3. februarja 2018 je v kraju Vigevano na severu Italije potekala beatifikacija mučenca Terezija Olivellija, mladega Italijana, ki je umrl v nacističnem koncentracijskem taborišču. Več o njegovem življenju je v intervjuju za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
»Terezij Olivelli se je rodil 7. januarja 1916 blizu Coma, v Bellagiu. Po končani osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto Univerze v Pavii. Bil je odličen študent je želel resno živeti svojo vero. Sodeloval je pri Katoliški akciji in Zvezi sv. Vincencija, kjer je zorel za izredno velikodušnost. Po končanem študiju je postal asistent na Univerzi v Torinu, napisal je veliko člankov pravne in socialne narave glede tematik, ki so bile v tistem času posebej aktualne. Čeprav je bil dejavno vključen na kulturnem in političnem področju, je bil pomemben vidik njegovega življenja dejavna ljubezen, pogosto je namreč obiskoval tudi bolnike v ustanovi Cottolengo.«
»Februarja leta 1941 je šel prostovoljno k vojakom ter odšel v Rusijo kot oficir planinske enote. Ker je po povratku v Italijo nasprotoval fašistični ideologiji, so ga Nemci zaprli in poslali v koncentracijska taborišča: najprej v Gries blizu Bolzana, potem v Flossenbürg na Bavarskem ter na koncu v Hersbruck.«
»V vseh teh okoliščinah je blaženi Olivelli ohranjal neokrnjeno vero. S pogumnim upanjem je skrbel za sojetnike ter jim skušal lajšati trpljenje. Oskrboval jim je rane, pomagal jim je preživeti tudi tako, da se je odpovedoval svojim obrokom hrane. Ko je bil že precej oslabel, je stregel Odoardu Focheriniju (ki je bil prav tako razglašen za blaženega) ter umrl nekaj dni za njim, 17. januarja 1945 zaradi udarcev, ki jih je dobil od jetnika paznika (kapo): s svojim telesom je želel zaščititi mladega ukrajinskega jetnika, ki so ga kruto pretepli. Njegovo telo so zažgali v krematoriju v Hersbrucku.«
»Govoriti o Tereziju Olivelliju pomeni govoriti o mladem fantu, ki je bil navdušen nad svojo vero in je ljubil svojo domovino. Če mu je Italija podelila zlato medaljo za vojne zasluge, ga je Cerkev prepoznala kot junaškega mučenca v življenju kreposti vere, upanja in dejavne ljubezni. Terezij Olivelli, kot tudi blaženi Odoardo Focherini, blaženi Piergiorgio Frassati in mnogi drugi potrjujejo, da niso vsi svetniki duhovniki ali redovniki. Krst so vrata, ki nas vodijo v Božje življenje, v dejavno ljubezen in usmiljenje brez meja. Blaženi Terezij Olivelli je svoj krst naredil za vir Božje moči, ki jo tvorijo dejavna ljubezen, dobrota, apostolska dinamičnost in junaško pričevanje evangelija.«
»Svojo krščansko doslednost je naš blaženi gojil preko molitve in evharistije. Ena izmed prič pravi: “Imel je globoko vero. Vsak dan je pristopal k obhajilu in v nedeljo je prihajal k zadnji maši k sv. Lovrencu, kjer je na tešč, kot je bila tedaj navada, prejemal Kruh močnih.”«
»Med vojno na ruski fronti ali v koncentracijskih taboriščih je globok vtis na druge naredila pristnost njegove vere, ki je bila preprosta, gotova, izražena z besedami in predvsem z dejanji: vzpodbujal je, podpiral, tolažil in opogumljal. Molil je in vabil druge k molitvi. Težave ga niso zrušile, ampak so krepile njegovo vero. Ljubil je Boga, ljubil je Cerkev, papeža, druge je ljubil s tisto evangeljsko dejavno ljubeznijo, ki nas jo je naučil Jezus: ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Njegovo življenje je bilo prežeto z dejavno ljubeznijo. Imel je neizmerno veliko srce, polno dobrote in velikodušnosti brez primere. Tisti, ki so preživeli holokavst pravijo, da je bil zakon koncentracijskih taborišč, da je vsak mislil nase: “Samo Terezij – je zatrdila ena izmed prič – je bil 100-odstotni altruist.”«
Vir
»Med vojno na ruski fronti ali v koncentracijskih taboriščih je globok vtis na druge naredila pristnost njegove vere. Ta je bila preprosta, gotova, izražena z besedami in predvsem z dejanji. Spodbujal je, podpiral, tolažil in opogumljal. Molil je in vabil druge k molitvi. Težave ga niso zrušile, ampak krepile njegovega duha vere. Ljubil je Boga, Cerkev, papeža, druge je ljubil s tisto evangeljsko dejavno ljubeznijo, ki nas je je naučil Jezus. Imel je neizmerno veliko srce, polno dobrote in velikodušnosti brez primere.«
Ime: Je moška oblika imena Terezija, ki ga povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje«.
