Zgled plemenite dobrote. V letu duhovnikov je prav, da se spomnimo tudi svetnika, ki je bil še tisoč let po svojem rojstvu vzor francoskemu duhovniku J. J. Olieru, ustanovitelju duhovniške zveze sulpicijancev, ki naj bi skrbela za vsestransko, predvsem pa duhovno poglobljeno vzgojo bodočih duhovnikov. To svojo nalogo še danes opravljajo po semeniščih v Franciji, Kanadi in ZDA.
Mladost je sveti Sulpicij, plemiški sin, preživel na dvoru kralja Teoderika II., kamor so ga poslali starši, da bi si pridobil stanu primerno vzgojo in vedenje. K temu je spadala tudi verska vzgoja, za mnoge sicer bolj formalnega značaja, pri Sulpiciju pa je naletela na »rodovitna tla«. Plitvo, naduto in razsipno življenje na dvoru se mu je že kmalu uprlo, zato je izkoristil vsak trenutek in priložnost, da se je umaknil in skrbel predvsem za svojo duhovno rast. Na zunaj je sicer ohranjal svoje stanovske dolžnosti, a se je veliko raje kot v razkošna oblačila oblačil v raševino, molil in študiral Sveto pismo. Kasneje, ko je postajal vedno bolj samostojen, je tudi njegovo življenje postajalo vedno bolj meniško: ostro se je zatajeval, veliko molil, obiskoval bolnike in skrbel za reveže, jetnike in poučeval neuke, s svojim premoženjem pa pomagal zidati cerkve in samostane. Glas o njegovi gorečnosti je kmalu dosegel tudi novega nadškofa v Bourgesu, ki je kralja Teodorika II. prosil, ali sme Sulpicija posvetiti v duhovnika. Sulpicij se ni upiral, saj je to razumel kot božjo voljo, le temeljito se je želel na to pripraviti. Po mašniškem posvečenju ga je nadškof nastavil za voditelja škofijske duhovne šole, a tu ni ostal dolgo. Medtem je namreč zavladal nov kralj Klotar II., ki je Sulpicija znova poklical na dvor, tokrat kot »dvornega opata«, predstojnika vseh klerikov in menihov, ki so bili nastavljeni na dvoru.
Tu je ostal dobrih deset let, do smrti Bourgeškega nadškofa, ko so ga izvolili za njegovega naslednika. Sedemnajst let je trajala ta njegova služba, pri kateri se je popolnoma razdajal Bogu in ljudem. Lahko rečemo, da je v svoji obsežni škofiji in še večji metropoliji skupaj s skrbno izbranimi sodelavci poskrbel za temeljito duhovno prenovo. Ni »vladal« s trdo roko ali zunanjim bliščem, pač pa predvsem s prevzgojo in osebnim zgledom. Njegova posebna skrb je spet postala škofijska bogoslovna šola, poučevanje ljudstva v veri, zidanje in obnova cerkva ter dobrodelnih ustanov. Vse to je seveda obilno podkrepil z njemu lastno velikodušno dobrodelnostjo in skrbjo za najbolj potrebne. Zanje je razdal tako rekoč vse, saj zase ni ničesar potreboval; veliko se je namreč postil in spal kar na slamnjači. Njegova sočutna skrb za trpeče mu je pridobila naslov »dobrotni« oz. »dobri«. Po njegovem »posredovanju« se je zgodila vrsta čudežev. Proti koncu svojega življenja je želel uresničiti mladostno željo in se kot menih pripraviti na smrt.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Sulpicius in označuje staro rimsko rodbino.
Rodil se je leta 615 na gradu Vatan v pokrajini Berry v osrčju Francije, umrl pa 17. januarja 647 v Bourgesu v Franciji.
Družina: Njegovi starši so bili iz vrst velikašev frankovskega kraljestva.
Zavetnik: sulpicijancev, mesta Bourges; priprošnjik proti protinu in kožnim boleznim.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa s pastirsko palico in knjigo v roki ali kako streže revežem. Drugih posebnih atributov nima.
Goduje: 17. januarja.
Vir
– Pri Bourgesu [búržu] (v Akvitániji), sveti Sulpícij, s priimkom Pij (Pobožni), škof, ki je bil iz kraljevske hiše. V škofovstvu ni imel nič ljubšega, kot skrbeti za uboge.
