»Od blaženega Josefa se lahko naučimo poguma, da pričujemo za Kristusa in njegov evangelij, izražamo ljubezen do resnice in spoštovanje do lastne vesti, ohranjamo visok ideal družine s sprejemanjem in vzgajanjem otrok.« To so besede kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je 18. marca 2017 dopoldne v Bolzanu razglasil za blaženega Josefa Mayra-Nusserja, laika in mučenca.
1910–1945
Josef, ki so ga domači klicali Peppi, se je rodil 27. decembra 1910 na kmečkem posestvu Nusser (Nusserhof) na obrobju Bolzana. Bil je četrti od sedmih otrok. Po tehnično-trgovskem izobraževanju se je zaposlil kot blagajnik. Leta 1934 je bil izvoljen za predsednika Katoliške akcije v škofiji Trento, pet let kasneje pa tudi za predsednika nove konference sv. Vincencija, ki je bila ustanovljena v Bolzanu. Ritem njegovim dnevom so dajali jutranja sveta maša, molitev rožnega venca, služenje ubogim in delo. Maja 1942 se je poročil s Hildegard Straub. 1. avgusta 1943 se jima je rodil sin Albert. Josef je bil zatem prisiljen oditi k nacistom in poslan je bil na vojaško urjenje. Med usposabljanjem so od njega zahtevali, da bi prisegel zvestobo Hitlerju. Zaradi svoje vere je prisego zavrnil. Sledilo je sojenje, po katerem je bil poslan v koncentracijsko taborišče Dachau, vendar pa je zaradi trpinčenja med jetništvom umrl že med potjo, med postankom v Erlangenu, 24. februarja 1945.
Kristusa je prepoznal kot svojega edinega Gospoda
»Velik človek, odličen kristjan, heroj resnice, izpovedovalec vere«: s temi besedami je Josefa opisal njegov prijatelj in asistent Katoliške akcije, don Josef Ferrari, med sveto mašo, ki je bila obhajana, ko so izvedeli za njegovo smrt. Papež Frančišek pa je v pismu ob beatifikaciji o njem zapisal, da je bil »laik, družinski oče, mučenec, ki je v zvestobi krstnim obljubam prepoznal Kristusa kot svojega edinega Gospoda, za katerega je pričeval vse do darovanja lastnega življenja«.
»Vergelt’s Gott«
Pričevanja o njegovem zadnjem potovanju, ki je bilo »resničen pekel«, nam govorijo o nezaslišanem trpljenju, moči duha in prijaznosti. Jetniki so bili več dni zaprti v tovornem vagonu brez vode in hrane, v higiensko grozljivih pogojih. Navkljub temu Josef ni nikdar izrekel ene besede pritožbe. Vsakomur, ki mu je na kakršenkoli način poskušal pomagati, se je zahvaljeval rekoč: Bog ti poplačaj (Vergelt’s Gott). O tem pričuje neki stražar, ki je kasneje pisal gospe Mayr. V pismu zapiše, kako so njegovi sojetniki pripovedovali, da je razen nekaj žlic juhe vso hrano odstopil najbolj lačnim. Ob sebi je imel Novo zavezo in rožni venec. Isti stražar še dodaja, da je prepričan, da je Josef umrl za Kristusa in, da je 14 dni preživel v nečloveških pogojih skupaj s »svetnikom«, ki je sedaj njegov »veliki priprošnjik pri Bogu«.
Josef človeštvo navdihuje z radostjo evangeljske doslednosti
Josef je bil ponosen na svojo katoliško identiteto. Katolištvo zanj ni bilo zgolj neka formalnost, nekaj zunanjega, ampak je bilo izvir njegove plemenitosti kot Jezusovega učenca in sina Cerkve. V nekem govoru je zatrdil, da želi biti kvas in si prizadevati preoblikovati svet od znotraj, in sicer v krščanskem duhu, z zgledom in besedo. V članku, v katerem je razlagal pričevanje Janeza Krstnika, pa je zapisal: »Prišel je kot pričevalec, da bi pričeval za luč.« Malo besed, a velika naloga: pričevati za luč, oznanjati Kristusa svetu – junaško dejanje, ki zahteva pogum. Josefova izjemna osebnost bogati Cerkev in sodobno človeštvo navdihuje z radostjo evangeljske doslednosti. Le-ta razstruplja družbo, polno bolezenskih klic zla.
Kadar pa so kristjani zares kvas, luč in sol zemlje, tudi sami, kakor Jezus, postanejo objekt preganjanja in znamenje nasprotovanj – kakor smo v zadnjih letih pogosto slišali reči sprva Benedikta XVI. in sedaj papeža Frančiška.
Vir
»Od blaženega Jožefa se lahko naučimo poguma, da pričujemo za Kristusa in njegov evangelij, izražamo ljubezen do resnice in spoštovanje do lastne vesti, ohranjamo visok ideal družine s sprejemanjem in vzgajanjem otrok« (kardinal Amato na beatifikaciji).
»Pričevanje je v današnjem času naše edino učinkovito orožje. Nenavadno je dejstvo, da ne meč, ne moč, ne denar in ne intelektualne sposobnosti niso potrebni za vzpostavitev Kristusovega kraljestva na zemlji. Veliko bolj skromna, a po drugi strani tudi veliko pomembnejša stvar, ki jo od nas zahteva Gospod, je: pričevati« (njegov zapis v reviji Jugendwacht).
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Vzdevek: Pepi.
Rojen: 27. decembra 1910.
Kraj rojstva: Mesto Bolzano na Tirolskem na severu Italije.
Umrl: 24. februarja 1945.
Kraj smrti: Mesto Erlangen na Bavarskem v Nemčiji, na vlaku, ki jih je peljal v Dachau.
Družina: Rodil se je na vinorodni kmetiji Nusser (Nusserhof) na obrobju Bolzana. Pri petih letih je zaradi kolere izgubil očeta. Bil je četrti od sedmih otrok. Njegov starejši brat Jakob je postal duhovnik.
Izobrazba: Po končani trgovski šoli se je zaposlil kot računovodja v domačem kraju ter se še naprej izobraževal. Zanimali sta ga predvsem astronomija in teologija. Proučeval je dela sv. Tomaža Akvinskega in Tomaža Mora ter Petra Mayerja, tirolskega rodoljuba.
Vzorniki: Očaralo ga je življenje in delo Friderika Ozanama in sv. Vincencija Pavelskega, ki ju je poskušal zavzeto posnemati.
Aktivist: Z 22 leti je postal član in nato predsednik Vincencijeve konference, od leta 1934 pa je bil tudi predsednik Katoliške akcije v škofiji Trento.
Duhovnost: Bil je kristjan z vsem svojim srcem in prepričanjem. Vsako jutro je bil pri maši, redno molil rožni venec ter se razdajal ubogim.
Zakon: 26. maja 1942 se je poročil s Hildegardo Straub (1907–1998). V kratkem zakonu se jima je rodil sin Albert.
»Vojak«: Nacisti so ga leta 1944 na silo mobilizirali v SS enoto in ga 7. septembra 1944 poslali v Prusijo, a je že 4. oktobra 1944 naredil odločilen korak. Svojemu nadrejenemu general majorju je rekel, da ne more priseči Hitlerju v imenu Boga, ker mu tega njegova vera in vest ne dopuščata.
Obsodba: Nacisti so ga zaprli in kasneje premestili v Danzing, kjer so ga kazensko preganjali. Februarja 1945 so ga zaradi izdaje obsodili na smrt s streljanjem ter ga poslali v Dachau. Na poti je z mnogimi drugimi zaradi griže umrl. Ko so odkrili njegovo truplo, je imel pri sebi Sveto pismo in rožni venec.
Grob: Leta 1958 so ga prekopali v cerkev sv. Jožefa v Bolzanu.
Zavetnik: očetov, zapornikov, mesta Bolzano.
Goduje: 24. februarja.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 18. marca 2017 razglasil papež Frančišek.
Vir