Vzdevki: »Upornik iz ljubezni«, »Zagovornik nemočnih«, »Sin groma«.
Rojen: 7. januarja 1916.
Kraj rojstva: Mestece Bellagio na severozahodu Italije ob jezeru Como.
Umrl: 12. januarja 1945.
Kraj smrti: Mestece Hersbruck na Bavarskem v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v verni družini očetu Dominiku in materi Kleliji, roj. Invernizzi.
Študij: Diplomiral je na pravni fakulteti v Pavii.
Duhovni vodja: Stric duhovnik Rok Invernizzi.
Duhovnost: Njegova vera je bila ves čas kristalno jasna – enkrat tedensko je hodil k spovedi, vsak dan k maši in obhajilu ter redno premišljeval Božjo besedo.
Poklic: Leta 1938 je postal asistent prava na Univerzi v Torinu. Napisal je številne članke o pravu, družbenih razmerah in aktualnih dogodkih.
Delovanje: Že kot študent je postal član Katoliške akcije, sodeloval pri skupini sv. Vincencija ter veliko delal in se razdajal ubogim in zapuščenim. Kot protagonist upora proti fašizmu je bil povezan s člani osvobodilnega gibanja.
Časopis: Bil je pobudnik ustanovitve časopisa »Upornik«, kjer je začrtal glavne smeri prenove »svobodnejše, pravičnejše, bolj solidarne in bolj krščanske« Italije.
Vojna: Leta 1936 se je kot prostovoljec boril v španski državljanski vojni, leta 1941 pa kot oficir planinske enote odšel na rusko fronto.
Taborišča: Po vrnitvi s fronte so ga zaradi odkritega nasprotovanja fašistični ideologiji Nemci 27. aprila 1944 aretirali in mučili v več koncentracijskih taboriščih: v Griesu blizu Bolzana, Flossenbürgu na Bavarskem ter na koncu v Hersbrucku. Povsod je bolj kot zase skrbel za svoje sojetnike, jim dajal hrano, jih branil in zdravil njihove rane.
Vzrok smrti: V začetku januarja 1945 so ga v taborišču do smrti zbrcali besni stražarji, ker je pred udarci s svojim telesom branil mladega Ukrajinca.
Zavetnik: Italijanske Katoliške akcije, vojakov, mladine.
Goduje: 17. januarja.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 3. februarja 2018 razglasil za blaženega.
Vir
Terezij Olivelli se je rodil 7. januarja 1916 v Bellagiu (Como) in po gimnaziji v Mortari (PV) in liceju v Vigevanu se je vpisal na pravno fakulteto Univerze v Pavii kot študent kolegija Ghislieri.
Odlične ocene, ki zaznamujejo njegovo šolsko pot, pričajo o inteligenci in resnosti tega fanta, ki svojo krščansko vlogo igra na več frontah. Je aktiven član FUCI (italijanska zveza katoliških študentov), sodeluje na duhovnih vajah, konferencah in dejavnostih, kjer se odlikuje po svoji veri in dobrodelnosti. V Katoliški akciji in Vincencijevi zvezi, na primer, kjer se v njem oblikuje slog »biti vse za vse«, ki bo zaznamoval njegovo celotno življenje.
Leta 1938 diplomira iz prava, naslednje leto pa postane asistent na katedri za upravno pravo na Univerzi v Torinu. Leta 1939 je zmagal tudi na Littoriali di Trieste, tekmovanju v retoričnih sposobnostih in kulturni pripravi, kjer je razpravljal o tezi o enakopravnosti človeka, ne glede na raso. Po tem imenovanju je pisal pravne in družbene članke o aktualnih temah v univerzitetnem časopisu »Libro e Moschetto« in reviji »Civiltà Fascista« ter imel predavanja po vsej Italiji. Prizadeva si, da bi v fašizmu našel elemente, ki so združljivi z evangelijem. To se bo izkazalo za iluzijo, vendar je treba ceniti njegovo prizadevanje za krščansko prisotnost v družbi in kulturi tistega časa. Poklican je v Rim na Nacionalni inštitut za fašistično kulturo in postal član in prvi sekretar Urada za študije in zakonodajo v Palazzo Littorio, kjer dejansko deluje približno osem mesecev.
