sveti Mavricij in tovariši – mučenec

Mavricij  Imena: Mavricij, Mavri, Mavro, …
Kristjan Mavricij je bil poveljnik tako imenovane tebajske legije, znane po izjemnem pogumu. Tako se je imenovala zategadelj, ker je bilo njeno moštvo večji del iz zgornjeegiptovske dežele Tebaide, ki je bila po svojem prebivalstvu odločno krščanska. Po nekaterih virih je legija takrat štela 6600 mož. Število mučencev je bilo po vsej verjetnosti nekoliko manjše, ker takrat niso bili vsi oddelki skupaj. Mučeništvo sv. Mavricija in njegovih tovarišev je zgodovinsko potrjeno s poročilom iz 4. in 5. stoletja.

Cesar Maksimijan je poslal Mavricijevo legijo z drugimi legijami, da bi nastopila proti upornemu ljudstvu na ozemlju današnje Švice in Francije. Ukazal je tudi, naj vsa vojska daruje bogovom za zmago in obnovi pri oltarjih vojaško prisego. Tebajska legija se je umaknila več ur daleč proč v sotesko, kjer stoji danes mesto Saint Maurice (St. Moritz). Obzirno je hotela pokazati, da se daritev noče udeležiti. Tedaj je cesar ukazal, da se mora legija takoj vrniti k drugim četam in se udeležiti daritev. Tebajci so to kot en mož odklonili. Za kazen je dal Maksimijan vsakega desetega obglaviti. Drugič je izdal isto povelje. Spet so mu odgovorili, da so pripravljeni za cesarja in državo tudi umreti, proti svoji vesti pa ne morejo ravnati. Spet je bil vsak deseti obglavljen. Še tretjič jih je cesar pozval k daritvi in prisegi, združeni z daritvami, sicer bo dal posekati vso legijo. Legionarji so odgovorili: »Ne moremo! Kristjani smo in smo pripravljeni rajši umreti kakor zatajiti pravo vero. Cesar, v bojih smo bili zvesti. Če ne bomo zvesti svojemu Bogu – kako bomo ohranili zvestobo tebi? Saj smo najprej prisegli zvestobo Bogu in šele potem cesarju.«

Češčenje sv. Mavricija in tovarišev se je kmalu razširilo po Srednji Evropi. »Po njem se imenuje več krajev, posvečenih mu je tudi veliko cerkva. Obnovljeni kartuzijanski samostan v Jurkloštru je bil posvečen temu svetniku. Umetniki ga upodabljajo kot poveljnika v bojni opremi, z zastavo, okrašeno s sedmimi zvezdami ali grbi.
Goduje 22. septembra.
Vir

