sveti Volbenk – škof

Volbenk

Čeprav priljubljen škof in goreč misijonar, je bil sveti Volbenk vse svoje življenje po duši menih. Pot ga je vodila iz domačega kraja najprej v samostan v Reichenauu, v stolno šolo v Würzburgu, nato pa v Trier. Kratek čas je bil menih v benediktinskem samostanu v Einsiedelnu, bil tam posvečen v duhovnika, nato pa postal škof v Regensburgu. Tu si je zlasti prizadeval za širjenje krščanstva med Čehi. Njegova zasluga je ustanovitev škofije v Pragi. Bil je tesen sodelavec obeh cesarjev Otona I. in II. in vzgojitelj njunih otrok. Že kot mladenič je slovel po svoji nadarjenosti in skromnosti, asketskem življenju, kasneje je bil odličen predavatelj in pridigar, dober organizator, uvideven in usmiljen. Značilna zanj je prigoda, ko mu je neki slabo oblečen ubožec ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Čuvaj ga je zalotil in takoj pripeljal predenj. Volbenk je najprej pograjal tiste, ki so slabo opravljali dolžnost čuvaja in tako reveža zapeljali v skušnjavo, nato pa ubožcu odpustil in mu dal kupiti obleko.

Ime: Volbenk (tudi Bolfenk, Volfgang) je beseda, zložena iz starovisokonemških besed wolf »volk« in gangan »iti«.
Rodil se je okoli leta 924 v Pfullingenu v Nemčiji, umrl pa 31. oktobra 994 v Puppingu v Avstriji.
Družina: Rodil se je v ugledni in pobožni, vendar revni družini.
Zavetnik: Bavarske, mesta in škofije Regensburg; pastirjev, tesarjev, rezbarjev, ladjarjev, oglarjev, drvarjev; po nedolžnem zaprtih, proti protinu, ohromelosti, očesnim boleznim, krvavitvam, boleznim nog, kapi, griži, kožnim vnetjem, proti neplodnosti in rojevanju spačkov, za živino.
Upodobitve: Upodabljajo ga v benediktinski obleki ali v škofovskem oblačilu s škofovsko palico in tesarico (sekiro) v roki. Včasih drži v rokah tudi model cerkve ali pa ima ob sebi volka oz. vraga. Volbenk

 

Sodobniki: Njegov velik prijatelj je bil Henrik, poznejši škof v Trieru, ki je odločilno vplival na njegovo življenjsko pot; cesarja Oton I. in Oton II., vojvoda Henrik II. Prepirljivec, passauski škof Pilgrim.
Čudeži: Znana je legenda, kako mu je hudobec moral pomagati nositi kamenje za zidavo cerkve; kako je v neko smer vrgel sekiro in tako določil kraj, kjer naj bi stala cerkev; kako je iz tal priklical zdravilni studenec. Mnogi so njegovi čudeži ozdravljenja.
Običaji: V deželah in tam kjer je deloval, imajo razne običaje, povezane z varstvom živine proti boleznim. Njegovo podobo so kmetje včasih pritrjevali kot zaščito na hlevska vrata. Znane so »Volbenkove« sekire, ki so jih nosili na verižici okoli vratu ali na rožnem vencu. Obstajal je tudi kovanec z njegovo podobo.
Pri nas: Na Slovenskem je njemu posvečenih devet cerkva, dve župnijski. Znanih je nekaj upodobitev, med njimi freska v Crngrobu in slika Fortunata Berganta, kako ozdravlja bolnika.
Pregovor: Šentolbanska repa nikoli ne fali. (Notranjska)
Goduje: 31. oktobra.
Vir