Vsa ta gorečnost kulturne in politične dejavnosti ni uspela ugasniti njegove zavezanosti dobrodelnosti in delitvi: med bivanjem v Torinu, na primer, ga vidijo, kako se ukvarja z zapuščenimi mladimi in revnimi v Cottolengu.
Februarja 1941 se je prostovoljno vpisal v vojsko in odšel v Rusijo: bil je častnik alpskih enot, vendar je imel svojevrsten slog tovarištva in služenja, zaradi česar je med katastrofalnim umikom upočasnil svoj pohod, da bi pomagal ranjenim in zmrznjenim, tudi ob tveganju lastnega življenja.
Njegova posebnost je bila duhovna pomoč umirajočim in tako kot je že na bregovih Dona komentiral evangelij vojakom, tako je zdaj v stepi tolažil in pomagal v skrajnih trenutkih vojakom, ki so jih mraz in bolezni zdesetkali v snežni nevihti.
Njegova srečna vrnitev v Italijo zaznamuje dokončen prelom s fašistično ideologijo, katere izkrivljenosti in pogubne posledice je spoznal: opusti vsako obliko sodelovanja, tudi kulturnega, z režimom in 9. septembra 1943 ga Nemci zajamejo. Najprej je bil zaprt v Innsbrucku, nato pa v drugih taboriščih, 20. oktobra mu uspe pobegniti in se po dolgem begu v samoti vrniti v Italijo.
Sodeluje v dejavnostih katoliškega odpora, vendar se ne udeležuje aktivno vojaških operacij. Njegov upor je moralne narave, zato februarja 1944 ustanovi časopis »Il Ribelle«, prek katerega širi krščanski humanizem, nasprotujoč nacistični ideologiji. V nekaterih spisih oblikuje programe za obnovo družbe po tragediji fašizma in vojne.
27. aprila 1944 je bil Terezij Olivelli aretiran v Milanu kot vidni predstavnik milanskih katoliških združenj, ki so veljala za sovražna nacistom in fašistom ter sodelovala s partizani. V zaporu San Vittore se je začelo mučenje, ki se je nadaljevalo v taborišču Fossoli. 11. julija 1944 je njegovo ime uvrščeno na seznam 70 zapornikov, ki naj bi bili ustreljeni, vendar mu uspe pobegniti, tako da se skrije v taborišču. Ponovno so ga ujeli in ga premestili v taborišče Gries (Bolzano): na njegovi majici je bil zdaj poleg rdečega trikotnika za »politike« tudi rdeč krog z belim obročem za zapornike, ki so poskušali pobegniti in so bili deležni posebnega ravnanja.
Premestijo ga v Flossenburg v Bavarski in nazadnje v Hersbruck, kjer skrbi za svoje tovariše, poskuša olajšati njihovo trpljenje, oskrbi njihove rane in jim pomaga preživeti, tako da se odreka svojim skromnim obrokom hrane. Opravlja zavidljivo vlogo »nadomestnega duhovnika«, tako da so mnogi preživeli priznali, da so preživeli le zaradi tolažbe in podpore, ki so jo prejeli od njega.
Zdaj izčrpan in le še senca samega sebe, v božičnih dneh pomaga na smrtni postelji Odoardu Focheriniju (danes blaženemu). Umrl je nekaj dni pozneje, 17. januarja 1945, po pretepu, ki mu ga je zadal kapo, ko je poskušal s svojim telesom zaščititi mladega ukrajinskega zapornika, ki so ga brutalno pretepali.
Njegovo telo je bilo sežgano v krematoriju v Hersbrucku, vendar je cerkev v Vigevanu spodbudila postopek za njegovo beatifikacijo, ki se je na škofijski ravni zaključil že leta 1989. Po poti, ki je sprva vodila k priznanju herojskih vrlin, odobrenih z odlokom z dne 14. decembra 2015, je bil Terezij končno priznan za mučenca z novim odlokom, ki je 16. junija 2017 odprl pot k njegovi beatifikaciji, ki je bila 3. februarja 2018 slovesno praznovana v Palasportu v Vigevanu.
IT
Terezij Olivelli, sin Domenica Olivellija in Clelie, rojene Invernizzi, je po selitvi družine v Mortaro obiskoval gimnazijo Travelli in se nato pridružil Katoliški akciji; nato je obiskoval gimnazijo Cairoli v Vigevanu pri Milanu. Od 1934 do 1938 je študiral pravo na Univerzi v Pavii, kjer je bival v kolegiju Ghislieri; leta 1938 je z odliko doktoriral iz upravnega prava. Leta 1936 ga je njegova družina le s težavo odvrnila od tega, da bi se v španski državljanski vojni boril na strani katoličanov in pučistov.
