V Bologni [bolónji] (v Emíliji), blažena Imélda Lambertini, devica, ki je bila v zgodnji mladosti sprejeta kot redovnica v Red pridigarjev (dominikancev). Še zelo mlada je, po čudežnem prejemu Evharistije, nenadoma umrla.
Vir
»O blažena Imelda, draga zaščitnica otrok, z nežnostjo poglej na nas, male Jezusove prijatelje, ter nam izprosi, da bi ob prvem srečanju z njim tudi mi imeli enako gorečo ljubezen, kakršno si imela ti. Ti, ki si pritegnila Jezusa s čistostjo svoje duše in s svojimi žgočimi željami, daj nam tebi lastne preprostosti, nedolžnosti, pokorščine in molitvene gorečnosti. Predstavi nas Jezusu, obdari nas s svojimi krepostmi, da mu bomo vedno dragi in bomo zato lahko uživali njegovo Božjo naklonjenost.« (molitev prvoobhajancev)
Ime: Pri krstu je prejela ime Marija Magdalena, redovno ime Imelda pa izhaja od srednjeveške zahodnofrankovske oblike imena Irmhilda, sestavljenega iz predpone irm, »vsestranski, velik« ter hild, »boj«.
Rojena: leta 1322.
Kraj rojstva: Bologna na severu Italije.
Umrla: 12. maja 1333.
Kraj smrti: Dominikanski samostan Val di Pietra blizu Bologne, Italija.
Družina: Rodila se je v plemiški družini očetu Eganu grofu Lambertiniju in njegovi drugi ženi Castri, roj. Galluzi. Bila je edinka. Pobožna starša, ki nista mogla imeti otrok, sta se s prošnjo zatekala k rožnovenski Materi Božji in bila uslišana.
Mladost: Odraščala je v varnem zavetju doma, kjer sta imeli pomembno mesto pobožnost in dobrodelnost. Po naravi je bila nagnjena k molitvi, kmalu se je naučila brati iz psalterja, njen najljubši kotiček je bil vrt, kjer je pred Marijinim oltarčkom molila rožni venec. Mati jo je naučila šivati in kuhati za revne, ki jih je skupaj z njo obiskovala.
Samostan: Ko je dopolnila deset let, je starše preprosila, da so ji dovolili vstopiti v samostan v domačem kraju. Zaradi mladosti ni bila podvržena strogemu redu, a kljub temu ni hotela v ničemer zaostajati za ostalimi redovnicami. V posebno veselje ji je bila nočna molitev.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in zanje sestavil preprosto redovno pravilo (Regula).
Evharistija: Imeldina najbolj goreča želja je bila, da bi smela skupaj s sestrami prejemati sveto obhajilo, h kateremu so takrat lahko otroci prvič pristopili šele s štirinajstimi leti. Ni se vdala, pač pa je vztrajno molila, da bi lahko čimprej premagala ovire.
Čudež: Na predvečer praznika Gospodovega vnebohoda je med mašo na koru s solznimi očmi opazovala sestre, kako so pristopale k obhajilu, in prosila Jezusa, naj ne odlaša več in pride v njeno dušo. Takrat se je iz ciborija, ki ga je držal duhovnik, vzdignila hostija, se usmerila k Imeldi in obstala nad njeno glavo. Vse je bilo polno luči, za duhovnika pa je bilo to znamenje Božje volje, da jo obhaja. Imelda je po obhajilu še dolgo klečala, ko pa so jo sestre poklicale, so videle, da je mrtva. Njena duša je od samega veselja odšla k Bogu.
Preroška misel: »Kako more nekdo prejeti Jezusa in od silnega veselja ostati živ!«
Zavetnica: Prvoobhajancev.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako kleče moli, nad njo pa lebdi hostija.
Grob: Njeno nestrohnjeno telo leži v kapeli sv. Sigismunda v Bologni.
Beatifikacija: 20. decembra 1826 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo oz. potrdil njeno češčenje.
Goduje: 12. maja.
Vir
Views: 31