sveti Peter Damiani – škof in cerkveni učitelj

Peter DamianiZavetnik proti glavobolu.
Atributi: mitra, knjiga
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Rodil se je v Raveni okoli leta 1006. Vzdevek “Damiani” je dobil po svojem bratu Damianu, ki mu je omogočil študij v Parmi in Faenzi. Leta 1043 je postal prior v samostanu Fonte Avellana v umbrijski provinci Perugia. Vneto je zagovarjal asketski način življenja za menihe, v samostane so vpeljali bičanje, bil pa je tudi zagovornik celibata. Bojeval se je proti simoniji, kupovanju cerkvenih položajev z denarjem. Na najstarejsi upodobitvi, na freski v cerkvi S. Giuliana v Perugii, je naslikan z mitro in knjigo.
Spominjamo se ga 21. februarja.
Vir

Čas Petrovega življenja velja za eno najbolj žalostnih obdobij v zgodovini Cerkve; o tedanjih razmerah sam piše: »Svet je vsak dan slabši in se pogreza v tako blato, da leži vse na tleh … Konec je sramežljivosti, nič več ni spodobnosti, vera je propadla, vse svete kreposti so kar trumoma zbežale od nas.« Peter Damiani pa kljub temu ni obupal in prav po njegovi zaslugi se je marsikaj začelo obračati na bolje. Osnovno misel vsega njegovega prizadevanja in dela lahko povzamemo: kolikor več stori kristjan za lastno posvečenje, toliko več prispeva k rasti celotnega Kristusovega telesa, Cerkve.
Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom. Vzdevek Damiani pa je dobil po svojem bratu Damijanu.
Peter DamianiRodil se je leta 1007 v Raveni v Italiji, umrl pa 22. oz. 23. februarja 1072 v samostanu v Faenzi, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je najmlajši otrok v revni družini s številnimi otroki. Zgodaj je osirotel, zato je zanj skrbel njegov starejši brat, Damjan, arhiprezbiter v Raveni.
Sodobniki: sv. Hildebrant (poznejši papež Gregor VII.), opat Gvido, različni nevredni papeži iz rodbine tuskulskih grofov, papeži Klemen II., Leon IX., Štefan IX., Nikolaj II., cesar Henrik III.
Skupnost: Okoli leta 1025 se je umaknil v skupnost eremitov (puščavnikov) v samostan Fonte Avellina v škofiji Gubbio v Perugi, kjer so menihi živeli po pravilih sv. Benedikta. Njihovi člani so se imenovali avelanci.
Škofija: Leta 1057 ga je papež Štefan IX. prisilil (pod kaznijo izobčenja), da je prevzel vodenje škofije v Ostiji in kardinalski klobuk, kasneje pa mu je izročil še škofiji Gubbio in Velletri. Kljub temu da je tudi kot škof goreče opravljal svoje delo in skrbel zlasti za prenovo klera, je Peter Damiani večkrat ponudil svoj odstop, ker se je želel vrniti v samostansko samoto. To je dosegel šele proti koncu svojega življenja.
Zavetnik: Častijo ga kot pomočnika pri glavobolu.
Kreposti: Bil je izredno nadarjen, a osebno zelo skromen in velik asket; nalagal si je zelo ostro pokoro, se postil in bičal. Bil je neutruden, odkrit in tudi oster bojevnik za čistost Cerkve: proti simoniji (kupovanje cerkvenih služb), proti nemoralnemu življenju klera (od papežev navzdol) in zagovornik celibata.
Dela: Zapustil je veliko pomembnih del z najrazličnejših področij: apologetske in dogmatične narave, asketične, pravne, biblične, liturgične spise; pisma, pridige, pesnitve in molitve.
Upodobitve: Poleg upodobitev v škofovskem oz. kardinalskem ornatu z mitro in knjigo poznamo tudi upodobitve Damianija kot puščavnika. Njegovi atributi so tudi knjige, bič, križ in mrtvaška glava.
Goduje: 21., prej 23. februarja.
Beatifikacija: Uradno ni bil nikoli imenovan za svetnika, a ga je papež Leon XII. leta 1828 kljub temu imenoval za cerkvenega učitelja in ga tako »prištel« med svetnike.
Misel: »Sram me je o tem govoriti … toda če se bo zdravnik zgražal pred gnusnim gnojem ran, kdo se jih bo lotil zdraviti?« (papežu o nemoralnosti med klerom)
Vir