sveti Jožef (Evfranij) Leoniški – redovnik in misijonar

Jožef LeoniškiJožef oziroma Evfranij je osirotel, ko mu je bilo dvanajst let, zato je skrb za njegovo vzgojo prevzel stric, profesor v Viterbu. Tu se je tudi šolal in tu so mu, po tedanjem običaju, že kot otroku izbrali zaročenko iz bogate plemiške družine. A Jožef je že ves čas nosil v sebi željo po redovnem življenju. Od samega hrepenenja po tem je zbolel, se nekaj časa zdravil v domačem kraju, nato pa šestnajstleten zbežal od doma h kapucinom v Assisi. Tu je iz Evfranija »postal« Jožef in bil po noviciatu leta 1573 sprejet med redovnike, leta 1580 pa je bil posvečen v duhovnika. Že kot otrok je iz srca ljubil uboštvo in si zanj prizadeval; postil se je trikrat na teden in spal na golih deskah. Sprva je pridigal po pokrajinah osrednje Italije: v Umbriji, Laziu in Abruzzih in spreobračal ljudi. Nekoč naj bi mu tako uspelo spreobrniti celotno skupino 50 razbojnikov. Ves čas pa je v sebi nosil tudi željo, da bi šel v misijone. Ko je bil star 31 let, so ga predstojniki uslišali in poslali v carigrajsko predmestje Pero, da bi misijonaril med tamkajšnjimi katoličani in skrbel za krščanske jetnike. Bil je kaplan več kot 4.000 sužnjem na galejah. Večkrat se je ponudil, da bi nadomestil kakšnega onemoglega veslača, pa mu to ni uspelo. Ni pa se zadovoljil samo z duhovno oskrbo katoličanov, v svoji gorečnosti je pridigal in spreobračal po vsej svoji okolici. Po zgledu svojega duhovnega očeta, svetega Frančiška Asiškega, se mu je uspel pritihotapiti celo do sultana in ga poskušal pridobiti za Kristusa. Doletela ga je strašna kazen: za desno nogo in levo roko so ga obesili na dva kavlja, da bi tako počasi izkrvavel. Ker je še tretji dan živel, so ga spustili in izgnali; legenda pravi, da ga je rešil angel. Jožef se je po tem dogodku vrnil v Italijo in tam neutrudno delal kot pridigar in socialni apostol. Dvajset let je tako obiskoval razne versko zapuščene kraje in ljudi odvračal od slabih navad. Zgodilo se je, da je pridigal tudi po dvanajstkrat na dan in spreobrnil nešteto grešnikov. Največjo ljubezen je čutil prav do najbolj trdovratnih grešnikov, zlasti takih, ki so se iz sovraštva vdali maščevalnosti. S sklicevanjem na božjo ljubezen mu je uspelo streti odpor še tako zakrknjenega srca. Za vse to pa je seveda najprej sam veliko molil in se pokoril.

Jožef LeoniškiIme: Pri krstu so mu dali ime Evfranij, kot redovnik pa si je privzel ime Jožef, ki je svetopisemsko, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rodil se je: 8. januarja (ponekod 4. februarja) 1556 v Leonessi v Abruzzih v Italiji, umrl pa 4. februarja 1612 v kraju Amatrice, prak tako v Italiji.
Družina: Starši, oče Janez Desideri in mati Frančiška Paolini, so bili bogati in so pripradali kraljevemu plemstvu. Od osmih otrok, je bil Jožef tretji po vrsti.
Zavetnik: Velja za zavetnika kapucinskih misijonarjev v Turčiji.
Upodobitve: Njegove upodobitve so značilne za redovnika kapucinskega reda: mož v zrelih letih v rjavi kuti z dolgo belo brado in križem v roki. Ponekod so prikazane tudi vislice, na katerih so ga Turki mučili. Upodabljajo ga skupaj s sv. Fidelisom iz Sigmaringena.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Klemen XII. 22. junija 1737, za svetnika pa 29. junija 1746 papež Benedikt XIV.
Goduje: 4. februarja.
Vir

Goreč oznanjevalec blagovesti ubogim
Naš svetnik je zagledal luč sveta l. 1566 v lepi rietski dolini v Leonisi. Pri krstu je dobil ime Evfranij. Oče je bil trgovec z blagom, mati iz odlične družine: imela sta 8 otrok. Žal je Evfranij izgubil starše že v svojem 12 letu. Nato ga je vzel k sebi njegov stric, učitelj, in ga je dal v šole. Evfranij je kazal veliko ljubezen do šole, še večjo pa do molitve.

