V kraju Cosenza na jugu Italije je 14. septembra 2011 potekala beatifikacija Božje služabnice Elene Aiello, ustanoviteljice Manjših sester trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tokrat je v Kalabriji prvič potekal obred beatifikacije, Elena Aiello pa je prva Kalabrijka, razglašena za blaženo. Beatifikacijo je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato. Ta je za Radio Vatikan dejal, da je blažena »imela svoje oči vedno uprte v Križanega, ki je bil vir njene vere, upanja in ljubezni«. »Mati Elena,« je zatrdil kardinal Amato, »je iz Jezusovega križa zajemala vedno novo energijo za razlivanje svojega sočutnega pogleda do vseh potrebnih, ki zanjo niso bili anonimne osebe, saj so odsevali trpeče Kristusovo obličje.«
Elena Aiello se je rodila blizu Cosenze leta 1895 v zelo verni družini. Že kot otrok je pokazala veliko nagnjenost k molitvi in pokori. Pri enajstih letih ji je umrla mama in tako se je morala posvetiti gospodinjskim delom. Že pri trinajstih letih se je zaobljubila Mariji v Pompejih, da bo sprejela posvečeno življenje. Šele leta 1920, stara 25 let, je vstopila k sestram Predragocene Krvi v Noceri, kjer pa je ostala le nekaj mesecev. Ker se je huje poškodovala pri prenašanju težkih zabojev, se je po operaciji v slabem zdravstvenem stanju morala vrniti domov. Po posredovanje se je obrnila k sv. Riti iz Cascie in bila tudi uslišana ter ozdravljena. V naslednjih letih so se za Eleno začela mistična doživetja. Prikazovala sta se ji Kristus in Devica Marija ter jo prosila, naj sodeluje v skrivnosti trpljenja za dobro človeštva. Leta 1928 je v Cosenzi ustanovila sirotišnico, po drugi svetovni vojni pa ustanovila Kongregacijo manjših sester trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zaradi slabega zdravja je bila pogostokrat priklenjena na posteljo, a je ves čas vodila kongregacijo, ki se je razširila po Italiji in tudi v tujino. Umrla je v Rimu leta 1961 v sluhu svetosti.
Kardinal Amato je za Radio Vatikan zatrdil, da svetost Elene Aiello zaznamujejo tri stvari: ustanovitev kongregacije, življenje majhne poti svetosti in mistična soudeleženost v velikonočni skrivnosti. »Njena svetost se kaže v njeni razlivajoči se dobroti do vseh, predvsem do majhnih in revnih, tako da so jo ljudje kmalu začeli klicati ”sveta redovnica”,« je dejal kardinal. Njena ”majhna pot” pomeni vsakodnevno žrtvovanje v pokorščini Bogu kot soudeleženost v Jezusovem trpljenju. Obdarjena s posebnimi karizmami je po kardinalovih besedah v veselju živela svoj poklic neveste Jezusa Križanega.
Vir
Blažena Helena Aiello, redovna ustanoviteljica »Evharistija je bistvena hrana mojega življenja, globoka sapa moje duše, zakrament, ki daje smisel mojemu življenju, vsem dejanjem dneva. Kakor je bil križ merilo Jezusove ljubezni do nas, tako je tudi merilo naše ljubezni do njega. Kdor veliko govori ljudem, malo govori Bogu. Ubogi, trpeči in bolni so naši najboljši prijatelji; če jih znamo ljubiti, ljubimo Jezusa. Življenjske preizkušnje so potrebne, ker nas očiščujejo in delajo sprejemljive pred Bogom.«
Ime: Njeno krstno ime je Helena Emilija. Grško ime Helene naj bi pomenilo »sijajna, bleščeča«, moška oblika imena Emil pa izhaja iz latinske besede aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten«.
Vzdevek: »Sveta redovnica«.
Rojena: 10. aprila 1895.
Kraj rojstva: Montalto Uffugo (Muntàvutu), mesto v regiji Kalabrija na jugu Italije.
Umrla: 19. junija 1961.
Kraj smrti: Rim, Italija.
Družina: Rodila se je v pobožni družini krojača Pasquala in njegove žene Terezije, roj. Paglilli, bila je tretji od osmih otrok. Imela je še šest sester in enega brata. Ko je bila stara enajst let, ji je umrla mati, tako da je morala po svojih močeh skrbeti za gospodinjstvo in pomagati očetu v krojaški delavnici. Že zelo zgodaj je v sebi začutila redovniški poklic.
Skupnost: Zaradi domačih razmer in vojne se je šele 18. avgusta 1920 lahko pridružila sestram Predragocene Krvi v Noceri, a bila tam samo nekaj mesecev. Ker se je huje poškodovala, se je po operaciji morala vrniti domov.
Bolezni: Pri operaciji rame, ki jo je morala prestati brez anestezije, ji je nesposoben zdravnik prerezal živce, zaradi česar je postala rama negibna, usta pa zaprta. Pojavila se je gangrena, kasneje pa so ji diagnosticirali še raka na želodcu.
Čudežna ozdravitev: 21. oktobra 1921 je bila na priprošnjo svete Rite čudežno ozdravljena raka na želodcu.
Stigme: Leta 1923 se ji je prvič prikazal Jezus in ji napovedal, da bo popolnoma ozdravela, vendar bo deležna njegovih znamenj trpljenja. Bil je v belem oblačilu s trnjevo krono, ki ji jo je položil na glavo, zaradi česar je iz nje priteklo veliko krvi. Vse do smrti je nato na vsak veliki petek potila kri in doživljala stigme, ki pa so nato vsako veliko soboto izginile.
Mistična doživetja: Kmalu je začela doživljati tudi številna
mistična doživetja: prikazala sta se ji Kristus in Marija ter jo prosila,
naj sodeluje v skrivnosti trpljenja za dobro človeštva. Po teh videnjih je napovedovala prihodnje dogodke.
Ustanoviteljica: 28. januarja 1928 je ustanovila Kongregacijo manjših sester trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ponižnost, dobrodelnost in žrtvovanje so temelji, na katerih je gradila poslanstvo skupnosti, da ozdravi družbeno tkivo svojega časa in pomaga najšibkejšim in najbolj ubogim bratom in sestram, zlasti otrokom v stiski. Ustanovila je več zavodov za sirote in odprla poseben inštitut, da bi dekletom, ki so morala zapustiti sirotišnico, zagotovila prihodnost.
Zavetnica: Svoje skupnosti, priprošnjica proti raku na želodcu.
Beatifikacija: Papež Benedikt XVI. jo je 14. septembra 2011 razglasil za blaženo.
Goduje: 19. junija.
Vir