sveti Nikolaj (Miklavž) – škof v Miri

NikolajZavetnik Rusije, Lorene, ljubljanske stolnice, ministrantov, otrok, devic, romarjev in popotnikov, advokatov, sodnikov, notarjev, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, trgovcev z vinom, z žitom in semeni; mesarjev, pivovarjev, kmetov, žganjarjev, kamnosekov, sodarjev, svečarjev, gasilcev; za srečno poroko: proti vodnim nevarnostim in v stiski na morju; proti tatovom
Atributi: tri zlate krogle na knjigi, tri zlata jabolka, trije kruhki, trije mošnjički, tri zlate palice, sidro,
Imena: Miklavž, Miklos, Miki, Mikec, Mikica, Miko, Nik, Nikolaj, Niko, Nikolaja, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, blizu dvesto, med njimi tudi ljubljanska stolnica.

Miklavž je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč sta pri tem svetniku nekaj tako samo po sebi umevnega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. O njegovem življenju pa nam niso ohranjena zanesljiva poročila, temveč številne legende. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. Vendar ljudstvo ni nikoli pozabilo njegove ljubezni in usmiljenja. Ob njem so se razcvetele legende kakor cvetlice hvaležnega spomina.
Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev. Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene, obvaroval tri obubožane hčere sramote, rešil romarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro.
MiklavžV njegovem življenjepisu beremo, da je bilo očetu ime Evfemij, materi Ana, in da se je rodil takrat, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Dala sta mu ime Nikolaj, kar pomeni »Zmaga ljudstva«. Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in poslala v dobre šole. Njegov stric, škof, ga je posvetil za duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil revežem. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripovedujejo, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Končno so sklenili, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. To je bil Nikolaj. Za časa cesarja Dioklecijana je bil tudi on preganjan. Vrgli so ga v ječo, kjer je veliko trpel in zato dobil častni priimek »spoznavalec«. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo, se je vrnil v Miro in se leta 325 udeležil vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350.

Ime: Miklavž izhaja iz lat. Nicolaus, ta pa iz gr. Nikolaos. V grščini je to zloženka iz dveh besed: nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«; njegovo ime torej pomeni »zmaga ljudstva«.
Rodil se je okoli leta 280/286 v Patrasu v Grčiji, umrl pa 6. decembra okoli leta 345/351 v Miri, Turčija.
Družina: Oče Evfemij in mati Ana, bogata, zelo pobožna in velika dobrotnika revežev, nista mogla imeti otrok, a sta v starosti, prav zaradi svoje dobrote po božji obljubi dobila sina Nikolaja.
Čudeži in legende: Najbolj znana je legenda o tem, kako je obdaroval tri dekleta in jih rešil sramote; na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča, rešil mornarje nevarnosti na morju, ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo, obudil tri umorjene mladeniče, ob hudi lakoti srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro; Židu povrne njegov dolg in ga spreobrne …
Pregovor: Če je na Miklavževo mrzlo, pravijo, da bo huda zima.
Goduje: 6. decembra
Vir