sveti Sergij Radoneški – menih

Sergij RadoneškiImena: Sergij, Sergej, Sergio, Sergi, Sergeja, …

Rodil se je pred letom 1319 in pri krstu dobil ime Jernej. Iz male kneževine Rostova so se starši preselili bliže k Moskvi, v Radoneš. Ko mu je bilo dvajset let, je odšel v divjo samoto. Boj je bil težak, skušnjave in preskušnje hude. Tako v vzhodni kakor v zahodni Cerkvi se je skoro nepretrgoma ohranilo živo izročilo puščavniškega življenja, a za tako ostro in spokorno obliko asketskega življenja so se odločali redki, notranje močni in trdno preskušeni menihi po večletnem življenju v samostanu. V Jernejevo samoto je včasih prišel star menih duhovnik z imenom Mitrofan, ki je za puščavnika opravil bogoslužje. Ob nekem takem obisku je duhovnik oblekel mladega puščavnika v meniško haljo in mu dal ime Sergij.

Življenje v samoti ni bilo lahko. Poletje je bilo še kar znosno, toda dolgi zimski meseci s hudim mrazom in z visokim snegom, z lakoto in nevarnostmi pred zvermi, zlasti volkovi, so bili zanj huda preizkušnja. Večkrat sta ga obdajala strah in groza. Temu se je pridružil še dvom o poklicu. V nekaj letih boja s samim seboj, z notranjimi preizkušnjami in boja z naravo se je puščavnik utrdil in dozorel. Ljudje so ga pričeli obiskovati, toda nerad je prevzemal duhovno vodstvo prišlekov. Kljub temu je počasi nastala okoli lesene cerkvice meniška naselbina.

Sergija so pozneje posvetili v duhovnika in ga imenovali za predstojnika. Opat Sergij je bil vsem bratom zgled v molitvi, v ljubezni do knjig, ki jih je dal mnogo prepisati, in v delu. Sekal je drevje, pripravljal drva, mesil in pekel kruh. Radoneški opat je imel čedalje večji vpliv na vse plasti moskovske družbe. Že s svojo pojavo je vlival ljudem krščansko veselje in zaupanje. Neki poročevalec piše: »Posebno zdaj se moramo zahvaliti Bogu za vse, ko nam je v naši deželi, v naših severnih krajih, v naših dneh, v zadnjih časih in letih podaril takega duhovnega vodnika.«
Goduje 25. septembra.
Vir