sveti Nikolaj (Miklavž) – škof v Miri

NikolajZavetnik Rusije, Lorene, ljubljanske stolnice, ministrantov, otrok, devic, romarjev in popotnikov, advokatov, sodnikov, notarjev, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, trgovcev z vinom, z žitom in semeni; mesarjev, pivovarjev, kmetov, žganjarjev, kamnosekov, sodarjev, svečarjev, gasilcev; za srečno poroko: proti vodnim nevarnostim in v stiski na morju; proti tatovom
Atributi: tri zlate krogle na knjigi, tri zlata jabolka, trije kruhki, trije mošnjički, tri zlate palice, sidro,
Imena: Miklavž, Miklos, Miki, Mikec, Mikica, Miko, Nik, Nikolaj, Niko, Nikolaja, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, blizu dvesto, med njimi tudi ljubljanska stolnica.

Miklavž je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč sta pri tem svetniku nekaj tako samo po sebi umevnega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. O njegovem življenju pa nam niso ohranjena zanesljiva poročila, temveč številne legende. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. Vendar ljudstvo ni nikoli pozabilo njegove ljubezni in usmiljenja. Ob njem so se razcvetele legende kakor cvetlice hvaležnega spomina.
Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene, obvaroval tri obubožane hčere sramote, rešil romarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro.
MiklavžV njegovem življenjepisu beremo, da je bilo očetu ime Evfemij, materi Ana, in da se je rodil takrat, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Dala sta mu ime Nikolaj, kar pomeni »Zmaga ljudstva«. Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in poslala v dobre šole. Njegov stric, škof, ga je posvetil za duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil revežem. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripovedujejo, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Končno so sklenili, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. To je bil Nikolaj. Za časa cesarja Dioklecijana je bil tudi on preganjan. Vrgli so ga v ječo, kjer je veliko trpel in zato dobil častni priimek »spoznavalec«. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo, se je vrnil v Miro in se leta 325 udeležil vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350.

Ime: Miklavž izhaja iz lat. Nicolaus, ta pa iz gr. Nikolaos. V grščini je to zloženka iz dveh besed: nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«; njegovo ime torej pomeni »zmaga ljudstva«.
Rodil se je okoli leta 280/286 v Patrasu v Grčiji, umrl pa 6. decembra okoli leta 345/351 v Miri, Turčija.
Družina: Oče Evfemij in mati Ana, bogata, zelo pobožna in velika dobrotnika revežev, nista mogla imeti otrok, a sta v starosti, prav zaradi svoje dobrote po božji obljubi dobila sina Nikolaja.
Čudeži in legende: Najbolj znana je legenda o tem, kako je obdaroval tri dekleta in jih rešil sramote; na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča, rešil mornarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, obudil tri umorjene mladeniče, ob hudi lakoti srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro; Židu povrne njegov dolg in ga spreobrne …
Pregovor: Če je na Miklavževo mrzlo, pravijo, da bo huda zima.
Goduje: 6. decembra
Vir

 

