blažena Marija Felicia Zakramentalnega Jezusa – redovnica

blažena Marija Felicia Zakramentalnega Jezusa - redovnica23. junija je v paragvajski prestolnici Asunción potekala beatifikacija Marije Felicie Zakramentalnega Jezusa (1925-1959) iz reda bosonogih karmeličank. V istem mestu je papež Janez Pavel II. leta 1988 za svetnika razglasil paragvajskega jezuita p. Roka Gonzaleza de Santa Cruza in njegove tovariše mučence. Sv. Rok je bil ustanovitelj jezuitskih redukcij, ki so po vsem svetu znane in cenjene kot zgled evangelizacije ter družbene in kulturne formacije ljudstva Gvaraní. Več o življenju nove blažene je v pogovoru za Vatican News povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Preprostost, stanovitnost, navdušenje in veselje
»Z beatifikacijo s. Marije Felicie Zakramentalnega Jezusa paragvajska Cerkev predstavlja svetovni krščanski skupnosti odlično osebnost učene in svete mlade osebe, navdušene nad svojo vero in poklicanostjo v posvečeno življenje. Njen prijazen nasmeh je razodeval dušo, ki jo je zaobjemala Božja milost. Njen pogled je presegal vidne stvari in je bil usmerjen v nebo, v večnost je zrla z veliko vedrino. Bila je oseba, ki je stoodstotno odgovorila na Božji klic s tem, da je živela svoj krst s preprostostjo, stanovitnostjo, z navdušenjem in veseljem.«

Molitev in žrtev za svetost duhovnikov
»Njena vera je bila velika, gotova, radoživa in se je vsakodnevno kazala v takojšnji poslušnosti, izredni dejavni ljubezni ter v ponižnosti, ko je prosila odpuščanja za svoje napake ter napake drugih. Branje in premišljevanje Svetega pisma, posebej Nove zaveze, je bilo hrana in orožje njenega apostolata. Ob vstopu v samostan je sestram podarila izvod štirih evangelijev s posvetilom. V skupnosti je vedno s seboj nosila Sveto pismo in je v času rekreacije komentirala nekatere odlomke. Bila je pokorna in poslušna nauku papeža, na njeni poti so ji pomagali duhovni voditelji. Molila je in se žrtvovala za svetost duhovnikov. Zapustila nam je celo neke vrste vademekum o pomembnosti poslanstva duhovnika v Cerkvi: “Duhovnik je prijatelj otrok, svetovalec mladih, podpora in desna roka staršev, tolažba in uteha bolnih in invalidov, častni gost družin, varnost in zagotovilo ljudstev in domovine, ponos in okrepčilo naše svete Matere Cerkve.”«

Življenjski program: vse ti darujem, Gospod
»Njen vzdevek je bil že od otroštva Chiquitunga, kar pomeni “zelo majhna”. V resnici je bila velika v ljubezni ter vdanosti Jezusu. Njeno geslo oz. življenjski program so bile besede: “Vse ti darujem, Gospod.” Želela je darovati življenje za Gospoda, tudi s tem, da bi prelila svojo kri v mučeništvu. V obdobju izredno velikih družbeno-političnih nemirov je bila pripravljena umreti za vero. Iz te ljubezni do Boga je izhajala prekipevajoča dejavna bratska ljubezen, skupaj s sprejemanjem, razumevanjem, odpuščanjem. Tako v Katoliški akciji kot tudi v samostanu je bila vedno pripravljena za sodelovanje, pomoč in složnost. Opravljala je dobra dela in bila velikodušna do tistih, ki so bili odrinjeni na rob, do ostarelih, revnih ter bolnih. Nekatere priče jo primerjajo celo z Materjo Terezijo iz Kalkute.«

Spodbuda, da bi z vedrino živeli svoje krščansko življenje
»Ta mlada in simpatična blažena danes vabi svoje sosestre, da bi bile, kakor ona, ponosne na svojo poklicanost in vesele v svoji vsakodnevni podaritvi Gospodu. Poleg tega pa vse nas spodbuja, da bi z vedrino živeli svoje krščansko življenje, v znamenju Božje ljubezni in dejavne ljubezni do bližnjega. Kakor zanjo, naj bo tudi za nas živa Jezusova prisotnost svetilka, ki razsvetljuje naše korake. Zaradi dobrote in svetosti kristjanov namreč družba postaja plemenitejša, bolj bratska in bogata s človečnostjo.«
Vir

