sveti Peter Damiani – škof in cerkveni učitelj

Peter DamianiZavetnik proti glavobolu.
Atributi: mitra, knjiga
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Rodil se je v Raveni okoli leta 1006. Vzdevek “Damiani” je dobil po svojem bratu Damianu, ki mu je omogočil študij v Parmi in Faenzi. Leta 1043 je postal prior v samostanu Fonte Avellana v umbrijski provinci Perugia. Vneto je zagovarjal asketski način življenja za menihe, v samostane so vpeljali bičanje, bil pa je tudi zagovornik celibata. Bojeval se je proti simoniji, kupovanju cerkvenih položajev z denarjem. Na najstarejsi upodobitvi, na freski v cerkvi S. Giuliana v Perugii, je naslikan z mitro in knjigo.
Spominjamo se ga 21. februarja.
Vir

Čas Petrovega življenja velja za eno najbolj žalostnih obdobij v zgodovini Cerkve; o tedanjih razmerah sam piše: »Svet je vsak dan slabši in se pogreza v tako blato, da leži vse na tleh … Konec je sramežljivosti, nič več ni spodobnosti, vera je propadla, vse svete kreposti so kar trumoma zbežale od nas.« Peter Damiani pa kljub temu ni obupal in prav po njegovi zaslugi se je marsikaj začelo obračati na bolje. Osnovno misel vsega njegovega prizadevanja in dela lahko povzamemo: kolikor več stori kristjan za lastno posvečenje, toliko več prispeva k rasti celotnega Kristusovega telesa, Cerkve.
Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom. Vzdevek Damiani pa je dobil po svojem bratu Damijanu.
Peter DamianiRodil se je leta 1007 v Raveni v Italiji, umrl pa 22. oz. 23. februarja 1072 v samostanu v Faenzi, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je najmlajši otrok v revni družini s številnimi otroki. Zgodaj je osirotel, zato je zanj skrbel njegov starejši brat, Damjan, arhiprezbiter v Raveni.
Sodobniki: sv. Hildebrant (poznejši papež Gregor VII.), opat Gvido, različni nevredni papeži iz rodbine tuskulskih grofov, papeži Klemen II., Leon IX., Štefan IX., Nikolaj II., cesar Henrik III.
Skupnost: Okoli leta 1025 se je umaknil v skupnost eremitov (puščavnikov) v samostan Fonte Avellina v škofiji Gubbio v Perugi, kjer so menihi živeli po pravilih sv. Benedikta. Njihovi člani so se imenovali avelanci.
Škofija: Leta 1057 ga je papež Štefan IX. prisilil (pod kaznijo izobčenja), da je prevzel vodenje škofije v Ostiji in kardinalski klobuk, kasneje pa mu je izročil še škofiji Gubbio in Velletri. Kljub temu da je tudi kot škof goreče opravljal svoje delo in skrbel zlasti za prenovo klera, je Peter Damiani večkrat ponudil svoj odstop, ker se je želel vrniti v samostansko samoto. To je dosegel šele proti koncu svojega življenja.
Zavetnik: Častijo ga kot pomočnika pri glavobolu.
Kreposti: Bil je izredno nadarjen, a osebno zelo skromen in velik asket; nalagal si je zelo ostro pokoro, se postil in bičal. Bil je neutruden, odkrit in tudi oster bojevnik za čistost Cerkve: proti simoniji (kupovanje cerkvenih služb), proti nemoralnemu življenju klera (od papežev navzdol) in zagovornik celibata.
Dela: Zapustil je veliko pomembnih del z najrazličnejših področij: apologetske in dogmatične narave, asketične, pravne, biblične, liturgične spise; pisma, pridige, pesnitve in molitve.
Upodobitve: Poleg upodobitev v škofovskem oz. kardinalskem ornatu z mitro in knjigo poznamo tudi upodobitve Damianija kot puščavnika. Njegovi atributi so tudi knjige, bič, križ in mrtvaška glava.
Goduje: 21., prej 23. februarja.
Beatifikacija: Uradno ni bil nikoli imenovan za svetnika, a ga je papež Leon XII. leta 1828 kljub temu imenoval za cerkvenega učitelja in ga tako »prištel« med svetnike.
Misel: »Sram me je o tem govoriti … toda če se bo zdravnik zgražal pred gnusnim gnojem ran, kdo se jih bo lotil zdraviti?« (papežu o nemoralnosti med klerom)
Vir

Dragi bratje in sestre!
Danes bi se želel ustaviti pri sv. Petru Damianiju, menihu iz 11. stoletja, ljubitelju samote in obenem neustrašnem človeku Cerkve, ki se je zavzel za reformo, ki so jo sprožili papeži tistega časa. Rodil se je v Raveni leta 1007 v plemeniti, a revni družini. Kot siroto ga je po smrti obeh staršev starejši brat Damijan posvojil kot sina, zato so ga imenovali Peter od Damijana, Peter Damiani. Najprej se je izobraževal v Faenzi, potem v Parmi, kjer je že pri 25 letih deloval kot učitelj. Poleg usposobljenosti na področju prava si je pridobil umetelnost v pisanju in je po zaslugi svojega poznavanja velikih latinskih klasikov postal »eden najboljših latinistov svojega časa«.