– V Roymontu [ruamónu], 12. maja spomin svetega Sulpícija, škofa mesta Bourgesa [búrža].
Vir
Sveti Sulpicij II., imenovan »Pobožni«, je bil škof v Bourgesu v osrednji severni Franciji. Njegova »Vita« (Življenjepis) napisana kmalu po njegovi smrti, pripoveduje precej klasično različico njegove mladosti, tj. prehod iz udobnega življenja k odpovedi svojim dobrinam in popolni predanosti revnim, ki ji je sledilo tudi zelo strogo ravnanje: strogo postenje, nočne molitve, vsakodnevno molitev celotnega Psalterija.
Datum njegove izvolitve za škofa nam ni znan, vendar je bilo to pred letom 627, saj je v tem letu sodeloval na koncilu v Clichyju in posvetil sv. Desiderija za škofa v Cahorsu. Oba sta si redno dopisovala. Bil je pastir, ki ga je ljudstvo zelo ljubilo in ki ga je branil pred tiranijo Lulla, ministra kralja Dagoberta. Merovingijski kralji v tem obdobju namreč niso bili nikakor podporniki Cerkve, vendar je Sulpicius z organizacijo tridnevnega posta uspel prepričati novega vladarja, Klodvika II., da je s svojim ljudstvom ravnal z večjim spoštovanjem.
Nekaj let pred smrtjo, izčrpan od naporov, je kralja prosil, naj ga nadomesti v škofovskem službovanju, da se bo lahko v celoti posvetil skrbi za revne. Umrl je leta 647 in na njegovem pogrebu so se odvijale izjemne scene žalovanja, tako da je duhovščina komaj končala pogrebno slovesnost. V njegov spomin je poimenovano znano pariško semenišče Saint-Sulpice.
IT
Sulpicius je bil sin plemiške družine – verjetno je bil v sorodu s svojim predhodnikom Sulpiciusom I. – in odraščal na dvoru kralja Klotarja II. Postal je vodja duhovniške šole v Bourgesu, leta 618 pa duhovnik vojakov Chlotharja II. – prvi vojaški duhovnik na ozemlju današnje Francije – in od leta 620 skrbnik za miloščino v palači. Okoli leta 624 je bil imenovan za nadškofa Bourgesa, kljub nasprotovanju konkurenta, ki je prakticiral simonijo. Zavzemal se je za spreobrnitev heretikov in Judov v katoliško vero, zgradil je številne cerkve in v bližini Bourgesa ustanovil samostan. Leta 630 je posvetil Desideriusa za škofa Cahorsa; njegov učenec Remaclus je na njegovo priporočilo postal opat samostana v Solignacu. V starosti je Sulpicius imenoval koadjutorja Vulfoleudusa za upravitelja svojega škofovskega urada, se umaknil v samostan, ki ga je ustanovil, in se posvetil spreobračanju Judov in heretikov.
Sulpicius je bil pokopan v katedrali v Bourgesu. Njegova življenjska zgodba je ohranjena v dveh prepisih iz 7. stoletja. Razširjenost njegovega češčenja po vsej severni Franciji je nato zahtevala več povečanj takratne katedrale. Med francosko revolucijo so bile njegove relikvije uničene.
Leta 1641 je pariški župnik Jean-Jacques Olier ustanovil kongregacijo sulpicijancev za svetovne duhovnike. Nato je bila v četrti Saint-Germain-des-Prés obnovljena cerkev, ki je zdaj posvečena Sulpiciusu; spada med pomembne znamenitosti Pariza in ima ene največjih orgel v Evropi.
Zaščitnik Bourgesa; pozno poklicanih duhovnikov; proti bolečinam, protinu in kožnim boleznim.
DE
Sulpitius, ki se je ponašal z visokim rodom in neizmernim bogastvom, je svojo mladost preživel v največji pobožnosti in se zdaj popolnoma posvetil kreposti. Namesto da bi se prepustil zemeljskim užitkom, za katere mu je njegov položaj in bogastvo ponujalo najlepše priložnosti, je svojo čutnost zatiral z molitvijo in postom, obiskoval bolnišnice in zapore ter lajšal bedo nesrečnikov ne le s svojimi bogatimi darovi, ampak predvsem z tolažbo svete vere. Običajno je, zavit v spokorno obleko, prečul noč v cerkvi, ki je bila blizu njegovega doma. Čeprav je svetnik svoje kreposti in dobra dela skrival pred ljudmi, so postala javno znana, in škof Bourgesa, sveti Austergisilus, ga je posvetil v diakona svoje cerkve in mu podelil pridigarsko službo. S svojimi prepričljivimi govori in močjo čudežev, ki jih je delal v slavo Jezusovega imena, je v kratkem času spreobrnil ne le najtrdovratnejše grešnike, ampak tudi množico Judov, ki so se s hrepenenjem po krščanski veri dali krstiti.