Od leta 1938 je bil Terezij Olivelli asistent profesorja za upravno pravo na Univerzi v Torinu in tam prostovoljno delal v Piccola casa della Divina Provvidenza, Mali hiši božje previdnosti za revne in bolne, ki jo je ustanovil Josef Benedikt Cottolengo. Kot mnogi katoliški sodobniki je podpiral fašizem in postal sekretar Fašističnega kulturnega inštituta ter urada za študije in zakonodajo v Palazzo del Littorio, ki je bil nameščen v samostanu Santi Cosma e Damiano v Rimu. Leta 1939 in 1941 se je udeležil nadaljnjega izobraževanja v Berlinu.
Kot protikomunist se je Terezij Olivelli prijavil v gorske lovce in se leta 1941 prostovoljno udeležil ruske kampanje. Marca 1943 se je vrnil v Italijo, skrbel za družine padlih in postal rektor inštituta, na katerem je študiral, Collegio Ghislieri v Pavii. Julija 1943 je bil ponovno vpoklican; po premirju v Cassibile 9. septembra 1943, s katerim se je Italija umaknila iz zavezništva z Nemčijo, so ga nemške čete zajele, zavrnil prisego na Mussolinija, ki je pobegnil, a so ga nemški okupatorji še vedno podpirali, in bil odpeljan v internacijsko taborišče – na mestu današnjega reciklažnega centra – v Innsbrucku, nato pa v vojno ujetniško taborišče – na mestu današnje Krobatinke – v St. Johann im Pongau.
Iz taborišča v St. Johann im Pongau je Olivelli oktobra 1943 pobegnil in prišel v Udine, kjer ga je skrila neka družina. Pridružil se je katoliškemu krilu italijanskega osvobodilnega gibanja in pod bojnim imenom Agostino Gracchi sodeloval pri ustanovitvi katoliške partizanske organizacije Brigate Fiamme Verdi, brigad zelene plamenice, v Brescii. Februarja 1944 je bil soustanovitelj odporniškega časopisa Il Ribelle, Upornik, ki je izhajal v severni Italiji.
Konec aprila 1944 je bil Olivelli aretiran v Milanu in odpeljan v zapor San Vittore. Skupaj z 71 drugimi zaporniki naj bi bil ustreljen kot maščevanje za uboj sedmih nemških vojakov, ki so ga izvedli partizani v Carpi; nadškof Ildefons Schuster je poskrbel, da ni bil takoj usmrčen, ampak premeščen v prehodno taborišče v Fossoli pri Carpi.
V taborišču v Fossoliju se je Olivelli lahko skril, vendar so bili njegovi poskusi pobega neuspešni in nazadnje so ga odkrili. Septembra 1944 je bil premeščen v koncentracijsko taborišče v Flossenbürgu, od tam pa oktobra v njegovo podružnico v Hersbrucku. Ko je januarja 1945 nadzornik pretepel mladega sojetnika iz vzhoda, se je vmešal, prejel močan udarec v trebuh in 25 udarcev, bil prepeljan v bolnišnico, vendar se ni opomogel.
Terezij Olivellijevo truplo je bilo upepeljeno. Nacionalna zveza italijanskih partizanov (A.N.P.I.) ga je imenovala za svetilko katoliškega odpora. Leta 1953 mu je bila posmrtno podeljena italijanska zlata medalja za hrabrost. V povojnih letih so bile večkrat pobude za beatifikacijo, vendar nadškofija Bamberg, ki je bila pristojna, ker je Olivelli umrl na njenem ozemlju, ni storila ničesar.
Nazadnje je postopek začela škofija Vigevano, ker je Olivelli dve tretjini svojega življenja preživel v tej škofiji. Leta 1988 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za Božjega služabnika. Decembra 2015 je papež Frančišek Olivellija priznal za častivrednega Božjega služabnika, junija 2017 pa tudi za mučenca. Leta 2018 je nadškofija Bamberg Olivellija skupaj z žrtvama nacizma Josefom Mayr-Nusserjem in Eduardom Focherinijem, ki sta prav tako umrla na njenem ozemlju, vpisala v škofijski koledar.
Na rojstni hiši Teresia Olivellija v Bellagiu je spominska plošča.