Odlikoval se je v najrazličnejših literarnih vrstah: od pisem do govorov, od življenjepisov svetnikov do molitev, od pesmi do epigramov. Peter Damiani je dojemal svet kot neizčrpno »priliko« in panoramo simbolov, od koder je mogoče razlagati notranje življenje in božansko ter nadnaravno resničnost. Okrog leta 1034 se je umaknil v samostan Fonte Avellana, ki je bil ustanovljen nekaj desetletij pred tem, a je že slovel po svoji strogosti. Za vzgojo menihov je napisal življenjepis ustanovitelja, sv. Romualda Ravenskega.

Takoj je treba poudariti neko podrobnost: samotišče Fonte Avellana je bilo posvečeno sv. Križu in križ je tista krščanska skrivnost, ki je bolj kot katerakoli druga prevzela Petra Damianija. Ne ljubi Kristusa, kdor ne ljubi njegovega križa, pravi in se označi kot »Peter, služabnik služabnikov Kristusovega križa«. Križu nameni Peter Damiani najlepše molitve, ker objema celotno zgodovino odrešenja: »O blaženi križ,« vzklika, »tebe častijo, tebe oznanjajo in ti dajejo čast vera očakov, napovedi prerokov, sodni zbor apostolov, zmagovita vojska mučencev in množice vseh svetnikov«.

Za samotarsko življenje je ta veliki menih sestavil Vodilo, v katerem poudarja »strogost puščave«: v tihoti samostana je menih poklican, da prebije življenje v molitvi, s postom; vaditi se mora v velikodušni bratski ljubezni in v pokorščini do priorja. V študiju in vsakdanjem premišljevanju Svetega pisma Peter Damiani odkriva skrivnostne pomene božje besede. V tem smislu puščavniško celico označi kot »govorilnico, kjer se Bog pogovarja z ljudmi.« Puščavniško življenje je zanj vrh krščanskega življenja, ker menih, svoboden od sveta in lastnega jaza, prejema »predujem Svetega Duha in se njegova duša srečna združuje z nebeškim ženinom.« To je pomembno tudi za nas, čeprav nismo menihi: znati ustvariti tišino v sebi, da bi prisluhnili božjemu glasu, iskati tako rekoč »govorilnico«, kjer Bog govori z nami; naučiti se božje besede v molitvi in v premišljevanju, to je pot življenja.

Sv. Peter Damiani je bil tudi izvrsten teolog. Jasno in živo razlaga nauk o Trojici in pri tem uporablja tri temeljne izraze, ki so postali kasneje odločilni tudi za zahodno filozofijo: processio, relatio in persona. In vendar, ker ga teološka analiza skrivnosti privede do kontemplacije notranjega življenja v Bogu, potegne asketske sklepe za življenje v skupnosti in za same odnose med latinskimi in grškimi kristjani, ki so glede tega vprašanja razdeljeni. Tudi razmišljanje o podobi Kristusa ima praktične pomene, saj je vse Sveto pismo osredinjeno nanj. Sámo »judovsko ljudstvo,« opaža sv. Peter Damiani, »je na straneh Svetega pisma nosilo Kristusa kakor na svojih ramenih«. Kristus mora biti v središču menihovega življenja: »Kristusa naj slišijo z našega jezika, Kristusa naj vidijo v našem življenju, naj ga zaznajo v našem srcu.« Tesna povezava s Kristusom ni stvar samo menihov, ampak vseh krščenih. Tu najdemo močno spodbudo tudi zase, da se ne bi pustili povsem posrkati dejavnostim, problemom in skrbem vsakdanjika, ob tem pa bi pozabili, da mora biti Jezus zares v središču našega življenja.

Peter Damiani se ni bal razkrinkavati pokvarjenosti, ki je bila po samostanih in med duhovščino, zlasti zaradi prakse podeljevanja in umeščanja v cerkvene službe od laiških oblasti. Razni škofje in opati so se vedli bolj kot vladarji svojih podložnikov kakor pa kot pastirji duš. Neredko je njihovo moralno življenje kazalo precej pomanjkljivosti. Zato je Peter Damiani leta 1057 z veliko bolečino in žalostjo zapustil samostan in sprejel imenovanje za kardinala ostijskega škofa in se tako v polnosti pridružil sodelovanju s papeži pri cerkveni reformi.

Zaradi njegove ljubezni do meniškega življenja je deset let kasneje dobil dovoljenje, da se vrne v Fonte Avellano in se odpove ostijski škofiji. Zaželeni mir pa ni trajal dolgo; že dve leti zatem so ga poslali v Frankfurt, da bi poskusil preprečiti ločitev med Henrikom IV. in ženo Berto; dve leti kasneje je šel na Montecassino za posvetitev opatijske cerkve, v začetku 1072 pa je prispel v Raveno, da bi obnovil mir med krajevnim nadškofom, ki je podprl protipapeža. Med vračanjem v njegovo samotišče ga je bolezen prisilila, da se je ustavil v Faenzi in tam umrl med 22. in 23. februarjem 1072.

Dragi bratje in sestre, velika milost je to, da je Gospod v življenju Cerkve obudil tako plodno, bogato in mnogostransko osebnost, kakršen je bil sv. Peter Damiani. Z vsem svojim bitjem je bil menih, držal se je strogosti, ki bi se danes zdele pretirane. Na ta način pa je iz meniškega življenja naredil zgovorno pričevanje o božjem prvenstvu in dal spodbudo vsem, naj se napotijo proti svetosti, potem ko se znebijo vsakega kompromisa z zlom. Vse svoje moči je podaril Kristusu in Cerkvi, sam pa ostal, kakor se je rad predstavljal, Petrus ultimus monachorum servus, Peter, zadnji služabnik menihov.

Papež Benedikt XVI. o sv. Petru Damianiju 9. septembra 2009
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir