sveti Maron – puščavnik

MaronSv. Maron je živel med 4. in 5. stoletjem in se po posvetitvi v duhovnika odločil za puščavniško življenje ter se umaknil v gorovje Tauro v današnji Turčiji. Zaradi svojega načina življenja in mnogih fizičnih in duhovnih ozdravitev je imel mnogo privržencev, s katerimi je v okrilju katoliške Cerkve osnoval prvo maronitsko Cerkev sui iuris. Maronitska Cerkev, ki je od vsega začetka bila v občestvu z Rimom, je danes prisotna v Libanonu, Siriji, Egiptu, Sveti deželi in v državah v diaspori. O sv. Maronu je malo znanega. Mnogo že pove pismo Janeza Krizostoma, ki ga je sirskemu menihu pisal okrog leta 405, mu v njem izrazil svojo naklonjenost in ga prosil za molitev. O sv. Maronu piše tudi škof Teodor, ki v svojo knjigo o zgodovini vere, nastala je v 5. stoletju, vključi tudi Maronejev življenjepis. Svetnik bi naj umrl okrog leta 410 in bil pokopan v kraju Brad, kjer je bila nato sezidana velika cerkev. Njegovo telo so nato prenesli v kraj Apamea v današnji Siriji in ga hranili v znamenitem samostani Beit-Maron. V 7. stoletju je zaradi preganjanj maronitska Cerkev zbežala v Libanon ter sedež patriarhata postavila v kraju Bkerké, kjer so relikvije sv. Marona hranili do leta 1130. Nato jih je opat iz Sassoviva, današnji Foligno v Italiji, prenesel v svojo opatijo, od tu pa so leta 1940 relikvije prenesli v katedralo sv. Felicijana v Folignu, kjer se nahajajo še danes. Leta 2000 je takratni folignjski škof Arduino Bertoldo del relikvij vrnil maronitskemu patriarhu v Antiohiji, kard. Nasrallahu Sfeirju.
Goduje 9. februarja.
Vir