Kmalu se je slava pobožnega Božjega služabnika razširila tudi na dvor frankovskega kralja Childeberta, ki je škofa iz Bourgesa prosil, naj mu pošlje svetnika, da bi kot vojaški duhovnik med vojaki uvedel boljše manire. Takrat se je zgodilo, da je kralj zbolel za smrtno boleznijo in da so celo zdravniki dvomili o njegovem okrevanju. Kraljica je padla na kolena pred svetim Sulpiciem in ga med solzami prosila za pomoč. On jo je potolažil, da bolnik ne bo umrl. Pet dni se je postil in molil za okrevanje krščanskega kralja. Ko so ga visoki dostojanstveniki kraljestva prosili, naj uživa hrano, ker je bolnik že blizu smrti, je svetnik odgovoril: »Ne izgubite upanja! Čez dva dni bomo vsi jedli s kraljem.« Kralj se je resnično čudežno ozdravil in na gostiji, ki jo je priredil v čast svojemu ozdravljenju, je Sulpiciusa imenoval za škofa Bourgesa. V tej dostojanstveni vlogi je neutrudno delal za duhovno blagor svoje črede, ki mu je bila zaupana; ustanovil je cerkve in bolnišnice, zaščitil revne in zatirane in nazadnje umrl kot utrujen starec, poln hrepenenja po kroni večne blaženosti, 17. januarja 644.
DE
Zaščitnik Bourgesa; za sulpicijance in duhovniško semenišče Saint-Sulpice; proti artritisu in kožnim boleznim
Sveti Sulpicius (Sulphicus, Sulpitius; fr: Sulpice) se je rodil konec 6. stoletja v premožni in stari plemiški družini v Vatanu v osrednji Franciji. Kasneje so ga imenovali Sulpicius Pius (Débonnaire = pobožni), da bi ga ločili od istoimenskega predhodnika na škofovskem sedežu v Bourgesu. Odraščal je na dvoru frankovskega kralja Klotarja II. (613–628). Odrekel se je poroki in svojo dediščino podaril Cerkvi, že od mladosti pa se je posvetil dobrim delom.
Odšel je k svetemu škofu Austregisilu iz Bourgesa v Akvitaniji v Franciji, da bi pridobil teološko izobrazbo, in leta 613 je bil posvečen v duhovnika. Nato je postal vodja katedralne šole. Kralj Klotar II (613–628) je slišal za njegov sloves in ga poklical k sebi, nato pa je Sulpicius služil kot razdeljevalec miloščine in kaplan kraljevih vojsk. Ko je kralj nekoč hudo zbolel, mu je Sulpicius s svojimi molitvami vrnil zdravje.
Ne vemo natančno, kdaj je bil izvoljen za škofa Bourgesa po smrti Austregisilusa; nekateri viri navajajo leto 615, drugi pa leto 624. Vsekakor je to funkcijo opravljal do svoje smrti. Dal je zgraditi vrsto cerkva in se udeležil škofovskega koncila v Clichyju na obrobju Pariza leta 627. Potem ko je bil medtem imenovan za nadškofa, je leta 630 posvetil svetega Desideriusa (Didierja) za škofa Cahorsa v jugozahodni Franciji in njegovega učenca Remacla za opata benediktinskega samostana Solignac pri Limogesu v osrednji Franciji. Sulpicius naj bi si redno dopisoval z Desideriusom.
V Bourgesu je Sulpicius ustanovil samostan Navarium (lat. navis = ladja), ki je dobil ime, ker je bil videti, kot da plava med reko Yèvre in njenim pritokom Auron. Kasneje je samostan dobil ime Saint-Sulpice po svojem ustanovitelju. Ljudstvo ga je ljubilo zaradi njegove radodarnosti in skrbi za revne in preganjane, zlasti za žrtve Lulla, tiranskega uradnika kralja Dagoberta I. (629–639). 
