sveti Simeon Stilit – puščavnik

SimeonImena: Simeon, Simon, Sima, Sime, Simeun, Simo, Šime, Šimej, Šimen, Simona, …
Rodil se je proti koncu 4. stoletja v majhni vasi na meji med Sirijo in Kilikijo. Do 13. leta je mladost prebil večji del kot ovčji pastir. Kakor mnoge menihe njegove dobe je tudi njega zvabila božja beseda, ki jo je slišal v cerkvi. Bili so Jezusovi blagri. Te besede so ga tako pretresle, da je začel otroško moliti, se postiti in pokoriti. Sklenil je, da se bo naučil čisto živeti in vse potrpeti. V sklepu pa so ga podprle nenavadne sanje. Sanjalo se mu je, da koplje temelj za novo hišo. Vsakokrat, ko je hotel nehati, je zaslišal glas: »Še globlje!« Ko je bil temelj dovolj globok, je dobil naročilo, naj zdaj zida, kolikor visoko hoče.
Po teh sanjah je Simeon pustil očetovo čredo in odšel k menihom v bližnji samostan, kjer je dobil osnovne nauke o asketskem življenju in o Svetem pismu. Videl pa je tudi trdo, skoraj divje trdo življenje spokornikov po navadi tedanjih sirskih menihov. Po dveh letih je odšel v samostan blizu Antiohije v Siriji, kjer je sila askeza še ostrejša. Tu se je Simeon še bolj poglobil v Sveto pismo, sprejel nove vaje v ponižnosti in potrpežljivosti. Čeprav so že samostanska pravila zahtevala huda telesna pokorila, je Simeon še huje mrtvičil svoje telo. To mučenje je v začetku zbujalo občudovanje, kmalu pa tudi nejevoljo celo pri najbolj spokornih menihih. Samostanski predstojnik ga je opozoril, naj ne pretirava. Nič ni opravil, zato ga je odslovil.

Simeon je odšel v bližnjo vas in hotel živeti kot puščavnik. Zaprl se je v kočo, in ker je bilo pred začetkom postnega časa, se je dal v celico zazidati. Hotel je po Gospodovem zgledu 40 dni ostati brez hrane in pijače. Njegov duhovni voditelj Bassus mu je to odsvetoval, češ da je to »poskus samomora«. Ker pa je le vztrajal pri nameri, mu je Bassus postavil v celico vrč vode in deset hlebov kruha. Ob koncu posta je prišel v celico in vse našel nedotaknjeno, Simeon pa je na pol mrtev ležal na tleh. Tako je poslej obhajal postni čas do svoje smrti.
Veliko ljudi je prihajalo k njemu. Da bi si omejil življenjski prostor in bi se ognil vsem, ki so ga motili, je prišel na nenavadno misel. Postavil si je stolp, najprej nizek, v naslednjih letih pa ga je višal tako, da je bil nazadnje visok kakšnih dvajset metrov, ploščad pa je merila dva kvadratna metra. Ograj je bilo le toliko, da ni mogel pasti z njega. Na stolpu je stoje prebil dvajset let, povrh pa dolgo z obema nogama tako prikovan, da se ni mogel ganiti. V celem je skoraj štirideset let prebil na stolpu. Kaj ga je pripravilo do tega nenavadnega načina pokore, kljub domnevam ne vemo zanesljivo.

Simeon je umrl okoli leta 460, klečeč na svojem stolpu. Tretji dan ga je eden izmed njegovih učencev našel mrtvega. Na kraju njegovega življenja so postavili svetišče, katerega razvaline je še danes mogoče videti.
Goduje 5. januarja, ponekod 27.julija. 
Vir