Med številnimi svetniki in svetnicami, se mi zdi, da v zgodovini Cerkve, ne bi našli osebe, ki bi med Božjim ljudstvom užival, posebno spoštovanje in priljubljenost. Razlogi za to izbiro, ni vedno jasno in enostavno razložiti. Včasih gre tudi za ljudi, o katerih imamo razmeroma malo natančnih in preverljivih zgodovinsklih podatkov. K takšnim podobam življenja Cerkve, bi lahko nedvomno v celoti vključili sv.Nikolaja, imenovan v liturgičnih besedilih in mirski čudodelnik. Sveti Nikolaj je bil rojen v maloazijskem mestu Patara, okoli leta 260, in umrl približno leta 334 v mestu Myra, v katerem je bil škof, že od leta 300. Zelo verjetno je, da je bil ta škof, prav tako prisoten na Prvem vesoljnem Koncilu, ki je potekal v Niceji leta 325. Njegov kult se je začel širiti, najprej v Lidiji, in pozneje, po zaslugi številnih legend in življenjepisov, pa po vsem Bizancu.
O življenju svetega Nikolaja, krožijo številne legende. Najbolj znana in najbolj razširjena od njih, je ta, da je zavetnik otrok, ki je znana po vsem svetu. Prispevek k tej zgodbi, je o človeku, ki je šel na kip in se je odločil, da svoje tri hčere naredi za neveste, ker pa nimajo dote, pa jim ni mogel najti ženina. Nikolaj, ki je podedoval bogastvo po svojih starših, je na skrivaj vrgel kepe, ali 3 zlata jabolka skozi okno njihove hiše, in tako spremenil usodo deklet, ki so se na koncu lahko srečno poročile. Na podlagi legende o treh revnih deklicah, verjetno izvirajo ljudski običaji v nekaterih deželah, da se obdarujejo na praznik tega svetnika, z drobnimi darili.
Druga povest pripoveduje o rešitvi treh mornarjev, ki so se obvarovali življenja na razburkanih valovih ob Turški obali. Po strasnih prošnjah naslovljenih k sv.Nikolaju, se jim je pojavil močan moški, ki je prevzel krmilo, premagal nevihto in spet izginil. Nato pa so v cerkvi v Myri, sami mornarji spoznali svojega rešitelja, v podobi svetega Nikolaja. Ena od najstarejših legend o sv.Nikolaju, govori o reševanju treh rimskih vojskovodjih. Ti trije bojevniki so v Myri bili priča dogodku, pri kateri je Nikolaj obvaroval nedolžne pred izvedbo tega, ko je rabelj že z roko vihtel meč nad njimi. V času, ko so bili ti trije vojskovodje, sami žrtve velike spletke, čakajoč na smrt, so goreče prosili sv.Nikolaja za pomoč. Tedaj se je pojavil pred cesarjem Konstantinom, in mu zagrozil, da če se bo nad njimi izvedba obsodba, bo ta imela hude posledice. Po legendi vojsovodij, so jih nato izpustili na svobodo.
Na splošno pa se v Cerkvi njegov praznik slavi 6.decembra, ampak v naših liturgičnih knjigah imamo tudi drugo praznik svetega Nikolaja. To je spomin na prenos njegovih posmrtnih ostankov iz maloazijske Myre, do italijanskega mesta Bari, katerega pa praznujemo 9.maja. K čemu se veže ta praznik?
Pod oblastjo Bizantinskega cesarstva, je bilo za nekaj stoletij prvega tisočletja, tudi to italijansko mesto Bari, kjer je bil tako sedež t.i.katepána, tedaj Bizantinsko vojaška in civilna administratura. Bizantinska prisotnost v Bariju, in v njegovi okolici v prvem tisočletju, je del bogate zgodovine Bizantinskega vpliva na Italijo, zlasti na njen južni del in Sicilijo. Z začetkom drugega tisočletja, prihaja do postopnega popuščanja Bizanca, ki je bil v glavnem na vzhodu, zaradi širitve islama, in s prihodom Turkov v Malo Azijo, in na zahodu, ki je bil rezultat obnove Rimskega Imperija po kronanju Karla Velikega, in s pojavom neodvisnih Normanskih in Langobardskih kraljestev v Italiji.
Tako vidimo, da se je po letu 1036 začela širiti Turška oblast tudi v Lidiji, v pokrajini sv.Nikolaja, kjer so Bizantinski cesarji, postopoma izgubljali, eno ozemlje za drugim. Podobno je bilo tudi v Italiji, v letu 1071 je prišlo do padca mesta, pomembno za zgodovino mesta Bari. V tem letu so mesto osvojili Normani. Izgubljene povezave z Bizancom, so imele pri mestu Bari, negativne gospodarske posledice. Oslabitev političnih stikov, so s seboj prinesle tudi upadanje trgovine. Taka podobna situacija, je bila pomembna za vsako mesto, da si je tako na kak drug način hotela pridobiti ugled, in bi tako zopet postala privlačna za obiskovalce. V srednjeveški zgodovini, je bilo pogosto sredstvo za doseganje tega cilja, to da so si pridobili relikvije kakšnih večjih svetnikov, in so tako postala kult obiskovanja, takega svetnika.