Evfranij je imel odličen spomin. Neki gojenec mestne akademije je bil določen, da bi imel nagovor za mestne veljake. Vendar ni prišel. Kdo ga bo zamenjal? Predložili so Evfranija, ki je to odlično izvedel. Sledile so čestitke in prognoze. Še več. Neki bogataš mu je ponudil svojo hčerko. Tudi stric je bil za to. Evfranij je odgovoril: “Svoje srce sem že oddal in posvetil Bogu.” Zaradi nasilnega stričevega pritiska je Evfranij zbolel. Po zdravnikovem nasvetu je šel v domač kraj, kjer se je hitro opomogel. Doma je stopil v stik s kapucini, zlasti z Matejem Silvestrijem, ki je bil prej zdravnik, zdaj pa je živel kot svetnik v samostanu. Stric ga je spet vzel k sebi, da bi nadaljeval študije. Evfranij je tudi tu gojil stik s kapucini, ki so ga na njegovo željo kmalu sprejeli v noviciat Carcerelle l. 1572, ne da bi za to vedel njegov stric. Dobil je ime Jožef.

Sorodniki so ga hoteli s silo spraviti iz samostana. Neki sorodnik je preskočil zid in prišel na samostanski hodnik in ram kričal. Gvardijan in magister sta ja mirila; on jima je celo grozil z mečem, če ne pustijo Jožefa domov. Hotel ga je pregovoriti, seveda je bilo zaman. Drugič so poskusili na lep način. Toda če Bog koga kliče, je zmaga gotova. Končno je mogel odločni fant narediti svoje zaobljube. Ko je končal bogoslovne študije, je postal duhovnik.

Jožefov ideal je bil: pridigati, pridigati ljudstvu, širiti Kristusovo spoznanje in njegovo ljubezen. Bil je izredno goreč. Četudi ni bil človek študija, je visoko cenil kulturo. Kot gvardijan in provincialni tajnik je zelo skrbel za knjižnico, rokopise in pridigarsko literaturo. Silno mu je bila pri srcu verska potridentinska prenova.

V njegovi dobi je cvetelo roparstvo. Tolpa od 50 oseb je ropala, plenila. Državna oblast ji ni bila kos. P. Jožef jih je šel iskat, jih je zbral in jih s pridigo spreobrnil. Ponovil se je nekako čudež volka iz Gubbija. Skrivnost njegovega uspeha je gotovo bila v trajni združenosti z Bogom.

Misijonar v Carigradu 
P. Jožef je zvedel, da generalni minister išče misijonarje za Carigrad. Takoj se je javil, vendar ni bil izbran. Žalosten si je očital: “Kdor se ima za sposobnega živeti kot misijonar med Turki, je ošabnež.” Zelo se je pripravljal za ta misijon: študiral je zgodovino in kulturo muslimanov, se učil jezikov. Vendar njegov trud ni bil zaman. Eden od izbranih misijonarjev ni mogel oditi zaradi bolezni, zdaj so izbrali p. Jožefa. Vesel je v par dnevih odpotoval v Benetke, od koder je izplula ladja direktno za Carigra.

Jožef LeoniškiNa poti je naredil več čudežev. Omenimo dva. Nekoč je začela besneti nevihta; ladja se je nevarno nagnila. Mornarji so bili vsi preplašeni. Edino p. Jožef je ostal miren. Ko je videl, da res grozi nevarnost, je pokleknil in molil; morej se je takoj umirilo.
Zadela jih je druga težava. Zaradi predolge vožnje, jim je zmanjkalo hrane. Misijonar se je spomnil, da ima na dnu vreče nekoliko kosov kruha. Pokleknil je in molil z živo vero in glej čudež v puščavi se je ponovil: kruh se je pomnožil in vsi so se nasitili. Končno so srečno prispeli.
P. Jožefu so zaupali skrb za 4000 krščanskih jetnikov, sužnjev, v kazenskem kopališču. Z ljubeznijo je opogumljal tiste, ki so največ trpeli. Želel je zamnjati mesto s sužnjem, toda ponudba ni bila sprejeta. Nekoč je tolažil do pozne noči te krščanske trpine, nazaj grede pa je našel velika mestna vrata zaprta. Moral je prenočiti zunaj; straža ga je zajela in moral je v zapor. Čez mesec dni so ga izpustili po posredovanju beneškega poslanika.

Pojavila se je kuga, ki je najbolj zadela sužnje. Kapucini so se dali na delo in so stregli bolnikom. Dva patra sta že umrla pri tem. Tudi p. Jožef je zbolel, vendar se je nekako rešil. Zdaj je podvojil svojo gorečnost.

Ker mu je uspelo spreobrniti nekega paša, ki je prej bil uniatski škof, pa je odpadel in se poturčil, je sedaj drzno snoval, kaj če bi se osebno približal samemu sultanu Muratu III. in bi ga prosil, naj da svobodo tistim, ki so sprejeli krščansko vero. Poskusil je priti do sultana enkrat na cesti, drugič v mošeji, ko je molil, a mu ni uspelo, janičarji so ga takoj zavrnili. Neki dvorni zdravnik, njegov prijatelj, se je ponudil, da mu doseže sprejem pri sultanu, pod pogojem da sleče habit in se preobleče v bogataša. Jožef tega ni hotel, ker bi to bilo proti pričevanju evangeljskega uboštva. Hotel je pristopiti kot katoliški misijonar in doseči spoštovanje temeljnih pravic človeka.

