sveti Stanislav – škof in mučenec

Stanislav        Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Staniša, Stanko, Stano, Stanoje, Staš, Staša, Stašo, Staško; Stanislava
Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.
Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde.
Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.
Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se je zbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.
Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.
Goduje 11. aprila.
Vir

StanislavStanislav še danes spada med najbolj češčene svetnike na Poljskem. Mladi mož je bil svetovalec številnim duhovnikom in laikom in mu je zaradi svetniško zglednega življenja hotel škof Lambert prepustiti svoje mesto, vendar je kasneje postal žrtev kneza Boleslava II. Krutega. Stanislav je moral trinoga večkrat opomniti zaradi neprimernega ravnanja, nemoralnega življenja, raznih hudodelstev, zločinov in pobojev, a ni kaj dosti pomagalo. Ko ga je na koncu izobčil, mu je kralj v cerkvi lastnoročno z mečem preklal glavo.
Ime: Ime je slovansko, sestavljeno pa je iz velelnika glagola stati – stani v pomenu »postani« in morfema -slav v pomenu »slaven«.
Rodil se je 26. julija, najverjetneje leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu na Poljskem, umrl pa 11. aprila 1079 v Krakovu.
Družina: Stanislav se je po dolgih letih neuslišanih prošenj rodil očetu Vjelislavu (Bolislavu) in materi Bogni. Njegovi starši so bili zelo pobožni, spadali so med nižje vojaško plemstvo.
Izobrazba: Starši so ga najprej poslali v nadškofijsko šolo v Gnezno, nato pa v belgijsko mesto Liege. Sedem let naj bi študiral tudi v Parizu, in sicer teologijo in cerkveno pravo. Po vrnitvi v domovino je bil posvečen v duhovnika in postal župnik župnije Čemboč, kmalu pa bil imenoval za stolnega kanonika in generalnega vikarja.
Škofija: Najpomembnejša škofija na Poljskem je bila ustanovljena okoli leta 1000, kasneje povzdignjena v nadškofijo in metropolitanski sedež. Šteje okoli 1,6 milijona katoličanov, vodi jo kardinal Stanislav Dziwisz, nekdanji tajnik bl. papeža Janeza Pavla II. Sv. Stanislav je škofijo vodil osem let (1072–1079).
Predhodnik: Lambert Sula (1061–1071)
Naslednik: Lambert III. (ok. 1082– ok. 1100)
Kreposti: Stanislav je bil goreč duhovnik, ves prežet z ideali clunyjskega gibanja za neomadeževanost duhovščine in neodvisnost Cerkve od državnih vezi. Slovel je po svojih pridigarskih sposobnostih in svetniškem življenju. Prizadeval si je za oživitev moralnih vrednot, za kar je na koncu pretrpel tudi mučeniško smrt.
Smrt: Stanislav je postal žrtev nemoralnega in krutega kneza Boleslava II., ki ga je, medtem ko je obhajal mašo v cerkvi sv. Mihaela zunaj mesta, sam pokončal z mečem in ga ukazal razkosati ter kose raztresti.
Zavetnik: Je zavetnik Poljske, zlasti nadškofije in mesta Krakov, vojskujočih se vojakov, moralnega reda.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih. Pri sebi ima meč, ki simbolizira njegovo mučeniško smrt, včasih pa pri njegovih nogah leži prebujen mrlič, ki naj bi ga Stanislav pripeljal iz groba, da je pred kraljem pričal o zakonito pridobljenem cerkvenem posestvu. Upodabljajo tudi trenutek njegove smrti.
Goduje: 11. aprila, prej 7. maja, Poljaki pa praznujejo njegov god 8. maja.
Beatifikacija: 17. septembra leta 1253 ga je v Assisiju papež Inocenc IV. razglasil za svetnika.
Vir

Spomin svetega Stanislava, škofa in mučenca, ki je bil, med krivicami svojega časa, stalni branitelj človečnosti in krščanske morale. Vodil je krakovsko škofijo kot dober pastir, pomagal revnim, obiskoval vsako leto duhovnike, slednjič ga je poljski kralj Boleslav, katerega je karal, umoril, ko je maševal.
Vir