To je bilo v času, ko merovinški kralji še zdaleč niso podpirali Cerkve. S organiziranjem tridnevnega posta je Sulpicius prisilil Dagobertovega naslednika Klodviga II. (639–57) k pravičnemu ravnanju z ljudstvom. Proti koncu svojega življenja je kralja prepričal, naj imenuje novega škofa, ki bo prevzel njegovo mesto, da bo lahko več svojih pojemajočih moči posvetil skrbi za revne. Leta 632 je vsakodnevno vodenje škofije prepustil svojemu koadjutorju Vulfolndu in se umaknil v samostan Navarium, od koder je vodil energično misijonarsko delo med Judi in krivoverci. Govori se, da je spreobrnil vse Jude v škofiji.
Umrl je 17. januarja 647, njegov pogreb pa je bil izjemen zaradi ogromnega izraza žalosti ljudstva, ki je duhovnikom skoraj onemogočilo izvedbo obreda. Pokopan je bil v samostanu Navarium, kjer je bil njegov grob oskrunjen med francosko revolucijo. Del relikvij je ostal v samostanu, drugi del pa je prišel v cerkev Saint-Sulpice v Parizu in v župnijsko cerkev v njegovem rojstnem kraju Vatan. Njegov spominski dan je 17. januar, njegovo ime pa je zapisano v Martyrologium Romanum. Njegova biografija je bila napisana nekaj let po njegovi smrti. Pripoveduje o njegovem asketskem življenju s strogim postom, molitvijo večino noči in vsakodnevnim prebiranjem celotnega psalterija. V umetnosti je upodobljen med obiskom bolnikov.
Župnik cerkve Saint-Sulpice v Parizu, Jean-Jacques Olier (1608-57), je ustanovil sekularno duhovniško kongregacijo Sulpicianov (Societas Presbyterorum a Sancto Sulpicio – PSS) za izobraževanje duhovnikov. Do začetka 20. stoletja je bilo duhovniško semenišče Saint-Sulpice v Parizu najpomembnejša šola za izobraževanje francoskih duhovnikov. Kongregacija je danes zastopana v mnogih državah po vsem svetu. Relikvija roke Sulpiciusa je shranjena v Saint-Sulpice v Parizu. V Bourgesu se 27. avgusta praznuje njegov praznik.
Tudi nekdanji škof Bourgesa po imenu Sulpicius (I) (umrl 591) je čaščen kot svetnik, njegov spominski dan pa je 29. januar.
NO
Sulpitius II. Pius (tudi Dobri ali Pobožni) iz Bourgesa, Francija; škof; † 647.
Praznik 17. januar.
Rojen je bil v mestecu Vatan blizu Bourgesa. Leta 624 je postal škof v Bourgesu. Že leto kasneje je zavzel pomembno mesto na koncilu v Reimsu. Eden od njegovih najbolj znanih učencev je bil sveti Remaclus iz Stavelota; na priporočilo Sulpitiusa je Remaclus postal opat v Solignacu. Posvetil je tudi svetega Desideriusa za škofa v Cahorsu.
Po smrti je bil pokopan v samostanu Navarium tik zunaj Bourgesa, kjer je dal zgraditi cerkev na mestu kapele, imenovane Notre-Dame-de-la-Nef ali de-la-Navire (Naša Gospa ladje), pristanišča za čolne med rekama Yèvre in Auron. Danes je znan predvsem po cerkvi, ki mu je posvečena v Parizu, St-Sulpice, kjer počiva del njegovih relikvij in ki je bila kasneje okrašena s freskami Eugèna Delacroixa. Ta cerkev je pripomogla k temu, da je njegovo ime sinonim za sladko versko umetnost. Glej tudi Jean Olier († 1657; praznik 2. april). Tudi cerkev St-Sulpice v Bourgesu ima nekaj relikvij.
Je zavetnik Bourgesa in Diesta (cerkev St-Sulpitius); sulpicijancev; njegovo posredovanje se prosi proti kožnim boleznim in protinu.