Nekega jutra se je napotil proti sultanovi palači in spel priti v sultanovo predsobo, takrat pa ga je prijela straža. Bil je takoj obsojen na vislice in sicer so ga obesili za eno roko in eno nogo in ga pustili, da je tako počasi umiral v velikem trpljenju. Tretji večer je straža odšla, prepričana, da ga bodo naslednje jutro našli mrtvega.

Toda Bog ga je rešil. Neki fant – verjetno angel – ga je snel z vislic, mu ozdravil rane, ga okrepil s kruhom in vinom in mu dejal: “Takoj se vrni v Italijo, Tvoj misijon tu je končan.”

Ko je p. Jožef prišel v Rim, se je podal takoj k papežu Sikstu V. skupaj s spreobrnjenim uniatskim škofom in dal papežu izčrpno poročilo o carigrajskem misijonu. – Boverij meni, da ga je rešil beneški veleposlanik in so mu zamenjali kazen smrti za kazen izgona iz Carigrada.

Potujoči pridigar 
Assisi je zelo slovesno sprejel hrabrega misjonarja, ki je bil skoro postal mučenec. Imel je adventne pridige v stolnici. Škof je želel, da bi ostal v mestu in pridigal. P. Jožef pa je prosil, da bi smel hoditi po vaseh in hrubih in bi pridigal ubogemu ljudstvu. Bil je uslišan. Ta njegov apostolat je trajal vse njegovo življenje v srednji Italiji. Pridigal je ne le v cerkvah, ampak tudi na polju, v gorah, na odprtem kjerkoli že, kjer je našel poslušalce. Če je bilo potrebno, je tudi plezal na strmine, ne ozirajoč se na črtve in nev arnosti. Pridigal je po 4, 5, 6, 8 krat na dan. Ko je prišel v vas, je dal pozvoniti. Že so se zbrali ljudje, ki so pustili delo in so ga prišli poslušat. V duhu tridentskega cerkvenega zbora je najraje razlagal katekizemske resnice.

Njegovo oznanjevanje so spremljali čudeži. Bilo je potrebno, da preide na drugo stran narasle reke Tronta. P. Jožef moli, razprostre svoj plašč po vodi, stopi nanj in njegov tovariš in že sta se znašla na drugi strani reke. – V gorah tovariš medli od žeje. Svetnik moli in iz skale priteče vir vode, ki ne presahne več.”Nič ni težko delati čudeže, s pomočjo angelov. Oni vse zmorejo,” je govoril.

Jožef LeoniškiNjegova ljubezen do bližnjega ni poznala mej. Vzeti si kruh iz ust in dati ga revnemu, to je bilo njemu lastno. V mrazu pokloniti svoj plašč, to se je zgodilo večkrat. Obiskovati jetnike, bolnike, prisostvovati na smrt obsojenim, spravljati sprte, na vse to je mislil. Bil je res pravi angel miru. V pretepu se je postavil med sprti stranki; tudi če so se bliskali meči, se tega ni bal, in je ostal tam s križem v roki, dokler se sprti stranki nista miroljubno pobotali. Za pomoč bolnim je v sedmih krajih ustanovil preproste b olnišnice “božje hiše”. Zbiral otroke po cestah z zvončkom v roki in jih je nato na kakem mestu učil verouka.

Gospodu naproti
Ko se je končala služba provincialu, on je bil njegov tajnik, se je takole poslovil od njega: “Zadnjič vas pozdravljam, ker ne bova imela sreče, da bi se še kdaj tu videla. Kmalu bo nesrečen slučaj prekinil enemu izmed naju življenje, drugi pa bo tudi v teku enega leta umrl.” Govoril je svetnik. Bivši provincial je, vračajoč se v samostan, hudo padel, tako da je v nekoliko dneh umrl; p. Jožef pa je umrl naslednjega februarja.

Še prej se je slovesno poslovil od svojih sorodnikov, blagoslovil je svoj rojstni kraj Leoniso; par dni zatem pa je zbolel, bil operiran. Ko so ga hoteli pred operacijo zvezati, je rekel “Ni potrebno; dajte mi razpelo v roke, pa bom miren.” In tako se je zgodilo. V 56. letu življenja je šel k dragemu Bogu, za katerega je toliko delal; med angele, katere je tako zelo častil. Bilo je 4. februarja 1612 leta.

Jožefa Leoniškega je razglasil za blaženega Klemen XII. leta 1737, za svetnika pa Benedikt XIV. leta 1746.
Vir