sveti Rok – romar in spokornik

sv. Rok        Zavetnik proti kugi, proti kačjemu piku, priproročali so se mu žanjice, šivilje, krojači, zidarji in tesarji.
Atributi: romarska obleka, romarska palica, buča, angel, pes.
Imena: Rok, Roko, Rok, Rokec, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 33 cerkva sv. Roka.
Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega in nekoč zelo češčenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stoletja poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Starši so si ga bili izprosili od Boga, a še ne dvajset let star jih je izgubil. Tedaj je Rok prodal večino svojih posesti, izkupiček razdelil revežem in se odpravil na božjo pot v Rim.
Po Italiji je takrat razsajala kuga. Zato je pretrgal romanje in začel streči bolnikom. Ko je končno le prišel v Rim, je tam stregel kužnim bolnikom in jih veliko čudežno ozdravil. Nazaj grede se je v Piacenzi sam nalezel kuge. Da bi v bolnišnici ne bil nikomur v nadlego, se je zavlekel v zapuščeno kolibo. Tjakaj mu je nosil kruh pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil z njim. Nekoč je stopil za živaljo in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel. Ko je Bog Roku vrnil zdravje, se je romar napotil domov.
Bolezen ga je bila tako spremenila, da ga še lastni stric ni spoznal. Meščani so ga vrgli v temnico – bila je vojna in so imeli molčečega tujca za ogleduha. Svetnik se ni hotel izgovarjati in zagovarjati, pa tudi sam si je nalagal prostovoljno pokoro. Po petih letih se je na današnji dan ječa razsvetlila: vanjo je stopil sam Jezus in povabil romarja k sebi v nebesa. Kakor je Rokov življenjepis zgodovinsko nezanesljiv, tako je zgodovinsko izpričana moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih.
Tudi na Slovenskem že od davna častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Upodabljajo ga samega ali skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga pa tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in ko zdravi kužne bolnike.
Sv. Rok goduje 16. avgusta.
»O sveti Rok,/ od slasti bleščijo ti oči,/ ki željno dvigaš jih v nebo-/ hiacinte bele v njih cveto- / ko nam kažeš hudo rano,/ ki pes jo liže, čisti in hladi
… ( Anton Vodnik, Romarska pravljica)«

Vir

Zanesljivih zgodovinskih virov o življenju svetega Roka nimamo, legendarno izročilo pa govori o tem, da se je rodil okoli leta 1295 v Mont-pellierju v Franciji pobožnima staršema, guvernerju Janezu in materi Liberiji. Mati naj bi ob njegovem rojstvu opazila, da ima nad bokom ob levi strani rdeče znamenje križa, ki se je z leti večalo in postajalo vse lepše. Po tem znamenju so ga tudi prepoznali ob njegovi smrti. Starša sta mu umrla, ko je bil star približno dvanajst let. Že v najnežnejšem otroštvu je imel Rok poseben čut za uboge in bolnike. Po smrti staršev je med reveže razdal vse svoje ogromno imetje, sam pa se kot reven romar odpravil na dolgo pot v Rim, da bi molil na grobovih apostolov.
V mestu Acquapendent v srednji Italiji ga je zaustavila kuga, ki je tam razsajala. Rok se je takoj ponudil, da bi v bolnišnici stregel bolnikom. Vsakega je prijel za desnico, ga pokrižal in ga s tem znamenjem ozdravil. Podobno se je dogajalo v Ceseni, Riminiju, Novari in Rimu. V Rimu je ostal tri leta, ves ta čas pa se je boril s kugo, ki je po vsej Italiji pokopala kar tretjino prebivalstva. Ko se je vračal domov, se je je v Piacenzi še sam nalezel. Ker ni želel biti v breme, se je zavlekel v gozdove, da bi tam umrl. Ko se je že zdelo, da bo podlegel bolezni, pa se mu je prikazal angel in ga bodril, hrano pa mu je čudežno prinašal neki pes. Gospodar tega psa je kasneje poskrbel za Roka in ga pozdravil, tako da je lahko nadaljeval svojo pot domov. V rojstnem mestu pa ga nihče več ni prepoznal, zato so ga kot vohuna vrgli v ječo. Ne da bi izdal svojo identiteto, je v ječi preživel pet let in v njej, komaj dvaintridesetleten, tudi umrl (to naj bi se zgodilo 16. avgusta 1327). Ko so ga našli, je bil prostor preplavljen z nebeško lučjo, poleg njega pa je bil napis: »Vsi, ki bodo zboleli za kugo in se bodo zatekli po pomoč k svetemu Roku, Božjemu služabniku, bodo na njegovo priprošnjo ozdravljeni!«