Predstavljen je kot škof (taberd, palica, mitra) z nadškofovsko križno palico. Prizori: kot otrok v cerkvi, razdeljevanje miloščine, imenovanje za škofa, kot zagovornik kralja Dagoberta, ozdravlja bolnike, prejme denar za gradnjo cerkve, javno kaznuje grešnika (demon pobegne v drevo), kaznuje kmete, ki delajo ob nedeljah, pokop in čakanje na mrtve.
NL
Sulpice, rojen leta 570 v Vatanu v Berryju, so starši poslali na dvor kot paža frankovskega kralja Gontrana, vnuka Klodvika. Pri 16 letih ga je oče prisilil, da dela na družinski kmetiji, čeprav je želel postati menih.
Leta 612 ga je sveti Austergisilus (Outrille), škof v Bourgesu, ki je slišal za njegovo poštenost, poklical v svoje službe, ga imenoval za naddiakona, upravitelja škofovske hiše, odgovornega za pomoč revnim in upravitelja katedralne šole.
Leta 618, pri 48 letih, je bil posvečen v duhovnika in postal kaplan vojske kralja Klotarja II. Toda šest let kasneje, ob smrti svetega Austergisilusa, so ga kristjani iz Bourgesa zahtevali za škofa: postal je škof Bourgesa in nadškof zelo velike province, ki je vključevala tudi škofije Clermont, Limoges, Cahors, Albi, Rodez, Mende in Le Puy. Njegova skrb za revne ga je spodbudila, da je ustanovil prvo bolnišnico v mestu. Umrl je 17. januarja 647!
Opatija Saint-Germain-des-Prés, ki jo je v 6. stoletju ustanovil merovinški kralj Childebert I., je župnijsko cerkev postavila pod zaščito tega velikega služabnika merovinških kraljev, ki je bil Saint-Sulpice.
Sveti Sulpicius je v francoski duhovnosti nekoliko pozabljen svetnik, vendar je v zgodovini Cerkve zelo priljubljen, saj je po njem poimenovanih 75 cerkva v Franciji, 6 v Belgiji in ena v Kanadi. 42 sedanje in 10 nekdanjih občin v Franciji nosi njegovo ime… To kaže na število sulpicianov (prebivalcev občin, imenovanih Saint-Sulpice) v Franciji!
Prvi način, kako sprejeti našega zavetnika, je torej živeti v duhovni skupnosti z vsemi ljudmi, ki zavestno ali nezavestno živijo pod zavetništvom svetega Sulpicia. Mi smo del številnih duhovnih dedičev tega velikega svetnika. To nas nekoliko oddalji od Pariza in nas odpre za krščansko življenje v naši državi in številnih podeželskih okoljih.
Sveti Sulpice je bil izbran za škofa, ker je bil pošten in integren človek. Tako kot Kristus v svojih 30 letih v Nazaretu, tudi Sulpice ni bil znan pred 50. letom. Ukoreninil se je v krščanskem življenju, preprosto opravljal svoje delo in bil pozoren do revnih. Postopoma je postal steber škofovske hiše … ne zaradi napredovanja, ampak zaradi svojega duha služenja in skupnosti. Po njegovem zgledu smo povabljeni, da živimo skromno ukoreninjenost naše vere v preprostosti vsakdanjega življenja kot mesto plodnosti za vso Cerkev.
Sveti Sulpicius je primer pozne poklicanosti: duhovnik je postal pri 48 letih, škof pa pri 54… v 7. stoletju je bilo to zelo pozno… Brez globokega ukoreninjenja v duhovnem življenju v letih pred posvetitvijo ne bi mogel biti takšen duhovnik, kakršen je bil, vendar je bilo njegovo pastoralno življenje duhovnika in škofa do njegove smrti izredno plodno. Menim, da je to spodbudno za velik del naše župnijske populacije, ki izkorišča upokojitev, da je zelo aktivna v službi naši župniji. Ko nas utruja, molimo k svetemu Sulpiciu!
Sveti Sulpicius je bil tudi velik pastir, ki je zaznamoval svojo škofijo in še mnoge druge. Zlasti si lahko zapomnimo njegovo skrb za revne z ustanovitvijo bolnišnice. Njemu lahko zaupamo pastoralni vpliv naše župnije in našo pozornost v službi najrevnejšim.
