sveti Sulpicij iz Bourgesa – škof

sveti Sulpicij iz Bourgesa - škofZgled plemenite dobrote V letu duhovnikov je prav, da se spomnimo tudi svetnika, ki je bil še tisoč let po svojem rojstvu vzor francoskemu duhovniku J. J. Olieru, ustanovitelju duhovniške zveze sulpicijancev, ki naj bi skrbela za vsestransko, predvsem pa duhovno poglobljeno vzgojo bodočih duhovnikov. To svojo nalogo še danes opravljajo po semeniščih v Franciji, Kanadi in ZDA.
Mladost je sveti Sulpicij, plemiški sin, preživel na dvoru kralja Teodorika II., kamor so ga poslali starši, da bi si pridobil stanu primerno vzgojo in vedenje. K temu je spadala tudi verska vzgoja, za mnoge sicer bolj formalnega značaja, pri Sulpiciju pa je naletela na »rodovitna tla«. Plitvo, naduto in razsipno življenje na dvoru se mu je že kmalu uprlo, zato je izkoristil vsak trenutek in priložnost, da se je umaknil in skrbel predvsem za svojo duhovno rast. Na zunaj je sicer ohranjal svoje stanovske dolžnosti, a se je veliko raje kot v razkošna oblačila oblačil v raševino, molil in študiral Sveto pismo. Kasneje, ko je postajal vedno bolj samostojen, je tudi njegovo življenje postajalo vedno bolj meniško: ostro se je zatajeval, veliko molil, obiskoval bolnike in skrbel za reveže, jetnike in poučeval neuke, s svojim premoženjem pa pomagal zidati cerkve in samostane. Glas o njegovi gorečnosti je kmalu dosegel tudi novega nadškofa v Bourgesu, ki je kralja Teodorika II. prosil, ali sme Sulpicija posvetiti v duhovnika. Sulpicij se ni upiral, saj je to razumel kot božjo voljo, le temeljito se je želel na to pripraviti. Po mašniškem posvečenju ga je nadškof nastavil za voditelja škofijske duhovne šole, a tu ni ostal dolgo. Medtem je namreč zavladal nov kralj Klotar II., ki je Sulpicija znova poklical na dvor, tokrat kot »dvornega opata«, predstojnika vseh klerikov in menihov, ki so bili nastavljeni na dvoru.
SulpicijTu je ostal dobrih deset let, do smrti Bourgeškega nadškofa, ko so ga izvolili za njegovega naslednika. Sedemnajst let je trajala ta njegova služba, pri kateri se je popolnoma razdajal Bogu in ljudem. Lahko rečemo, da je v svoji obsežni škofiji in še večji metropoliji skupaj s skrbno izbranimi sodelavci poskrbel za temeljito duhovno prenovo. Ni »vladal« s trdo roko ali zunanjim bliščem, pač pa predvsem s prevzgojo in osebnim zgledom. Njegova posebna skrb je spet postala škofijska bogoslovna šola, poučevanje ljudstva v veri, zidanje in obnova cerkva ter dobrodelnih ustanov. Vse to je seveda obilno podkrepil z njemu lastno velikodušno dobrodelnostjo in skrbjo za najbolj potrebne. Zanje je razdal tako rekoč vse, saj zase ni ničesar potreboval; veliko se je namreč postil in spal kar na slamnjači. Njegova sočutna skrb za trpeče mu je pridobila naslov »dobrotni« oz. »dobri«. Po njegovem »posredovanju« se je zgodila vrsta čudežev. Proti koncu svojega življenja je želel uresničiti mladostno željo in se kot menih pripraviti na smrt.

Ime: Izhaja iz latinskega imena Sulpicius in označuje staro rimsko rodbino.
Rodil se je leta 615 na gradu Vatan v pokrajini Berry v osrčju Francije, umrl pa 17. januarja 647 v Bourgesu v Franciji.
Družina: Njegovi starši so bili iz vrst velikašev frankovskega kraljestva.
Zavetnik: sulpicijancev, mesta Bourges; priprošnjik proti protinu in kožnim boleznim.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa s pastirsko palico in knjigo v roki ali kako streže revežem. Drugih posebnih atributov nima.
Goduje: 17. januarja.
Vir