Priprošnjik zoper kugo
Svetega Roka zato še danes poznamo predvsem kot zaščitnika proti kužnim boleznim, tako pri ljudeh kakor tudi pri živini. Kuga je hudo nalezljiva bolezen, ki napade različne dele telesa, zato poznamo tudi več oblik te bolezni, ena od njih naj bi bila tudi t. i. črna smrt. Prva zapisana pandemija, znana kot Justinijanova kuga, se je pojavila v Konstantinoplu leta 541. V najhujšem obdobju naj bi povzročila smrt 10.000 prebivalcev mesta dnevno, kasneje pa se je širila po Sredozemlju. Druga pandemija je prišla iz Kitajske leta 1334 in se je od tam po trgovskih poteh razširila tudi v Evropo, kjer je izbrisala kar celotna naselja.
Takratne razmere ob kugi v Firencah leta 1348 nazorno opisuje Giovanni Boccaccio v svoji znameniti zbirki novel z naslovom Dekameron: »Le malo bolnikov je ozdravelo, skoraj vsi so pomrli po treh dneh. Spričo take potrtosti in bede je v našem mestu malone propadla spoštovana oblast zakonov, tako božjih kot človeških …« Tretja, sodobna pandemija se je prav tako začela na Kitajskem leta 1860 in je potem prodrla preko morskih pristanišč na druge celine. Od konca 17. stoletja pandemij kuge v Evropi ni več, še vedno pa se po drugih celinah bolezen pojavi pri 1000 do 3000 ljudeh.

Širjenje češčenja
Češčenje svetega Roka se je razširilo po evropskih deželah zlasti po vesoljnem cerkvenem zboru v Konstanci leta 1414. Takrat je v mestu izbruhnila kuga in morila meščane ter duhovščino, ki je prišla na cerkveni zbor. Začeli so se priporočati sv. Roku, po procesiji njemu v čast pa je kuga čudežno takoj prenehala. Ko so se škofje po končanem koncilu razšli, je vsak v svoji škofiji širil sloves in češčenje sv. Roka. O njegovi čudežni moči in rešitvi poslej poročajo iz Benetk (1478), Pariza (1490), sledijo pa tako rekoč vse dežele stare celine: severna Francija, Belgija, Španija, Portugalska, Italija, Nemčija, Avstrija. Stara poročila navajajo, kako je leta 1556 začela kuga razsajati po mestecu Frascati pri Rimu. Ko je bila »črna smrt« na vrhuncu, se je v cerkvi odluščil belež, izpod katerega se je prikazala stara slika sv. Roka in Sebastijana. Ljudstvo se je zateklo k njima in kuga je prenehala.
Razumljivo, da so zato ljudje sv. Roka tako zelo častili. S povzdignjenimi rokami so klečali pred njegovimi podobami, z oljem iz svetilk, ki so gorele pred njimi, so mazali tvore in bule ter v prošnjih procesijah nosili njegove relikvije. In velikokrat se je zgodilo, da so bili čudežno uslišani.

Kuga pri nas
Tudi na Slovenskem je kuga razsajala prav pogosto. Valvazor opisuje, da je pri nas morila že leta 792 ter da je leta 1006 v Ljubljani in njeni okolici pobrala dvanajst tisoč ljudi. Ko je znova morila v Ljubljani leta 1563, naj bi bilo tako hudo, da so bile vse tedanje oblasti prisiljene zapustiti mesto in se preseliti v Kamnik. Ljubljano je napadala še v letih 1597 in 1599 (takrat tudi Novo mesto), najhuje pa je bilo leta 1644 in 1645 v Ljubljani in Dravljah, kjer je v štirinajstih dneh pobrala več sto ljudi. Takrat so se Ljubljančani in Draveljčani zaobljubili, da bodo zgradili cerkev sv. Roku v čast. Viri poročajo, kako je bila 4. julija 1683 v zahvalo, da je bila dežela obvarovana kuge, ki je morila v bližnjih pokrajinah, k cerkvi organizirana slovesna procesija. Zbrala se je pri stolnici, šla v nepretrganem sprevodu v Dravlje in se spet vračala v stolnico. Poleg stolne duhovščine so se je udeležili zastopniki oblasti, plemstvo, uradništvo, meščani in razne bratovščine s svojimi zastavami; bilo je več tisoč ljudi.

