V samostanu Cava [kava] de T́irreni (v Kampániji), blaženi Beninkáza, opat, ki je določil sto menihov za Sicilijo, za samostan Monreale, pred kratkim zgrajenim, da bi ga napolnili. († 1194)
Vir
Benincasa je leta 1170 postal osmi opat samostana Svete Trojice v La Cavi. Sto svojih menihov je poslal na gradnjo novega samostana pri katedrali v Monrealu pri Palermu na Siciliji, ki jo je po ponovni osvojitvi izpod muslimanov leta 1172 ustanovil kralj Viljem II „Dobri“.
Z gradnjo samostana in škofovskega sedeža v katedrali v Monrealu je normanski kralj Viljem II. želel ustvariti protiutež dedni škofiji, ki ji je v bližnjem Palermu vladal papež.
DE
Posebej izstopajoče je bilo vladanje opata Benincasa v opatiji Svete Trojice v Cavi. Njegovo službovanje je sovpadalo z obdobjem največjega razkošja te že tako slavne opatije, ki jo je leta 1020 ustanovil sveti Alferij.
Naziv je prevzel 30. januarja 1171, ko je nasledil blaženega Marina, in bil opisan kot „pobožen, preudaren in odličen pastir“. Leta 1172 je pomagal sicilijanskemu kralju Viljemu II Dobremu, ki je zbolel v Salernu. Leta 1176 je ta hvaležno predal samostan, ki ga je dokončal v Monrealu, kongregaciji Cava, opat pa je na Sicilijo poslal približno sto menihov, da bi ga naselili.
Dve leti pozneje se je vkrcal na samostansko ladjo (in to nam govori o pomembnosti opatije), da bi obiskal tamkajšnje hiše. ob tej priložnosti je kralj Viljem II. dal kongregacijo Cava in zlasti opatijo Svete Trojice pod svoje varstvo, obenem pa je opatu dal pooblastilo za ustanavljanje vazalov.
Jeruzalemski kralj Baldwin IV. je z diplomo z dne 8. novembra 1181 dal ladji iz Cave pravico do pristajanja v pristaniščih Levanta in ji zagotovil popolno svobodo izvoza in uvoza brez vseh carinskih dajatev.
Leta 1182 je kralj Viljem rešil spor s salernskim škofom Nikolajem glede posesti pristanišča Vietri v korist opatije. Ta je gostila protipapeža Inocenca III, da bi se pokesal; škofje so želeli imeti kavške menihe v svojih škofijah zaradi velikega dobrega, ki so ga storili; papeži so kavškim opatom podelili duhovno avtonomijo, tako da se je njihova pristojnost razširila na podarjena zemljišča in cerkve, podrejeni so bili le papežu; opatija je postala trdnjava papežev, ki so jim lahko popolnoma zaupali.
Benincasa je umrl 10. januarja 1194 po 23 letih vladanja in je bil pokopan v kripti Arsicia pri svetem Alferiju.
Njegove relikvije so 20. oktobra 1675 skupaj z relikvijami drugih svetnikov in blaženih iz Cavensija prenesli v kapelo „Santi Padri“.
Sveti sedež je 16. maja 1928 potrdil njegov kult in naslov blaženega.
IT
Goduje: 10. januar
Smrt: 10. januar 1194
Blaženi Benincasa iz Cave, znan tudi kot Benincasa, je bil benediktinski menih in opat v kraju La Cava v Salernu v Italiji med letoma 1171 in 1194. Čeprav podatki o njegovem rojstvu niso znani, so njegovo življenje in prispevek k Cerkvi in samostanstvu dobro dokumentirani.
Pod Benincasovim vodstvom je opatija La Cava duhovno in materialno cvetela. Znan je bil po svojih močnih vodstvenih sposobnostih, modrem vodenju in pobožni veri. Benincasa je menihom vcepil globok čut za disciplino in predanost ter spodbudil cvetočo samostansko skupnost, osredotočeno na molitev, študij in prizadevanje za svetost.
Eden od Benincasovih pomembnih dosežkov je bila ustanovitev novega samostana v Monrealu na Siciliji. Ker se je zavedal potrebe po širjenju benediktinske karizme in razširitvi vpliva opatije La Cava, je Benincasa v novi samostan poslal sto menihov. Z njihovimi prizadevanji je samostan Monreale postal duhovno in izobraževalno središče, ki je služilo lokalni skupnosti in prispevalo k širjenju katoliške vere.
Blaženi Benincasa je bil znan po svoji ponižnosti, nesebičnosti in globoki ljubezni do Boga in njegovega ljudstva. Svoje življenje je posvetil prizadevanjem za svetost in služenju drugim ter tako zgledoval po benediktinskih vrednotah samostanstva.
10. januarja 1194 je blaženi Benincasa umrl iz naravnih razlogov. Njegovi posmrtni ostanki so bili položeni v kripto opatije La Cava, kjer je zvesto služil več kot dve desetletji. Spoštovanje njegovega spomina in vpliv njegovega življenja sčasoma nista izginila. Dejansko so 20. oktobra 1675 njegove relikvije prenesli v kapelo očetov v samostanu kot znamenje stalnega čaščenja in predanosti.
Sveti ugled blaženega Benincasa in številni čudeži, pripisani njegovi priprošnji, so pripeljali do njegove beatifikacije. Papež Pij XI. je 16. maja 1928 uradno priznal njegovo svetost in potrdil njegovo češčenje, kar vernikom omogoča, da ga častijo in iščejo njegovo priprošnjo, ko si prizadevajo za svetost v svojem življenju.
Blaženi Benincasa iz Cave je navdih za vse, saj poudarja pomen življenja, posvečenega Bogu, molitvi in služenju drugim. Njegov spomin še naprej negujemo v benediktinskem izročilu, saj nas opominja na preobrazbeno moč vere in izjemen vpliv življenja, ki ga živimo za Kristusa.
EN