blaženi Bertold – redovni ustanovitelj

blaženi Bertold - redovni ustanoviteljImena: Bertold, Berto, Albert, Herbert, Hubert
Leta 1097 so se začele križarske vojne. Njihov namen je bil osvoboditi Sveto deželo izpod oblasti mohamedancev. Z velikim navdušenjem so se dvignili evropski kristjani, si pripeli na prsi znamenje križa in šli v sveti boj. Ko so pa v Sveti deželi zavladali, so se začeli med seboj prepirati in tudi razuzdano živeti.
Tako so sčasoma izgubili, kar so si bili prej z velikim trudom pridobili. Med vitezi, ki so se udeležili križarskih vojn, je bil tudi Bertold iz Kalabrije v Italiji. Pred Antiohijo se je vnela krvava bitka in zmaga se je že nagibala na stran mohamedancev. V tej hudi stiski se je Bertold zaobljubil, da bo postal menih, če bo Bog kristjanom naklonil zmago. In res, Bog je zaobljubo sprejel, kristjani so zmagali.
Bertold ni snedel besede. Leta 1156 se je odpravil z desetimi tovariši na goro Karmel, si z njimi postavil blizu votline, kjer je v starih časih po ustnem izročilu bival prerok Elija, borno bajto in začeli so puščavniško življenje. Tako se je začel sloveči karmeličanski red (mogli bi reči tudi karmelski red). Bertold je bil prvi poglavar. Odlikovali so ga sveto življenje in nenavadne čednosti. Bog mu je tudi že v življenju naklonil dar čudežev. Opat Bertold je umrl 29. marca 1195.
Karmeličani veljajo že od nekdaj za enega izmed najstrožjih moških redov. Kljub trdim predpisom se je število karmeličanov množilo in v Palestini je nastalo že štirinajst takšnih redovnih družin, ki jim je jeruzalemski patriarh Albert leta 1209 potrdil začasna pravila, stalna pa papež Honorij III. leta 1226. Kmalu nato so zaradi islamske nevarnosti dobili vsi karmeličani ukaz, da zapuste Sveto deželo. Najprej so se ustavili na Cipru, nato pa je moral vsak oditi v svoj rodni kraj.
Tako se je red razširil po Evropi in se od leta 1245 prilagodil predpisom za beraške redove. »Karmel« za moški red smo dobili tudi v Gorici, kjer se je naselila tudi družina karmeličank. V Gorici sta »karmela« ostala do leta 1782, ko ju je cesar Jožef II. razpustil. Nekdaj je veliko tisoč Slovencev pripadalo karmelski bratovščini (karmelskemu tretjemu redu).
Sv. Bertold goduje 29. marca.
Vir

Šel je na križarsko vojno, vendar je že prej pobožno živel v južni Italiji – Kalabriji. V hudem boju za Antiohijo se je zaobljubil, da se bo kot redovnik posvetil samo Bogu, če bodo kristjani zmagali. To se je res zgodilo in Bertold je pridobil še 10 somišljenikov ter se z njimi naselil na gori Karmel blizu Elijeve votline. Iz razvalin okrog nje so si postavili borne kolibe in začeli redovno življenje po zgledu starih puščavnikov in vzhodnih menihov, ki so jih tam srečali. Njihovo Bogu posvečeno življenje, polno žrtev, naj križarje stalno opozarja, da so se iz čisto verskih nagibov odločili za rešitev in obrambo Svete dežele iz rok gospodarjev, ki ne priznavajo Jezusa za Boga in da bodo samo takrat imeli podporo iz nebes, če ne bodo podlegli sebičnosti, oblastnosti, grabežljivosti in drugim neurejenim strastem. Bertold je dosegel veliko popolnost in zgledno svetost. Pripisovali so mu dar prerokovanja in obilo čudežev.
Vir

Na gori Karmel (v Palestini), blaženi Bertold, ki je bil kot vojak sprejet med brate k verskemu življenju na tej gori. Kmalu je bil izvoljen za priorja in je Materi Božji pobožno priporočal skupnost.
Vir

