sveti Martin iz Toursa – škof

MartinZavetnik: vojakov, konjenikov, jezdecev, konj, orožarjev, kovačev, tkalcev, strojarjev, kovačev,hotelirjev, mlinarjev, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev in abstinentov; domačih živali in gosi.
Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina.
Atributi: Obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos
Imena: Martin, Davorin
Cerkve v Sloveniji/svetu: V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst.
Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil v času velikega duhovnega in cerkvenozgodovinskega preloma leta 316/317 v Sabariji (današnji Sombotel) v Panoniji. Takrat so minila tri leta, ko je krščanstvo v »milanskem ediktu« dobilo popolno svobodo in priznanje, kristjani pa dosegli svojo politično, državljansko in družbeno enakopravnost. Ko je bil Martin star dvanajst let, je proti volji staršev prosil za sprejem med katehumene. Pozneje je postal vojak.

MArtinŽe tu je pokazal svojo dobrotljivo usmiljenost, ki je glavna poteza njegovega srca. Njegov življenjepisec pripoveduje, kako je nekoč jahal s svojo četo in zagledal pred mestom napol oblečenega berača, ki je ves trepetal od mraza. Martinu se je siromak zasmilil. Denarja pri sebi ni imel, zato pa je potegnil meč, razpolovil svoj plašč, ga dal polovico beraču, z drugo polovico pa se je ogrnil sam. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen z darovano polovico plašča, in je rekel angelom, ki so ga spremljali: »S tem plaščem me je odel še nekrščeni Martin.« Ko je bil star osemnajst let, se je dal krstiti, kmalu po 20. letu pa se je izmotal iz neljube vojaške službe in se oklenil škofa Hilarija, s katerim sta ustanovila samostan. Kmalu pa sta duhovščina in ljudstvo izvolila Martina za škofa v Toursu.

Tudi kot škof je živel samostarsko življenje. S svojimi menihi je odpravljal ostanke poganstva po tedanji Franciji in izkazoval dobroto in usmiljenje, čeprav za to ni vedno žel priznanja. Martin se je živo zavedal svoje apostolske naloge. Zato je razumljivo, da je pri dušnopastirskem delu imel pred očmi skrb za zveličanje vernikov in verovanje pravega nauka. Umrl je 8. novembra leta 397. – V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst.
Goduje 11. novembra.
Vir
 

Prispevek na TV Exodus: