sveti Henrik II. – kralj

Henrik II.        Imena: Henrik, Henri, Hari, Hinko, Hilarij, Rik, Riki, Riko, Henrika
        Kot rimsko-nemški cesar je bil drugi svojega imena in je edini med temi cesarji dosegel svetniško čast. Z uspešnimi vojnimi pohodi je zavaroval državne meje proti vzhodu in zahodu. S tremi vojnimi pohodi pa je uveljavil nemško gospostvo tudi v Italiji. Vladal je od 1002 do 1004.
        Kot svetnika ga Cerkev ne časti zaradi njegovih državniških sposobnosti, temveč v njem spoštuje vladarja, ki je ves svoj vpliv zastavil za Cerkev in je slovel tudi po osebni pobožnosti. Delal je čast svojemu vzgojitelju sv. Volbenku, regensburškemu škofu. Sporazumno s svojo ženo Kunigundo je cesar, zakon je ostal brez otrok, izročil svoje imetje Cerkvi in izbral Kristusa za svojega dediča. Posebej je obdaroval v njegovem času ustanovljeno škofijo v Bambergu in ji zgradil čudovito stolnico. Kraljeve darovnice so ustvarile novi škofiji trdno gmotno osnovo.
        Še dve nemški škofiji – freisinška in briksenška – sta bili deležni velikodušne kraljeve naklonjenosti. Obema je kralj podelil obsežno posest tudi na slovenskih tleh, ki jih je kot koroški knez in sorodnik sv. Eme dobro poznal. Na priporočilo žene Kunigunde je freisinškemu škofu leta 1002 podaril svojo posest v Stražišču pri Kranju in ji dodal zemljišča med Žabnico, Soro in Savo. Še bogateje je čez dve leti obdaril briksenško škofijo, ki je dobila v last Bled s široko okolico med obema Savama. Vse te darovnice izpričujejo Henrikovo globoko vdanost in zvestobo Cerkvi. Tudi pri darilih je pazil na pravičnost in bogatim naročal, naj podpirajo revne. Še v svoji zadnji darovnici samostanu v Fuldi pravi cesar, »da je naša dolžnost dajati svetim božjim hišam od dobrin, ki nam jih je naklonil Bog«.
        Henrik je po dolgi bolezni umrl 13. julija 1024 blizu Göttingena. Njegove posmrtne ostanke so prepeljali v Bamberg in jih položili k počitku v njegovi stolnici. V začetku 15. stoletja je Tilmann Riemenschneider izklesal za svetega cesarja sarkofag s prizori iz njegovega življenja. Kot svetnika so ga častili tudi v cerkvah na Slovenskem. Posvečene so mu bile štiri cerkve, med njimi je posebno znana Sveti Areh na Pohorju.
        Goduje 13. julija.
Vir