Pred več kot osemsto leti na današnji dan 29. marca 1195 je na gori Karmel v Palestini umrl sveti Bertold, ki velja za začetnika karmeličanskega reda. Ta strogi red, ki časti Boga z molitvijo in s pokoro, na slovenskih tleh nima nobenega moškega samostana, obstajata pa samostana karmeličank v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči pri Novem mestu. Red nosi ime po gori Karmel, kjer mu je tekla zibelka in sicer v času križarskih vojn. Tudi med križarji, ki so šli iz krščanske Evrope osvobajat svete kraje v Palestini izpod muslimanske sužnosti, so se razpasle razne strasti in slabe navade. Nekateri so odšli v samoto na goro Karmel, da so s svojim Bogu posvečenim življenjem, polnim žrtev, križarje opozarjali, da jih bo božji blagoslov spremljal le tedaj, če ne bodo podlegli neurejenim strastem.
Na gori Karmel je zbiral svoje učence že prerok Elija v 9. stoletju pred Kristusom. V prvih časih krščanstva so se puščavniki radi umikali na to sveto goro in tu posebno častili Marijo. Ko so v 7. stoletju Palestino osvojili muslimanski Arabci, niso branili posameznim puščavnikom, da so na Karmelu mirno služili Bogu. Ko so ob koncu 11. stoletja prišli v Sveto deželo križarji in z njimi nekateri romarji, so se namenili, da po zgledu nekdanjih eremitov ustanove na gori Karmel nov samostan. Tam gori so našli nekaj menihov, ki so živeli po ostrih vzhodnih pravilih svetega Bazilija. Nekatera določila tega reda so sprejeli za svoja in tako je tu nastala nova redovna družina z mnogo ostrejšimi pravili, kakor so bila v navadi v Evropi. Od popoldneva do končane jutranje molitve so vsi molčali, meso so smeli uživati le bolni bratje, drugi pa so se ostro postili od 14. septembra (praznika povišanja svetega križa) do velike noči. Kljub strogim predpisom je število redovnikov naraščalo in v Palestini je bilo kmalu 14 redovnih družin. Redovna pravila karmeličanskega reda je potrdil papež Honorij III. leta 1226. Dvanajst let kasneje so karmeličani dobili ukaz, naj zaradi muslimanske nevarnosti zapuste Sveto deželo. Najprej so se naselili na Cipru, nato pa je moral oditi vsak redovnik v svoj rodni kraj. Tako se je red razširil po vsej Evropi. Edini moški karmeličanski samostan pri nas je bil v Gorici, kjer se je naselila tudi družina karmeličank, ustanovljenih leta 1452. Oba Karmela sta ostala v Gorici do leta 1782, ko ju je cesar Jožef II. razpustil. Nekdaj je veliko slovenskih vernikov pripadalo karmelski bratovščini ali karmelskemu tretjemu redu in nosili so škapulir.
Raziskovalci si niso popolnoma edini glede vloge, ki jo je pri ustanovitvi karmeličanskega reda imel sv. Bertold. Doma je bil iz mesta Solignac v zahodni Franciji. Nekaj časa je živel kot puščavnik v Kalabriji (na jugu Italije). Leta 1147 se je pridružil križarjem in je bil vsem zgled prave bogoljubnosti. V bojih za Antiohijo se je zaobljubil, da se bo posvetil Bogu kot redovnik, če bodo kristjani zmagali. To se je res zgodilo in Bertold se je z desetimi somišljeniki naselil na gori Karmel. Postavili so se borne kolibe in začeli redovno življenje po zgledu starih puščavnikov. Urejeno redovniško življenje, katerega duša je bil prvi predstojnik Bertold, se je začelo med letoma 1155 in 1185. Poročila soglašajo o tem, da je Bertold dosegel popolnost in svetost in da je umrl v častitljivi starosti 105 let. Pripisovali so mu dar prerokovanja.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.