Kanonizacija: Teresia Olivellija je 3. februarja 2018 v palači Palazzetto Palasport v Vigevanu po naročilu papeža Frančiška beatificiral kardinal Angelo Amato. Njegovo kanonizacijo bi moral 27. aprila 2025 izvesti papež Frančišek, vendar je bila zaradi papeževe smrti preložena; zdaj jo bo 7. septembra 2025 izvedel papež Leon XIV.
DE
Terezij Olivelli se je rodil leta 1916 v severnoitalijanskem mestu Como. Njegova starša, Domenico Olivelli in Cleleia Invernizzi, sta bila pobožna katolika, ki sta vestno izražala svojo vero. Terezijev stric je bil duhovnik, oče Rocco Invernizzi, in ko je Terezij odraščal, se je za duhovno vodstvo obrnil na strica.
Leta 1926 se je družina preselila v Pavijo, približno 200 milj južno od Coma. Terezij je bil star šele 10 let, a je že bil zelo dober v latinščini. Izkazal se je za odličnega učenca in po končani srednji šoli se je vpisal na kolegij Ghislieri. Ne glede na to, kaj je počel, je Terezij vedno poskrbel, da je vsako nedeljo šel k spovedi, obiskoval mašo in čim pogosteje prejemal Jezusa v evharistiji. Njegova vera je bila temelj njegovega življenja.
Po diplomi na kolegiju Ghislieri leta 1934 je začel študirati na Univerzi v Pavii, kjer je leta 1938 z odliko diplomiral iz prava. Nato se je vpisal na Univerzo v Torinu, kjer je bil zaposlen kot profesor. Medtem ko je bil na univerzi, je začel delovati v pastorali za revne in sirote v okolici.
Terezij je bil navdušen nad tem delom in napisal več člankov o takratnih družbenih razmerah. Ti članki so vključevali priporočila za zakone, ki jih je bilo treba sprejeti, da bi pomagali revnim. Njegova diplomska naloga o človeškem dostojanstvu vseh ljudi, ne glede na raso, je zmagala na retoričnem tekmovanju v Trstu v Italiji. V tem času se je Terezij naučil tudi tekoče govoriti nemško.
Terezij se je vedno zavedal stiske tistih, ki so bili izkoriščani. Postal je prostovoljni borec v španski državljanski vojni. Leta 1939 se je preselil v Berlin. Verjel je v fašistično in nacistično socialistično filozofijo, vendar je kmalu spoznal, da je ta ideologija napačna. Leta 1941 se je prostovoljno javil za boj na ruski fronti, vendar je bil hudo poškodovan zaradi ozeblin. Na poti nazaj v Nemčijo, kjer se je boril z temperaturi pod ničlo in slepečim snegom, je uspel ustaviti in pomagati ranjenim in umirajočim, čeprav je bilo to le molitev in duhovna tolažba tistim, ki jih je videl.
Ko se je vrnil v Nemčijo, se je obrnil proti fašizmu. Odklonil je prisego zvestobe italijanski vladi, zato so ga nacisti deportirali v Avstrijo. Nekako mu je uspelo pobegniti v Milano, kamor je prispel oktobra 1943. Takoj je ustanovil podzemni časopis in začel promovirati krščanstvo in krščanske alternative fašizmu. Bil je zgrožen nad ravnanjem z Judi in se pridružil italijanskemu odporu, da bi se boril proti zlu. Nacisti so ga aretirali v Milanu 27. aprila 1944.
Obtožili so ga, da je vodja milanske katoliške organizacije, ki je bila sovražna nacističnim fašistom. Odpeljali so ga v San Vittore, kjer se je začelo njegovo mučenje.
Ugotovili so, da je svoje skromne obroke delil z drugimi zaporniki, zato so ga premestili v drugo zaporno in ga ponovno mučili. Tokrat so ga obtožili, da je pomagal drugim zapornikom pri njihovih poškodbah, in ga še dodatno mučili.
Nato so ga prepeljali v koncentracijsko taborišče Flossenberg v Bavarski. Ponovno je nadaljeval s svojimi starimi navadami in skrbel za bolnike, poškodovane in umirajoče. Postal je »nadomestni duhovnik« v taborišču, hodil od zapornika do zapornika, molil z njimi in jih tolažil. Mnogi preživeli so pričali, da je njegova pomoč in molitve rešile mnoga življenja, medtem ko je bil tam.
Na božič 1944 je Terezij sedel ob umirajočem moškem, ga držal in molil z njim. Ta moški se je imenoval Odoardo Focherini. (Leta 2013 je bil razglašen za blaženega) 17. januarja 1945 je Terezij videl, kako so neusmiljeno pretepali ukrajinskega zapornika. S svojim izčrpanim telesom se je privlekel do žrtve in se vrgel na zapornika, da bi ga zaščitil pred udarci, ki jih je prejemal. Terezij je bil za to nagrajen s tem, da so ga stražarji do smrti pretepli. Bil je star komaj 29 let.
