Na Saškem (v Nemčiji), spomin blaženega Alarda, ki je postal iz viteza menih in je v samostanu Loccum, ob uri, ki jo je napovedal, kot dober vojak Kristusov izdihnil svojo dušo. († 1219)
Vir
Alard je bil sprva vitez, ki ga je po izročilu odlikovalo tako odlično borilno znanje, da je že na svojem prvem turnirju premagal 14 drugih vitezov. Nato je postal cistercijanski menih v opatiji Loccum, ki je bila ustanovljena leta 1163. Tam je z največjo potrpežljivostjo prenašal strašno bolezen.
Alard je predvidel svojo smrt in bratom oznanil, da bosta Jezus in Marija vzela njegovo dušo v večnost, kar se je tudi zgodilo. Po smrti je njegovo telo oddajalo prijeten vonj – kljub bolezni, ki ga je okužila s črvi in je oddajala neprijeten vonj.
Robert Klopfer je o njem napisal esej „Der sel. Alard von Loccum“ v Cistercijanskem zborniku 50/1938.
Samostan v Loccumu je postal protestantski leta 1592/1593, ko se je samostan pridružil reformaciji. Od 19. stoletja dalje so se v njem izobraževali bodoči pastorji evangeličansko-luteranske cerkve.
DE
…Sin Engelberta Bremenskega, Alard I., ki je bil leta 1181 dokumentiran kot Dominus Alardus, je bil med letoma 1186 in 1217 Avocatus Bremensis, vendar se za razliko od svojega očeta nikoli ni imenoval „gospod iz Bremna“.
Alard, ki je to funkcijo opravljal od leta 1186 do 1217, torej 31 let, se je leta 1217 kot menih umaknil v samostan Loccum, kjer je umrl leta 1219. Zaradi tega je znan kot Alardus Monacho ali „Monnik“ v bremenskem narečju. To lastno ime je prešlo na njegove potomce, sinove in vnuke. Alardovi sorodniki, tj. bratje, strici in nečaki, so ohranili priimek Bremen „de Brema“…
DE