Medtem ko so mnogi svetniki znani neodvisno od verskih objektov, ki so jim posvečeni, je tukaj ravno nasprotno. Zahvaljujoč naši cerkvi Saint-Sulpice je večina od nas prvič slišala za našega zavetnika… A konec koncev, ali ni najboljši način za počastitev svetnikov, da poskrbimo, da bodo ljudje želeli odkriti Saint-Sulpice zaradi živahnosti naše župnije?
FR
Mladost Sulpicija
Sulpicij se je rodil v Vatanu, mestecu v Berryju (med Châteaurouxom in Vierzonom), konec 6. stoletja, v plemiški družini. Starši so ga že zgodaj poslali na dvor burgundskega kralja Thierryja II., da bi bil vzgojen skupaj z drugimi mladimi moškimi njegovega položaja.
A Bog je imel z njim višje načrte… Od takrat se je vneto posvetil branju svetih spisov. Bog je podprl njegove namere in mu dal tako popolno znanje, da je hkrati začutil popolno zgražanje nad vsemi svetovskimi užitki. Cerkve so bile kraji, kamor se je rad umaknil, da se skrije pred očmi ljudi. Tja je hodil pod krinko noči in celo zamenjal svoje dvorjansko oblačilo za spokorno, ker je menil, da je pred Bogom bolje biti oblečen v vrečo in raševino kot v zlato in svilo. Ko je še nosil posvetno oblačilo, je že s svojimi besedami izganjal zle duhove iz telesa obsedenih. S svojimi molitvami je ozdravil več bolnikov, še bolje pa je s svojim zgledom pritegnil več ljudi k prakticiranju kreposti in k najpopolnejši želji, da bi ljubili in služili Bogu.
Ker se ni mogel zapreti v samostan, se je mladi Sulpicij vsaj umaknil v domače zatočišče, kjer je prakticiral pokoro najstrožjih puščavnikov. Iz nje je izstopal le, da bi nahranil revne, zgradil cerkve, opremil hospice, okrasil samostane, osvobodil zapornike ali pa poučeval o bogoslužju malikovalce, ki so še vedno živeli na podeželju.
Takoj ko je sv. Austrégésile (ali Outrille), imenovan za nadškofa Bourgesa po smrti sv. Apollinarija leta 611, prevzel svojo škofijo, je slišal za svetost Sulpicija in moč, ki mu jo je Bog dal nad demoni in boleznimi. Bil je tako navdušen, da je brez njegovega soglasja prosil kralja Thierryja II., naj mu dovoli, da mladeniču podeli duhovniški stan in ga vključi v službo svoje cerkve. Pod merovingijskimi kralji se namreč plemeniti Franki brez kraljevega dovoljenja niso mogli posvetiti službi oltarju, saj jih je njihovo rojstvo naravno usmerjalo v vojaško poklic. Kralj, ki je poznal Sulpicijevo krepost, je združil svojo avtoriteto z avtoriteto Austregésila, ki je našega svetnika kljub njegovim skromnim ugovorom prisilil, da je v nekaj letih prejel tonsuro, nato nižje redove in nazadnje diakonat in duhovništvo.
Kmalu je mesto Bourges, osvetljeno z njegovo modrostjo in vodeno k kreposti po njegovem zgledu, začelo spoznavati, kakšen zaklad ima. Bil je zadolžen za škofijsko šolo, ki je pod njegovim spretnim vodstvom postala zelo obiskana.
Toda francoski kralj Klotar II., ki je nenehno slišal govoriti o čudežih in svetosti Sulpicija, ga je poklical k Austrégésilu, da ga imenuje za »opata kraljeve kapele« (danes bi rekli: dvorni kaplan). Tako je postal predstojnik skupnosti duhovnikov in menihov, ki so jih kralji vzdrževali v svojih palačah, da so tam peli božje obrede, in ki so jih vodili s seboj na svoje pohodih in potovanjih.
