sebi sv. Frančiška, o katerem je zvedel, da dela velike čudeže. Ko je prišel odposlanec francoskega kralja, ga Frančišek ni hotel niti poslušati, čeprav je njegovo željo v posebnem pismu priporočal neapeljski kralj Ferrante. Preveč je bilo znano, kako nekrščansko življenje ima francoski kralj za seboj. Ludovik XI. se je zdaj obrnil na papeža Siksta IV. (147184) in ta je 1483 pisal Frančišku, naj kralju ustreže, upajoč, da bo tako mogel poravnati tudi spore, ki jih je imel s francoskim dvorom. Zdaj se je svetnik neutegoma odpravil na pot. Skromnega redovnika je med potjo spoštljivo pozdravil kralj Ferrante in mu ponudil velik dar, da bi postavil nov samostan v Neaplju. Frančišek pa mu je držal denar pred očmi in rekel: »Sire, to je kri tvojih podložnikov, ki jih stiskaš, in ta kliče po maščevanju pred božjim obličjem.« Kralj ni zameril in mu je dal še spremstvo do meje. V Rimu je svetnika ljubeznivo sprejel papež Sikst IV. in mu ponudil, da ga posveti za duhovnika, on pa je prosil, naj mu da le pravice, da blagoslavlja s tako veljavo kakor duhovniki. Kralj Ludovik XI. ga je prav tako z veseljem sprejel in poslušal njegove nasvete. Popravil je mnogo krivic in se spravil s papežem; ozdravel ni, dobil pa je milost lepe smrti. Novi kralj Karel VIII. ni pustil Frančiška nazaj v Kalabrijo; dosegel je, da je papež (1485) potrdil novi red tudi za Francijo. Za ves red je svetnik spopolnil pravila, potrjena 1. 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdnevni post. Red se je zdaj razširil na Francoskem in Španskem kakor prej na Italijanskem, priljubljen pri ljudstvu in spoštovan pri izobražencih, ki so Frančiška radi obiskovali. Svetnik je imel, čeprav ni bil šolan, dobre zveze s profesorji na Sorboni in z bivšo kraljico sv. Ivano Valois. Red sam je bil s svojo preprostostjo in modrostjo božjih otrok največje vidno nasprotje z dobo, ko je javnost slavila predvsem zunanje veličje. V času, ko sta svetu vladala napuh in pohlepnost renesanških mogotcev, je sv. Frančišek s svojimi »najmanjšimi brati« pokazal nasproten zgled za srečo, ki jo prinašata ponižnost in uboštvo.
        Frančišek Paolski je umrl 91 let star daleč od doma (v Plessis-les-Tours) med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Tudi on je izdihnil pri evangelistovih besedah: »nagnil je glavo in izdihnil« (Jan 19, 30Jan 19, 30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

30 Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Za bla
ženega so ga razglasili že 1513 in za svetnika 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli na Španskem, v neapeljskem kraljestvu, Kalabriji in na Siciliji. Veliko središče njegovega češčenja je bilo nekdaj na Slovenskem v Šmihelu pri Novem mestu. Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih, velja pa tudi za priprošnjika za srečo pri živini.
BSS V, 1163-82; 2S II, 10-21 (Perne). Alban Stolz, Menschliche GroBe. Legende. Band 2. Freiburg.
        Dva zlata izreka sv. Frančiška Paotskega:
        Toliko kreposti boste imeli, kolikor imate ponižnosti.
        Če ptič ne more letati brez dveh peruti, prav tako tudi kristjan ne bo mogel hoditi po poti zveličanja brez ponižnosti in čistosti.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

frančišek Pavelski        Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih.
        Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška.
        Cerkve v Sloveniji/svetu: Središče njegovega čaščenja na Slovenskem je nekdaj bilo v Šmihelu pri Novem mestu.
        Po rojstnem mestecu Paola v Kalabriji, kjer je zagledal luč sveta 27. marca 1416, je dobil "priimek " da Paola, ali po naše Pavelski. Njegova pobožna starša sta bila že priletna in sinka sta postavila pod varstvo sv. Frančiška Asiškega. Čutila sta dolžnost, da bistrega dečka vzgajata tako, da bo delal veselje svojemu nebeškemu zavetniku. Ni se jima treba preveč truditi, kajti deček je bil izredno dovzeten za ve, kar je božje in kot dvanjstletnik se je lahko z učenimi duhovniki pogovarjal o zapletenih verskih vprašanjih. Eno leto je živel pri frančiškanih blizu domačega kraja in nosil je celo redovno obleko, vendar pa ni hotel ostati pri njih za vedno, ker ga je Bog klical drugam.
        Leta 1464 ga je več uglednih ljudi s Sicilije prosilo, naj pride k njim in v Milazzu pri Messini ustanovi svoj samostan. Frančišek je njihovi prošnji ustregel. Papež Pavel II. je poslal nekega svojega prelata, da preišče delo Frančiška in njegovih redovnikov. Čeprav je bila njegova ocena ugodna, je red potrdil šele njegov naslednik Sikst IV. leta 1474. Uradno ime reda je "eremiti Frančiška Pavelskega", med ljudmi pa se je udomačilo ime "najmanjši bratje".
        Sveti Frančišek je svoje samotarje vodil najprej po začasnih pravilih, ki jih je kasneje dopolnil in so bila potrjena leta 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdnevni post. Zdaj je red razširjen v Italiji, Španiji in Franciji. Tam je Frančišek Pavelski umrl 91 let star med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Svojo dušo je izročil Bogu pri evangelistovih besedah "nagnil je glavo in izdihnil."
        Za svetnika je bil razglašen leta 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli v Španiji, Kalabriji in na Siciliji.
Vir