»Njen prijazen nasmeh je razodeval dušo, ki jo je objemala Božja milost. Njen pogled je presegal vidne stvari in je bil usmerjen v nebo, v večnost je zrla z veliko vedrino. Njena vera je bila velika, gotova, radoživa in se je vsakodnevno kazala v takojšnji poslušnosti, izredni dejavni ljubezni ter ponižnosti, ko je prosila odpuščanja za svoje napake ter napake drugih.« (kardinal Angelo Amato)
»Duhovnik je prijatelj otrok, svetovalec mladih, podpora in desna roka staršev, tolažba in uteha bolnih in invalidov, častni gost družin, varnost in zagotovilo ljudstev in domovine, ponos in okrepčilo naše svete Matere Cerkve.« (Marija Felicia)
Ime: Latinska oblika hebrejskega imena Mirjam ima več pomenov: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«; Felicia pa izhaja iz imena Feliks, Srečko, ki v latinščini pomeni »ploden, srečen«.
Rojena: 12. januarja 1925.
Kraj rojstva: Mesto Villarica del Espiritu Santo, Guairá v Paragvaju.
Umrla: 28. aprila 1959.
Kraj smrti: Asunción, glavno mesto Paragvaja.
Družina: Rodila se je Ramónu Guggiari in Maríji Armindi Echeverría, bila je najstarejši od sedmih otrok. Družina je bila dobro stoječa (stric Jose je bil predsednik države), a je morala zaradi očetove protifašistične drže, zaradi katere je bil tudi izgnan, veliko prestati.
Mladost: Po končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo šolo z željo, da postane učiteljica, a je morala zaradi težkih razmer veliko pomagati doma pri vzgoji mlajših bratov in sester.
Katoliška akcija: Odločilno zanjo je bilo članstvo v Katoliški akciji, v katero je vstopila leta 1941. Tu se je z veliko požrtvovalnostjo posvetila skrbi za uboge in trpeče, delala pa je tudi kot katehistinja.
Zaobljuba: Na sestankih Katoliške akcije se je še bolj naučila spoznavati in ljubiti Jezusa, ki je zanjo postal ideal, zato se mu je s sedemnajstimi leti, oktobra 1942, posvetila z obljubo devištva.
Ljubezen: Pri delu v Katoliški akciji je spoznala mladega študenta medicine Saua Angela, ki ji je pomagal pri njenem apostolatu. Simpatija je sčasoma prerasla v pravo zaljubljenost, zato se je začela resno spraševati, kaj ji želi Bog s to zaljubljenostjo povedati in kaj od nje pričakuje. Ko pa ji je Sauo zaupal, da želi postati duhovnik, ji je postalo jasno: »Dosegla sem tisto, o čemer sem nekoč sanjala: doživeti ljubezen in jo darovati Kristusu,« je kasneje izjavila.
Skupnost: Na duhovnih vajah leta 1954 se je odločila, da se Bogu posveti v karmelu. 2. februarja 1955 je vstopila v klavzuro in 15. avgusta 1956 naredila večne zaobljube ter sprejela redovno ime Marija Felicia zakramentalnega Jezusa. Njeno življenje v karmelu lahko strnemo v tri besede: veselje, ljubezen, služenje. Molitve pa je darovala zlasti za duhovnike, ki so ji bili vedno pri srcu, za ponižane in za ves svet.
Vodilo: »Vse ti darujem, Gospod!«
Bolezen: Komaj je dobro začela živeti svoje redovno življenje, ji je Bog poslal novo preizkušnjo: nalezljivo bolezen hepatitis.
Zadnje besede: »Jezus, ljubim te! Kakšno sladko srečanje! Devica Marija!«
Zavetnica: Mladine.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 23. junija 2018 razglasil papež Frančišek.
Goduje: 28. aprila.
Vir