Sulpicij je ostal zvest sebi v tem nemirnem svetu. Bil je trden v svoji pobožnosti, dosleden v svojem življenju, neomajen v svoji kreposti, kot skala sredi nevihte. Za preživljanje sebe in svoje majhne skupnosti je obdržal le tretjino plačila, ki ga je prejemal od kralja, preostanek pa je dal revnim. S svojimi govori in dejanji je na dvoru uvedel vrline, ki so bile do takrat v tem okolju povsem tuje: ponižnost, vzdržnost, dobrodelnost, pozabljanje žalitev itd. V tistem času je kralj zbolel tako hudo, da so obupali nad njegovim zdravjem. Kraljica, ki je bila edina, ki ni izgubila upanja, je prosila svetega duhovnika, naj moli za rešitev svojega moža. To je storil in pet dni ni jedel, spal ali prekinil molitev. Ker se je kraljeva bolezen poslabšala, so Sulpicija prosili, naj vsaj nekaj poje. Povedali so mu, da se brez potrebe ubija, ker bo kralj umrl … vendar je brez obotavljanja izjavil, da bo tisti, ki ga imajo za mrtvega, sedmi dan sposoben jesti in da bo takrat jedel z njim. Ta prerokba se je uresničila, na občudovanje vseh!
Nato je Austrégésile umrl. Takrat so se razvile velike spletke za osvojitev nadškofije v Bourgesu. Toda pobožni ljudje iz mesta so kraljico na skrivaj prosili, naj izključi ambiciozneže in jim za pastirja določi svetega moža Sulpicija. Kraljica je uporabila ves svoj vpliv in kralj je ugodil tej prošnji. In takoj je Bog, vladar src, združil tiste, ki so bili razdeljeni, tako da je bil Sulpicij izvoljen soglasno.
V tistem času je nadškof iz Bourgesa imel oblast nad škofi svoje obsežne cerkvene province, in sicer nad škofi iz Limogesa, Clermonta, Le Puyja, Javolsa (Mende), Rodeza, Albia in Cahorsa. Od Dioklecijanove reforme (3. stoletje) se je ta provinca imenovala »Aquitaine première« (Prva Akvitanija), od koder izhaja naziv »Primat d’Aquitaine« (Primas Akvitanije), ki je bil takrat dodeljen nadškofu iz Bourgesa.
Nadškof Sulpicij
Sulpicij, ki je bil povzdignjen v to visoko dostojanstvo, je to bolj jemal kot breme kot pa čast. Zato ni popustil v svojih običajnih navadah, ampak je nasprotno še povečal svoje postenje in miloščino; da bi se pokoril, je počival na preprosti slami, prekriti z raševino.
Bog je blagoslovil njegovo delo kot nadškofa Bourgesa. S svojimi vrlinami in milino je spreobrnil in krstil skoraj vse Jude v mestu. S svojimi gorečimi pridigami je dosegel, da so se mnogi kristjani odpovedali svetovnim praznostim, da bi se podali pod zastavo križa in sprejeli življenje pokore.
Bog je povečal njegovo že obstoječo moč, da je delal čudeže. Slepim je vrnil vid, gluhim sluh, paralitikom prosto gibanje rok in nog, nemim govor, celo življenje pa je vrnil dvema mrtvima, od katerih je eden umrl zaradi lakote, drugi pa se je utopil v reki Auron, ki se izliva v Cher. Kronike omenjajo še druge čudeže: samo z znamenjem križa je pogasil tri požare in podprl drevo izjemne velikosti, ki je padalo in bi lahko zmečkalo mladeniča. Ne smemo pozabiti zadnjega čudeža, ki je bil koristen za vse: kralj Dagobert je na prošnjo enega od svojih dvorjanov uvedel davek, ki je bil za prebivalce Bourgesa prevelik. Sulpicij je s svojimi molitvami dosegel, da je kralj razveljavil svoj odlok. Ker je dvorjan še naprej vztrajal v svoji zlobi proti kraljevi nameri, je nenadoma umrl.
V reki Yèvre, blizu Vierzona, je bila strašna brezno, s katero so bili povezani najbolj mračni spomini. Z grozo so pripovedovali, da so jo pogani nekoč šteli za sveto, da se je po padcu lažnih bogov v njej naselil hudič, ki je sovražil kristjane, da bi prežal na mimoidoče in jih potegnil v brezno. Sulpicij je s pompom prišel na breg reke, v vodo, ki jo je blagoslovil, vlil nekaj svetega olja in svetega mazilja, in od takrat naprej je bilo mogoče prečkati to mesto in tam celo ribariti brez nevarnosti.
