sveti Nikolaj iz Flüe – kmet, puščavnik in mistik

Nikolaj iz FlueImena: Nikolaj, Nikola, Niko, Niklas, Nik, Niki, Nicolas, Nikita

Švicar Nikolaj iz Flüe je ena najizrazitejših osebnosti ob zatonu srednjega veka. Njegovemu življenju ne manjka burnih, dramatičnih doživetij. Rojaki so ga zelo zgodaj častili za svetnika in ga kar po domače imenovali »brat Klaus«. Leta 1947 ga je papež Pij XII. slovesno razglasil za svetnika vpričo 9000 švicarskih romarjev, med katerimi so bili tudi številni potomci njegove družine. V mladosti je bil večkrat pri vojakih, kjer je v bitkah ščitil tovariše in reševal, kogar je mogel. Nekoč so hoteli tovariši zažgati neki samostan, ker se je v njem utaboril sovražnik. Nikolaj jih je svaril: »Nikar, bratje, ne omadežujte z okrutnostjo zmage, ki ste jo pridobili z božjo pomočjo.« Ubogali so ga in samostan je bil rešen.
Čeprav vojak, je Nikolaj veliko storil za mir. S svojim vplivom je pomiril razdvojene rojake, jih obvaroval državljanske vojne in vojne z Avstrijo. Dosegel je spravo med prenekaterimi vladarji in diplomati, ki so ga vpraševali za svet. Skrivnost njegovega uspeha je bila v prepričanju, ki ga je zapisal v pismu nekemu vladarju: »Bog je mir in mir je v Bogu.« Zato je res zaslužil častni naslov »oče domovine«.
Petdeset let star je s težkim, a odločnim srcem stopil pred družino in ji povedal, da se je odločil zapustiti vse in živeti samo za Boga. Naselil se je v planini blizu doma in preživel v samoti devetnajst let. Po hudi bolezni je umrl leta 1497 prav na svoj rojstni dan 21. marca. Takrat goduje. Papež Pij XII. je ob razglasitvi za svetnika naglasil, da ni skrbel samo za lastno posvečenje, temveč za ves narod. Njegova običajna molitev je bila: »Moj Bog! Vzemi mi vse, kar bi me oviralo, da ne pridem k tebi; daj mi pa vse, kar bi mi pomagalo, da pridem k tebi! Vzemi mene meni in daj me sebi!«
Vir

Je zavetnik Švice, svétnikov, težav v zakonu, velikih družin, mirovnih sodnikov, papeške švicarske garde, ločenih zakoncev.
Atributi: Palica, rožni venec, včasih tudi trnov grm 
Nikolaj iz FlueŽivljenje tega velikega svetnika in mistika poznega srednjega veka se je odvijalo vse drugače, kot si ljudje običajno še danes predstavljamo življenje in delo kmeta, posestnika in družinskega očeta. Že v otroških letih je kazal očitna znamenja, da ga je Bog na poseben način izbral: zelo rad je dolge ure molil v samoti in se postil. Kmalu je začel doživljati tudi posebna razsvetljenja in zamaknjenja. Pri sedemnajstih letih je imel za poznejše življenje odločilno videnje nekega stolpa v Ranftu, ki je v njem vzbudilo željo, da bi živel kot puščavnik. A do uresničitve je moralo preteči kar nekaj časa in se zvrstiti še kar nekaj pomembnih dogodkov. Najprej ga je čakala vojaščina, najprej je moral za štiri leta v vojno proti Zürichu, udeležil pa se je tudi thurgauskega vojnega pohoda v letu 1460. Vmes se je poročil in kljub želji po samotarskem življenju, ki ga ni nikoli zapustila, postal vzoren mož, dober oče, ugleden in spoštovan daleč naokoli. V svoji domači občini je bil namreč sodnik, član občinskega sveta in zastopnik v različnih zadevah, ponujali so mu celo službo deželnega glavarja, pa jo je odklonil. Je pa kljub temu z leti postajal čedalje bolj nemiren in družinsko življenje je postalo zanj pravo breme. Odrekel se je političnemu delu, ki je oviralo njegov duševni mir, a to ni bilo dovolj. O svoji želji po samoti, ki je bila vedno močnejša, se je naposled pogovoril tudi z ženo. Razumljivo, da je naletel na odpor, saj ni hotela izgubiti ljubečega in dobrega moža ter očeta svojih otrok. Sčasoma pa mu jo je le uspelo prepričati, čeprav ni šlo brez solza in bolečin. Seveda vsi niso razumeli njegove odločitve in so ga obsojali. Ravno zaradi tega se je odločil, da zapusti domovino in kot potujoči romar živi v revščini. Pa se mu ni izšlo. Notranji glas ga je klical, da se vrne, pa tudi izkušnja v Alpah, ko so ga ljudje naši napol živega v grmovju, ga je izučila. Nič več se ni oziral na mnenje drugih in se je naselil v Runftu kot gozdni brat, ljudje so ga klicali »brat Klaus«. Tu je v zatajevanju in postu tako napredoval, da je postal popoln gospodar samega sebe; več kot devetnajst let je preživel brez hrane, edino, kar je zaužil, je bila evharistija. Kljub samoti je sprejemal ljudi, ki so prihajali k njemu po nasvete, tolažbo in postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev. Imel je poseben božji dar, s katerim je vplival tudi na politično življenje in celo rešil švicarsko konfederacijo. Švicarji ga še danes časte kot svojega glavnega zavetnika. Njegov kip je na častnem mestu v poslopju zvezne vlade v Bernu.

Ime: Nikolaj izhaja iz grščine in je zloženo iz grških besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«. 
Rodil se je leta 1417 na posestvu Flüeli pri Sachselnu v Švici,  umrl pa 21. marca 1487 v Ranftu pri Sachselnu v Švici. 
Družina: Rodil se je v precej premožni kmečki družini. Poročil se je z Dorotejo Wyss in imel z njo deset otrok.
Zavetnik: Švice; svétnikov, v težavah v zakonu, velikih družin, mirovnih sodnikov, papeške švicarske garde, ločenih zakoncev.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot suh, bradat puščavnik, pri sebi ima palico in rožni venec, pogosto kleči. Včasih je poleg njega trnov grm, v katerega naj bi ga po legendi vrgel hudič, ki ga lahko tudi vidimo na nekaterih upodobitvah.
Beatifikacija: 1. februarja 1649 ga je papež Inocenc X. imenoval za blaženega, za svetnika pa ga je šele skoraj tristo let kasneje, 15. maja 1947, razglasil Pij XII.
Goduje: 25. septembra v Švici in Nemčiji, drugod pa tudi 21. marca.
Vir

Nikolaj je najprej skupaj s svojo ženo Dorotejo živel kot družinski oče enajstih otrok. Po mnogih videnjih se je kasneje odločil za puščavniško življenje. Zgradil si je celico v soteski Ranft, kjer je živel devetnajst let. V vsem tem času ni nič jedel, živel je samo od svetega obhajila. Postal je svetoval velikim in mogočnim ljudem, kakor tudi preprostim malim kmetom. S svojim političnim vplivom je leta 1481 rešil enotnost švicarske konfederacije, zato velja za glavnega zavetnika Švice.

Vir