sveti Gabriel Lalemant – duhovnik, redovnik in mučenec

Gabriel LalemantSevernoameriški mučenec Gabriel Lalemant (1610–1649) je postal jezuit pri devetnajstih letih, v duhovnika pa je bil posvečen, ko je imel 27 let. Deloval je kot učitelj, profesor in bil upravnik kolegija. Po naravi šibak, a močan v želji za misijon med Huroni. V samo sedmih mesecih se je naučil jezika domačinov. En mesec je bil pomočnik Janeza de Brébeufa, potem pa je z njim tudi pretrpel 17 ur dolgo mučeništvo do smrti.
Po zgledu svojega strica, misijonarja v Novi Franciji, je tudi Gabriel želel postati misijonar. Ob zaobljubah po noviciatu se je posebej zaobljubil tudi, da se bo posvetil misijonskemu delu. Kljub navdušenju nad misijonom pa je bilo njegovo prvo poslanstvo poučevanje. Vsako leto je zaprosil, da bi lahko odšel v misijone, pa vedno znova ni bil sprejet, verjetno zaradi njegovega šibkega zdravja. Končno je bila uslišana njegova želja, verjetno s posredovanjem drugega strica, ki je bil jezuit in je postal predstojnik v misijonih.
13. junija leta 1646 je Gabriel s tremi drugimi jezuiti zapustil La Rochelle v Franciji in 20. septembra prispel v Quebec. Preden je lahko začel z misijonskim delom, je dve leti preživel ob učenju jezika, nato pa še običajev domačinov. Avgusta leta 1648 je s skupino Huronov, ki so prišli v Quebec trgovat s krznom, odšel proti glavni postojanki misijona v Sainte-Marie. Še nekaj mesecev se je posvetil učenju jezika, v začetku leta 1649 pa je prvič spremljal patra Janeza de Brébeufa na tedenskem obhodu po bližnjih vaseh. Kljub dolgi želji in temeljiti pripravi pa njegovo delo v misijonih ni dolgo trajalo, saj je bil zgodaj poklican, da vsakodnevni mašni daritvi doda še enkratno daritev svojega življenja.
Samo šest mesecev po prihodu v Sainte-Marie je skupaj z Janezom de Brébeufom odšel v vas Saint-Louis. Ponoči so Irokezi napadli drugo vas, ki je bila v bližini in jezuita sta zaslutila, da bo njuna vas verjetno tudi napadena. V jutru 16. marca so Irokezi napadli huronsko vas in z lahkoto premagali obrambo. Tudi jezuita so zajeli, saj pred napadom nista hotela zbežati v gozd. Z rok so jima potegnili nohte in jima zgrizli prste, nato pa so ju prisilili, da sta naga tekla do druge vasi, kjer so čakali ostali irokeški bojevniki. Ujetnika so nagnali v tek skozi šibe, nato pa so jezuitska duhovnika odpeljali na ločena kraja, kjer naj bi bila ubita. Gabriel je pred svojo smrtjo verjetno moral opazovati Janezovo mučenje. Ob šestih zvečer so mučitelji pripravili ob njegovih nogah ogenj, ožigali so ga z razbeljenimi sekirami in mu po glavi zlivali vročo vodo. Ko so mu odsekali roke in izdrli oči, so mu v odprtine vtaknili žareče oglje. Da bi žrtev lahko zdržala še en dan mučenja, so čez noč prekinili z mučenjem. Naslednji dan so mu v usta porivali goreč les in mu razrezali jezik. Toda tudi Gabriel je tako kot njegov sobrat Janez ostal trden in ni kričal za pomilostitev. Na koncu so mu iztrgali srce in ga pojedli, da bi s tem pridobili njegov pogum. Mladi jezuit, ki je bil star 36 let, je tako umrl po petnajstih urah mučenja. Skupaj z Janezom de Brébeufom je bil pokopan blizu vhoda kapele v Sainte-Marie.
Vir