 Mavricij Kristjan Mavricij je bil poveljnik tako imenovane tebajske legije, znane po svoji izredni hrabrosti. Tebajska se je imenovala zato, ker je bilo njeno moštvo večidel iz zgornjeegiptovske dežele Tebaide, ki je bila po svojem prebivalstvu odločno krščanska. Po nekaterih virih je legija takrat štela 6600 mož. Število mučencev je bilo po vsej verjetnosti nekoliko manjše, ker niso bili takrat vsi oddelki skupaj. Mavricij je bil najbrž njen vrhovni poveljnik (primicerius), najvišja za njim sta bila Eksuperij (campiductor) in Kandid (senator militum). Vsi trije so poganske priglašalce v legijo pošiljali k drugim četam in tako poskrbeli, da so bili v njihovi legiji stalno sami kristjani. Mučeništvo omenjenih častnikov in njihovih vojakov je zgodovinsko potrjeno. Zgodilo se je to za Maksimilijana Herkuleja, sovladarja cesarja Dioklecijana (248—305), ki je gospodoval nad zahodnimi deželami rimske države. Poročila o mučeništvu tebajske legije so iz 4. in 5. stoletja. Zgodilo se je to na ozemlju današnje Švice. Tamkajšnji škof Teodor je v letih 360—370 postavil na kraju, kjer je bila tebajska legija poklana, cerkev, in jo posvetil spominu teh krščanskih junakov; vanjo je dal prenesti njihove zemske ostanke, kolikor jih je še mogel dobiti. Spomin na te mučence omenja rimski misal na današnji dan že od leta 350, po osmem stoletju pa so njihov god obhajali v vsej Cerkvi.
Mavricij je bil po vsej verjetnosti črnec, vsaj njegovo ime pomeni v latinščini zamorca. Legija, ki ji je poveljeval, je bila znana po svoji zanesljivosti in je prišla iz Afrike čez Alpe v Galijo, da bi tam zatrla upor domačega prebivalstva; to je bilo keltsko ljudstvo Vagavdov, ki je preskusilo nasilje rimskih legij že za Cezarja. Nekateri viri govore, da so Vagavdi napadali rimske utrdbe, nadlegovali taborišča rimskih posadk in sploh napravljali državi velike težave. Zato je Dioklecijan ukazal Maksimijanu, naj jih s silo ukroti na njihovem ozemlju. Viri, ki to poročajo, so iz poznejše dobe. Vzrok za bojni pohod je bilo preganjanje krščanstva. Zadušitev upora keltskih Vagavdov je bila le zunanji povod. Ko je Maksimijan prišel z legijo in drugimi četami čez Alpe prek sedanjega prelaza Veliki sveti Bernard, se je utaboril pri Oktodurumu, sedanjem mestecu Martignv, da se čete odpočijejo. V rimski vojski je bil tedaj običaj, da čete opravijo daritev bogovom in si izprosijo uspeha v bitki. Med daritvijo naj bi vojaki tudi ponovili vojaško prisego. Krščanska tebajska legija se je tej daritvi hotela izogniti in se je umaknila v soteske pri tedanji naselbini Agaunum, kjer je danes mesto Saint Maurice (St. Moritz), ob reki Rhôni, že prav blizu njenega izliva v Ženevsko jezero. Vojaki te legije so hoteli s tem pokazati, da se nočejo udeležiti poganskih daritev. Neko drugo poročilo pravi, da so se umaknili zato, ker niso hoteli napasti nedolžnega prebivalstva. Ko je Maksimijan opazil, da se je tebajska legija umaknila in utaborila v agaunskih soteskah, je poslal poveljniku Mavriciju ukaz, da se mora njegova legija vrniti k drugim četam, opraviti predpisane daritve in pri žrtvenikih znova priseči. Tebajci so to odklonili, izjavili pa so, da so pripravljeni umreti za cesarja in državo, ako bo treba; proti svoji vesti pa ne morejo ravnati. Maksimijan je dal vsakega desetega vojaka tebajske legije obglaviti. Smrt nekaj sto fantov in mož z več častniki ostalih legionarjev ni oplašila. Maksimijan je spet ukazal, naj vsakega desetega obglavijo. Ko jih tudi sedaj ni mogel pripraviti k daritvam in prisegi in so mu tudi to pot odgovarjali, da se ne morejo pokoriti krivičnemu povelju in, da so kot kristjani pripravljeni rajši pretrpeti smrt, kakor zatajiti vero, je dal vse pobiti.
Ko je dal Maksimijan v drugo obglaviti vsakega desetega vojaka, mu je po nekem izročilu poveljnik Mavricij poslal pismo, v katerem pravi med drugim: »Mi smo tvoji vojaki, cesar in gospod, smo pa tudi služabniki pravega Boga. Do tebe imamo dolžnost, da ti služimo; Bogu pa dolgujemo življenjsko neomadeževanost. Od tebe prejemamo plačo za svojo službo; od Boga pa imamo življenje. O, da bi tudi ti priznal našega Gospoda za svojega stvarnika! Če nič grešnega ne zahtevaš od nas, ti bomo v vsem pokorni. Pokaži nam sovražnika, pa boš videl, kaj vse zmoremo. Ne smemo pa si omadeževati rok s krvjo nedolžnih. Naše roke niso roke krvnikov, marveč roke vojakov, ki se znajo boriti proti sovražnikom države, ne pa proti nedolžnim državljanom. Zgrabili smo za orožje, da državljane branimo, ne pa morimo. V vseh bojih smo bili zvesti. Zvesti pa smo bili tudi Bogu. In, če bi ne bili zvesti Bogu, kako bi mogli biti zvesti tebi? Najprej smo prisegli zvestobo Bogu in šele potem cesarju. Prej smo bili njegovi vojaki kakor tvoji. Okoli sebe vidimo tovariše, ki so padli, a jih ne objokujemo. Nasprotno, veselimo se zanje in zavidamo jim, da jih je Bog našel vredne, da zanj trpe in umro. Cesar, ne boj se našega obupa. Pripravljeni smo umreti. Sicer imamo orožje v rokah, vendar ga ne bomo uporabili. Nikoli ne bodo naši meči udarili ob sekire tvojih krvnikov, pustili jih bomo v nožnici. Stori z nami, kar hočeš. Vrzi ogenj v naše šotore, pošlji celo vojsko krvniških hlapcev, da nas bodo mučili, pobij nas vse do zadnjega moža, ne bomo se ganili. Kristjani smo in ne bomo prelivali nedolžne krvi. Tudi nikoli ne bomo darovali poganskim bogovom…«
Ko je cesar prebral to pismo, je spoznal, da ne bo mogel pripraviti teh junaških bojevnikov, da bi odpadli od vere, zato je obsodil vso tebajsko legijo na smrt. Med umorjenimi so bili tudi njihov poveljnik (primicerius) Mavricij, podpoveljnika Eksuperij in Kandid, Vitalis, dva častnika z imenom Viktor, Aleksander, Gereon in drugi. Verjetno je bilo usmrčenih veliko število vojakov, legenda pa je pokol posplošila na vso legijo. Vsekakor je sveti Mavricij kot poveljnik legije zaslužen, da je spodbujal svoje vojake, ki so vztrajali kljub dvakratnemu zdesetkanju legije. Pismo v legendi prepričljivo govori o njegovi odločnosti in zvestobi krščanski veri. Češčenje svetega Mavricija in tovarišev se je kmalu razširilo zlasti po Srednji Evropi. Po svetem Mavriciju — Nemci mu pravijo Moric — se imenuje več krajev, posvečenih mu je tudi mnogo cerkva. Obnovljeni kartuzijanski samostan v Jurkloštru je bil posvečen svetemu Mavriciju. Umetniki upodabljajo svetnika kot poveljnika v bojni opremi, z zastavo, okrašeno s sedmimi zvezdami ali grbi. Veliki španski slikar Greco je po naročilu Filipa II. naslikal mučenje svetnika in njegovih tovarišev za Eskorial. Za zavetnika so si ga izbrali barvarji, slikarji na steklo, klobučarji, vojaki pešci, nožarji, suknarski tkalci, orožarji itn. 
Monografiji: A. Herzberg, Dusseldorf 1936, L. Dupraz, Friburg 1961. ŽS III, 434—438 (Fr. Jaklič); JH 607—608; Wimmer 378—379; BSS IX, 193.