Nimamo neposrednih dokazov o tem, da je bila ta politična situacija, neposreden povod za prenos posmrtnih ostankov sv. Nikolaja do Barija, ampak zgodovina to jasno potrjuje, da je prihod posmrtnih ostankov sv. Nikolaja do Barija, pomenilo oživitev tega mesta, in poudari njegov pomen. V Bariju je bil že pred letom 1000, kult sv.Nikolaja, kateremu je bilo posvečenih nekaj cerkva v mestu. Ampak, kako je prišlo do tega, da so na koncu, prav v tem mestu dobili njegove posmrtne ostanke? V letu 1087, se je skupina 62 barijskih mornarjev na treh ladjah, odločila za trgovinsko pot do vzhodnega Sredozemlja. Verjetno so že pri njih obstajali načrti, vsaj predhodna namera, da si pridobijo posmrtne ostanke svetega Nikolaja. Prvotni namen njihovega potovanja, je bila Antiohija. Po zaključku trgovskih zadev, so si mornarji izbrali isto pot nazaj. Pri tej poti nazaj so se ustavili v pristanišču Andriake. Manj kot tri kilometre od tega pristanišča, se je nahajalo mesto, kjer so bili shranjeni posmrtni ostanki svetega Nikolaja. Nato se je 47 mornarjev preobleklo v romarje, in so se tako približali k temu mestu. Od štirih lokalnih Bizantinskih menihov, varuhov groba ostankov svetega Nikolaja, so ukazali, da zapustijo grob, ki je bil že tedaj znano o tem, da je bil vir t.i. mire, tekočine, ki se je v njem neprenehoma ustvarjala, in kateri so že tedaj pripisovali nadnaravne, posebne zdravilne učinke. Barijski mornarji so sprva nujo pozivali k izročitvi teh posvečenih relikvij, in ko so se menihi uprli, pa so jih preprosto zvezali. Po nekaterih podatkih, je deček, z imenom Matej, prelomil kamnito ploščo, ki ščiti grob, in vzel iz nje relikvijo, ki jo je dal dvema barijskima duhovnikoma, Lupo in Grimoaldi, ki sta vodila celotno odpravo. Za nekako posebno slavnostni prevoz relikvij, ni bilo dovolj časa, saj so mornarji morali hitro dvigniti svoja jadra, da bi ubežali jezi lokalnega prebivalstva, ki se je – na klice menihov – začelo približevati, da bi tako zaščitili relikvije. Po naših današnjih merilih, lahko zagotovo rečemo, da je to na strani barijskih mornarjev, šlo za krajo – celo z božjim ciljem, vendar je to še vedno kraja. V končni posledici, pa se je vendar na ta način izvedlo reševanje dragocenih relikvij, saj je kmalu zatem prišlo do popolne prevlade Lidije, z Turškimi vojskami, in k poznejšemu uničenju lokalne krščanske kulture in zgodovine.
Ampak se vrnimo nazaj k zgodovini posmrtnih ostankov. Po žalosti polni plovbi ladje, so prispele relikvije v Bari, dne 9.maja 1087. Ta dan je tako tudi danes praznik zaščitnika (patrona) mesta Bari, in ima svoje mesto, v koledarju slovanskih Bizantinskih Cerkva. V mestu Bari, so bili posmrtni ostanki sv. Nikolaja, najprej predmet spora, med nadškofom Urhom, in benediktinskim opatom Elijo. Nazadnje je prišlo do razrešitve, da bodo za njihovo shranitev zgradili posebno cerkev. Za njeno izgradnjo so uporabili že obstoječo stavbo sedeža Bizantinskega katepana. Leta 1089 je tako prišel položiti relikvije svetnika v pripravljen grob, osebno sam papež Urban II. Opat Elija, ki je medtem postal nadškof v Bariju, je prispel k proslavi bazilike, v kateri je kasneje, leta 1098 potekal mestni koncil, na katerem so nameravali obnoviti edinost, med Bizantinsko in Rimsko Cerkvijo.
Današnja bazilika nad grobom sv.Nikolaja, je arhitekturni biser v Romanskem slogu, polnem umetniških in zgodovinskih zakladov. Grob sv.Nikolaja je še vedno bogastvo t.i. mane svetega Nikolaja. Prior dominikanske skupnosti, ki zdaj upravlja z baziliko, jo vsako leto izbere iz groba, s posebno cevjo, s katero zdrsi do luknje na vrhu kamnite plošče, ki je prikrita na tleh, kjer je pritrjen sarkofag. Po kemični strani, je ta tekočina, dejansko podobna čisti vodi. Njena kemična sestava izklučuje, da bi šlo za pronicanje podzemne vode, da bi kondenzirala vlago iz zraka. Ustvarjanje te tekočine na kosteh sv.Nikolaja, je danes znanstveno preverjena – in jo je bilo mogoče opaziti, v letih 1953-1957, ko so, zaradi obnovitvenih del na grobu, bile kosti sv.Nikolaja vložene v prozorno krsto, na ogled javnosti, in za podrobne medicinske raziskave. Do danes, še ni znanstveno pojasnen ta pojav, ki je za verne romarje t.i. mana svetega Nikolaja, dragocena relikvija, in spomin na svetega Nikolaja.
Omeniti je treba, da je češčenje sv.Nikolaja, še posebej razširjeno v Rusiji, in v drugih slovanskih pravoslavnih državah, in Ruski romarji že stoletja, na veliko romajo v Bari, na grob svetega Nikolaja. Bari je tako, zaradi sv.Nikolaja, postal središče ekumenskih dejavnosti, ki jih podpira tudi lokalni Teološke inštitut, ki se je specializiral na vprašanja ekumenizma. V spomin na prenos posmrtnih ostankov svetega Nikolaja v Bari, zato prosimo tega zavetnika Vzhodnih Cerkva, da bi z njegovo priprošnjo, privedel vse Cerkve in narode, h Kristusovi želji edinosti.
Vir