Papež Frančišek je Terezija razglasil za blaženega 3. februarja 2018.
EN
Blaženi Terezij Olivelli (it: Teresio) se je rodil 7. januarja 1916 v Bellagiu v provinci Como v Lombardiji v severni Italiji, takratni Kraljevini Italiji. Njegovi starši sta bili Domenico Olivelli in Clelia Invernizzi, starejši brat pa Carlo Ettore, imenovan Carlettore (1912–84). Njegov stric po materini strani je bil duhovnik Rocco Invernizzi, župnik v Tremezzu, ki je bil Tereziusu duhovni in moralni vzor. Leta 1926 se je s svojo družino preselil nazaj v svoj rojstni kraj v Lomellini, zgodovinski regiji na jugozahodu Lombardije. Tam je bil aktiven v župniji San Lorenzo v Mortari v provinci Pavia in škofiji Vigevano.
Terezij je svojo prvo izobrazbo pridobil v šoli v Mortari, kjer je bil dober v latinščini. Po gimnazijskih letih v Vigevanu je leta 1934 začel študirati pravo na univerzi v Pavii. Vsak teden je hodil v župnijo San Lorenzo, da bi se spovedal in prejel evharistijo. V tem času je bil član l’Azione Cattolica (Katoliška akcija), »Italijanske katoliške zveze univerzitetnih študentov« (Federazione Universitaria Cattolica Italiana – FUCI) in fašistične študentske skupine Gruppi Universitari Fascisti (GUF). To je bila organizacija režima po tem, ko so fašisti pod vodstvom Benita Mussolinija (Il Duce) prevzeli oblast v Italiji leta 1922. GUF je imela monopol nad družabnimi in športnimi prireditvami za študente. Tisti, ki so želeli študirati in se ukvarjati s športom, so morali postati člani GUF, sicer so bili izključeni. Članstvo v GUF torej ni nujno pomenilo fašističnih pogledov.
Poleg študija in športa je imel čas tudi za delo z revnimi. Leta 1936 se je prostovoljno javil v špansko državljansko vojno (1936–39) na strani generala Franca. Leta 1938 je v Pavii z odliko opravil pravniški izpit na kolegiju Ghislieri, star 22 let. Leta 1939 je postal asistent za upravno pravo na kolegiju v Torinu in leta 1939 v Trstu zmagal na tekmovanju za retorične sposobnosti ter predstavil disertacijo o človeškem dostojanstvu za vse, ne glede na raso. Pisal je tudi članke o aktualnih družbenih in pravnih vprašanjih v univerzitetnem časopisu Libro e Moschetto in reviji Civiltà Fascista. Medtem ko je bil v Torinu, je pomagal revnim in sirotam. Naučil se je tudi tekoče govoriti nemško. Nato se je zaradi izobraževanja preselil v Berlin, kjer je bil od 1939 do 1941.
Terezij ni hotel ločiti svoje vere od javnega življenja, zato je sodeloval v različnih človeških dejavnostih, celo v fašizmu (in nato v odporu), da bi bil priča plodnim evangelijskim dejanjem in da bi kot vernik prispeval k gradnji družbe. V času nemirov in nasilnih nasprotij bi bilo veliko prijetneje sedeti kot opazovalec. Bil je precej pogumen, ko je vstopil v družbeno in politično areno, odločen, da ne bo zatajil dolžnosti krščanske prisotnosti v družbi. Upal si je sprejeti pogumne in sporne odločitve, vendar nikoli ni izdal čistosti svoje identitete in verske etike. Njegov cilj ni bil političen, ampak oblikovanje krščanske vesti v ljudeh, zlasti v mladih. Njegov odnos do fašizma je bil duhoven in psihološki, ne ideološki, bil je najprej katolik in šele potem fašist. Sanjal je, da ga bo spremenil v prodoren krščanski humanizem. Sprejel in zagovarjal je fašizem v prvotni obliki, preden je ta zdrsnil v nasilje in popolno podrejenost nacistom. Ko je fašizem prešel v vojno nasilje in popolno podrejenost nacistom, ga je zavrnil in se uprl. Od takrat se je govorilo, da je »katoliški fašist« »nenormalni fašist«.