Češčenje svetega Roka pri nas
Vemo, da svetega Roka tudi pri nas že od nekdaj častimo kot velikega in mogočnega priprošnjika. O tem govori že dejstvo, da mu je posvečenih kar 34 cerkva, od tega pet župnijskih, postavljenih mu je bilo veliko kužnih znamenj ob cestah; njegovih oltarjev, kipov in slik pa skorajda ne moremo prešteti. Poleg svetega Boštjana in Rozalije so prav svetega Roka častili kot najpomembnejšega zavetnika proti kugi. Ljudje so dan po velikem šmarnu, na njegov god (16. avgusta), množično romali na njegove božje poti. Poleg že omenjene cerkve v Dravljah še danes slovita npr. njegovi cerkvi v Šmarju pri Jelšah in v Brežicah. Tudi Ljubljana ima kar nekaj pomnikov, ki spominjajo na kužno bolezen: Marijino znamenje pred šentjakobsko cerkvijo (1681), znamenje Sv. Trojice na Kongresnem trgu (leta 1722 postavljeno na Gosposvetski (Celovški) cesti in nato prestavljeno), na Krakovski ulici in Krakovskem nasipu pa sta vzidana dva žalujoča angela, ki spominjata na kugo.

Upodobitve, atributi in »zavetništvo«
Podobe ga najbolj pogosto prikažejo kot romarja, ki kaže razgaljeno koleno s kužno rano, ob njegovih nogah pa stoji pes s kosom kruha v gobcu. Velikokrat je prikazan skupaj s sv. Sebastijanom pri zdravljenju kuge, upodabljajo pa ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili ali ko zdravi kužne bolnike. Njegovi atributi so: palica, torba, čutara, romarski klobuk in plašč s školjko.
Poleg kuge se mu priporočajo tudi proti kačjemu piku, koleri in bolečinam v kolenih in nogah. Je zavetnik številnih stanov in obrtnikov: žanjic, šivilj, krojačev, zidarjev, tesarjev, jetnikov, bolnikov in bolnišnic, zdravnikov, lekarnarjev, kirurgov, kmetov, trgovcev z umetninami, vrtnarjev, izdelovalcev ščetk, grobarjev in še kaj bi se našlo.

Priprošnjiki v sili, proti kugi in različnim boleznim
Sveti Rok sicer ni naveden na seznamu najbolj običajnih »priprošnjikov v sili«, ga pa večkrat nadomestijo s katerim drugim. Češčenje priprošnjikov se je začelo v 14. stoletju v nemških škofijah Bamberg in Regensburg in se nato razširilo po vsej Nemčiji, Avstriji, Ogrski in Italiji. V to skupino spadajo škofje: Blaž (bolezni grla), Erazem (telesne bolečine), Dionizij (glavobol); device: Barbara (pomoč v smrtni uri in varstvo pred strelo), Katarina (za zdravo pamet), Marjeta (porod, nerodovitnost); vojaki oz. vitezi: Jurij (bolezni živine), Ahacij (smrtna stiska in dvom), Evstahij (življenjske stiske), zdravnik Pantaleon (priprošnjik zdravnikov), menih Egidij ali Tilen (milost dobre spovedi), diakon Ciriak (smrtni boj), deček Vid (padavica, božjast) in orjak Krištof (nenadna smrt). Pogosto je z njimi upodobljena tudi Marija.
Seznam svetnikov, h katerim so se in se še zatekamo v različnih boleznih, je dolg in zelo raznovrsten, kar dobrih dvesto jih lahko naštejemo od prvih časov in vse do danes. Samo za kugo jih imamo poleg svetega Roka kar sedemnajst, med njimi so tudi Alojzij Gonzaga, Anton, Frančišek Asiški, Gregor Veliki, Jožef Cottolengo, Karel Boromejski.

Aktualnost češčenja svetega Roka danes
Tako kot marsičesa drugega, globoko zasidranega v ljudskem verovanju in čutenju, cesar Jožef II. s svojimi razsvetljenskimi reformami tudi češčenja svetega Roka v našem narodu ni mogel zatreti. Kljub temu je po svoje presenetljivo, da je tako »oddaljen« svetnik iz začetka 14. stoletja ob dejstvu, da kuge pri nas že dobrih tristo let ni več, še danes eden bolj priljubljenih in češčenih. To poleg še vedno živih romanj dokazuje tudi dejstvo, da ga starši še danes radi izberejo za zavetnika svojemu otroku. Prav gotovo to ne more biti naključno, saj se mnogi še vedno zavedajo, kako usodne posledice ima lahko huda bolezen, epidemija ali celo pandemija za narod in vse človeštvo. Toliko bolj, ker temu ne botrujejo več samo slabe higienske razmere ali nepoznavanje bolezni, temveč tudi različni znanstveni poskusi, ki vse bolj prestopajo meje, ki jih je Bog, gotovo ne brez razloga, postavil človeku. Zato pravzaprav ni čudno, da se mora pojaviti majhen, žal nevaren virus, da se kakor odmev iz neke druge »zgodbe« pojavijo Gospodove besede: »Do sem pojdeš, naprej pa ne …« (prim. Job 38,11Job 38,11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

In tu zopet lahko nastopi dobri »stari« sveti Rok in z njim vzklik, ki smo ga skorajda že črtali iz naših litanij: »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!«
Vir