Po sedemnajstih letih škofovanja je Sulpicij začutil pritisk starosti in željo, da se posveti lastni posvetitvi; prosil je kralja, naj mu dovoli, da si vzame pomožnega škofa. To je bil svetnik po imenu Ulfolend (danes znan pod francoskim imenom St Florent, praznovan 12. decembra), na katerega je prenesel del svojega bremena, da bi imel več časa za skrb za svoje odrešitev. Nihče ni bil bolj ponižen od njega, niti tako dobrosrčen (imenujejo ga tudi sv. Sulpicij Dobri ali Dobrosrčni), niti tako pripravljen odpuščati krivice, kot dokazuje ta anekdota:
Nek zlikovec, ki je prišel, da bi ga oropal, je padel v zelo globoko jamo, kjer je ostal ujet pod ruševinami. Bil je skoraj mrtev, vendar so ga v zadnjem trenutku rešili iz jame. Sulpicija je prosil za odpuščanje. Škof mu je takoj odpustil krivice in mu dal sredstva za preživljanje, da se ne bi več prepuščal svojim slabim nagnjenjem.
Čeprav je bil primas vse Akvitanije, je Sulpicij tako cenil revščino, da je na svoji mizi vedno uporabljal leseno in glinasto posodo. To ga ni oviralo, da se je pokazal kot velikodušen (razumemo: razsipen) pri ustanavljanju cerkva in samostanov.
Med verskimi ustanovami, ki jih je ustanovil Sulpicij Pious, je treba omeniti samostan Nef, zgrajen v predmestju mesta Bourges, med Yèvre in Auron, v bližini rečnega pristanišča, od koder je dobil svoje prvo ime Nef ali ladja, ki je bilo kasneje zamenjano z imenom njegovega ustanovitelja. V tem mirnem zatočišču, posvečenem Devici Mariji, se je slavni nadškof prišel spočiti od svojega dela in bremena let, ki so ga začela obremenjevati, v družbi bratov menihov, ki so bili hkrati njegovi prijatelji in podrejeni. Tradicija pripisuje Sulpiciu tudi ustanovitev hospica, ki je nosil njegovo ime in je obstajal do 16. stoletja. Na vhodnih vratih tega hospica je bil lep napis, ki se zdi kot vzdih, ki je ušel iz nežne duše njegovega ustanovitelja: »Boj se Boga. Nahrani revne. Spomni se svojega konca«.
Končno, po tolikih čudežih in dobrih delih, ko je s stalnim bdenjem, postom, molitvijo in drugimi asketskimi dejanji izčrpal svoje telo, je 17. januarja 647 zapustil ta svet, še bolj obremenjen z zaslugami kot z leti.
Naša cerkev ima zdaj lep kipec nadškofa sv. Sulpicija Pobožnega, ki je bil nedavno pridobljen in blagoslovljen med mašo v soboto, 13. junija 2020.
Sulpicijevo telo je bilo slovesno preneseno v cerkev Notre Dame de la Nef.
Kot simbol goreče pobožnosti, ki je bila povezana s spominom na Sulpicija Pobožnega, je nad njegovim grobom dan in noč neprekinjeno gorela lepa, skrbno vzdrževana svetilka. Vendar pa se je nekega večera, med petjem večernic, plamen te svetilke nenadoma ugasnil, kot da bi zmanjkalo goriva. Takoj zatem jo je na veliko presenečenje prisotnih ponovno prižgal svetel blisk, ki je prodrl skozi okna; od takrat so kapljice olja, ki so kapale na marmor, ohranile čudežno moč, ki so jo hitro izkoristili bolniki vseh vrst in iz vseh krajev.
Mesto Vatan je imelo majhno kost sv. Sulpicija, dolgo 10 cm, ki so jo 27. januarja 1757 darovali redovniki iz Bourgesa.
Velik del glave (tj. lobanje) svetega Sulpicija naj bi bil shranjen v cerkvi v Montreuil sur Mer (Pas de Calais), vendar cerkev v Villefranche de Conflent (Pyrénées Orientales) prav tako trdi, da ima lobanjo svetega Sulpicija…
Sveti Sulpicij Pobožni praznuje 17. januarja, na obletnico njegove smrti. Ne smemo ga zamenjati z dvema drugima svetima škofoma, ki se prav tako imenujeta Sulpicij:
Sveti Sulpicij Severus, škof iz Bourgesa in njegov predhodnik, umrl leta 591 (praznik 29. januarja)
Sveti Sulpicij iz Bayeuxa, škof iz Bayeuxa (blizu Caena), umrl leta 844 (praznik 4. septembra).
FR