Konec leta 1939 je lahko vsak, ki je hotel, videl nevarnost velike vojne, ki bi v najslabšem primeru pripeljala do tega, da bi postala vsa Evropa nacistična. Terezij je menil, da tega Italija ne sme dopustiti, saj je bila bolj kot katera koli druga država nosilka in skrbnica krščanskega sporočila, ki je bilo korenine evropske civilizacije. Seveda je bil za mir, vendar je menil, da je treba za vsako ceno preprečiti, da bi Evropa »postala žrtev nemškega miru«. Zato je morala Italija posredovati, če je bilo to potrebno. Za Tereziusa je šlo za rešitev krščanske vere, ki jo je ogrožal nacizem.
10. junija 1940 je Italija vstopila v vojno na strani Nemčije proti Franciji in Veliki Britaniji, kar je bilo za Terezija Olivellija boleča preizkušnja. Z napadom na Francijo se je začel njegov notranji upor proti fašizmu. Toda medtem ko se je začel osvobajati fašizma, je njegovo ravnanje izražalo nasprotno. Dejansko je januarja 1941 zavrnil odlog vojaške službe in se namesto tega prostovoljno javil, da odide v Rusijo, kjer bo sodeloval v drugi svetovni vojni (1939–1945). Ta odločitev ni bila nikakor izraz zaupanja v režim, ampak želja, da bi delil usodo najbolj ranljivih fantov iz nižjih družbenih slojev, ki so bili namenjeni za rusko kampanjo. Spomladi 1941, med udeležbo na tečaju za rekrute v Aosti, se je moralno ločil od fašizma. Spoznal je, da Mussolinijev režim ne bo zgradil bolj pravične in krščanske Italije, ampak jo bo pripeljal na rob poraza. Medtem se je njegovo mišljenje vedno bolj usmerjalo k revnim in ponižanim. Med njimi so bili vojaki, zlasti tisti, ki so bili namenjeni za rusko kampanjo, v kateri je Italija utrpela znatne izgube. Terezij je služil kot poročnik v italijanski alpski brigadi Brigata Alpina «Tridentina». Tam je molil in tolažil šibke in prestrašene. V Rusiji je zaradi izredno mrzlega podnebja utrpel ozebline.
Leta 1943 je bil imenovan za rektorja prestižnega kolegija Ghislieri v Pavii, star komaj 27 let. Leto 1943 je bilo za Italijo dramatično. 28. avgusta 1943 se je začela zavezniška invazija na italijansko celino. Porazi na frontah, naraščajoči letalski napadi in vse večja stiska v državi so takrat pripeljali do notranje krize, 25. julija pa je bil Mussolini prisiljen odstopiti. Po nekaj tednih ujetništva so ga osvobodili nemški padalci. Ustanovil je marionetno vlado v nemškem satelitskem kraljestvu Repubblica Sociale Italiana s sedežem v majhnem mestecu Salò ob jezeru Lago di Garda. V preostalem delu Italije je bila fašistična stranka razpuščena. Z zavezniki je bilo sklenjeno premirje in 13. oktobra je Italija Nemčiji napovedala vojno. Nemci so še naprej obvladovali severno in srednjo Italijo.
Med vojno so se Olivellijeva čustva do režima ohladila in začel je kritizirati fašizem, za katerega je dolgo menil, da bi ga bilo mogoče izboljšati s krščanskim sporočilom. Toda ko je videl razmere z deportacijo Judov po novih rasnih zakonih, se je odrekel fašizmu in leta 1943 ni hotel prisegati zvestobe novi republiki Salò (Repubblica di Salò), v kateri je ležala Pavia. Zato je bil 9. septembra 1943 deportiran v Innsbruck v Avstriji, dokler mu ni uspelo pobegniti in se naseliti v Milanu v noči med 20. in 21. oktobrom.
Olivelli se je pridružil lombardskemu katoliškemu odporniškemu gibanju v Brescii, Milanu in Cremoni, vendar se nikoli ni udeležil oboroženega odpora. Ukvarjal se je z izobraževanjem in širjenjem moralnih vrednot upora – njegovo orožje je bila ljubezen do bližnjega in žrtvovanje. Medtem ko je bil v Brescii, je bil v stiku s člani odporniškega gibanja, kot sta bila Peppino Pelosi in p. Carlo Manziana. Olivelli je trdo delal, da bi ustvaril časopis Il ribelle, katerega prva izdaja 5. marca 1944 je bila posvečena Astolfu Lunardiju in Ermanno Margheritiju, ki sta bila oba mesec prej usmrčena. Njegov časopis je bil podzemni časopis za partizansko skupino Brigate Fiamme Verdi (Brigada zelenih plamenov). Carlo Bianchi in Claudio Sartori sta mu pomagala ustanoviti časopis februarja 1944. Olivellijevo tajno ime v tem času je bilo »Agostino Gracchi«.
Partizan Olivelli je bil 27. aprila 1944 aretiran v Milanu in takoj odpeljan v zapor San Vittore, kjer so ga mučili in pretepali, preden so ga 8. junija premestili v Fossoli. 11. julija je bil njegovo ime dodano na seznam sedemdesetih zapornikov, ki naj bi bili ustreljeni, vendar je pobegnil in se skrival na polju, dokler ga niso ponovno ujeli. Avgusta 1944 je bil premeščen v Bolzano/Bozen, septembra pa v koncentracijsko taborišče Flossenbürg v Bavarski in nato v taborišče Hersbruck v Nürnberger Landu v Bavarski, ki je bilo podrejeno taborišču Flossenbürg. Svoje obroke hrane je delil z drugimi zaporniki in jim negoval rane, nekaj časa pa je preživel z blaženim Odoardusom Focherinijem (1907–1944), da bi ga tolažil pred smrtjo.
31. decembra 1944 se je zgodilo usodno, ko je Terezius poskušal braniti mladega ukrajinskega zapornika, ki ga je pretepal poljski paznik. Postavil se je kot človeški ščit in dobil močan udarec v trebuh ter bil 25-krat udarjen s strani paznika. Več kot dva tedna je preživel v bolečih in dolgotrajnih smrtnih mukah. Terezij Olivelli je umrl v zgodnjih jutranjih urah 17. januarja 1945 zaradi poškodb in ni dočakal konca druge svetovne vojne. Star je bil 29 let. Njegovo telo je bilo kot vsa druga sežgano v krematoriju taborišča.
Proces beatifikacije Olivellija je bil odprt v škofiji Vigevano s škofom Mariom Rossijem 29. marca 1987 in zaključen s škofom Giovannijem Locatellijem s slovesno mašo 16. septembra 1989. Zadeva je bila uradno odprta pod svetim papežem Janezom Pavlom II. (1978–2005) 19. januarja 1988, ko je Kongregacija za beatifikacije v Vatikanu izdala dekret nihil obstat („nič ne preprečuje“) (nihil obstat ad introductionem Causæ ex parte Sanctæ Sedis), in takrat je dobil naziv „Božji služabnik“ (Servus Dei). Dekret, ki je potrdil veljavnost škofovskega procesa, je bil izdan 27. marca 1992.
Postopek je bil sprva namenjen dokazovanju, da je Olivelli umrl zaradi sovraštva do svoje vere, kar bi vodilo do hitrejše beatifikacije, vendar so nesoglasja povzročila podaljšanje postopka, da bi dokazali, da je Olivelli živel življenje, zaznamovano z »junaškimi vrlinami«. Positio primera je bila poslana Kongregaciji za beatifikacije leta 2011. 14. decembra 2015 je papež Frančišek priznal njegove »junaške vrline« in mu podelil naziv Venerabilis (»Častitljivi«).
Vendar so uradniki še vedno vztrajali, da je bil Olivelli ubit zaradi sovraštva do njegove vere, zato so se odločili, da bodo pripravili novo Positio, ki bi vodila do beatifikacije kot mučenca, za kar sicer ni potrebno obvezno čudežno znamenje. Nova Positio je bila poslana kongregaciji leta 2016 in tokrat je bila odločitev teologov soglasna. 16. junija 2017 je papež Frančišek podpisal dekret, ki je priznal njegovo smrt kot mučeništvo »iz sovraštva do vere« (in odium fidei), kar je dalo zeleno luč za hitro beatifikacijo.
Beatifikacija je bila 3. februarja 2018 v Palasportu v Vigevanu v provinci Pavia v Lombardiji v severni Italiji. Kot običajno slovesnosti ni vodil sam papež, ampak njegov posebni odposlanec, prefekt Kongregacije za beatifikacije, kardinal Angelo Amato SDB, somaševalo pa je osemnajst škofov, med katerimi so bili najpomembnejši škof Maurizio Gervasoni iz Vigevana, nadškof Mario Delpini iz Milana in vojaški škof, nadškof Sante Marcianò, ter nadškof Ludwig Schick iz Bamberga, kjer je bilo koncentracijsko taborišče Hersbruck, in škof Francesco Cavina iz Carpi, škofije Odoardusa Focherinija, Terezijevega sojetnika. Somaševali so tudi številni drugi prelati in duhovniki. Na beatifikaciji je bilo prisotnih 3500 ljudi. Njegov spominski dan je dan smrti, 17. januar. Bil je prvi beatificirani italijanski partizan.
NO