Edvard, osmi od desetih otrok kmečke družine Markusa Profittlicha in Dorothee, rojene Seiwert – takratna kmetija je bila leta 1988 nadomeščena z novo stavbo –, se je leta 1913 v takratni Bonifatiushaus v ’s-Heerenbergu – naselju v okrožju Montferland v Gelderlandu na Nizozemskem – pridružil jezuitskemu redu. V prvi svetovni vojni je moral opravljati vojaško službo kot bolničar; leta 1922 je končal študij na takratnem Ignatiuskollegiju v Valkenburgu pri Maastrichtu in bil posvečen v duhovnika s strani škofa iz Roermonda. Bil je namenjen za misijonarsko delo v komunistični Rusiji, zato so ga za pripravo na to poslali na nadaljnja študija v Krakov, kjer je leta 1923 na Jagelonski univerzi doktoriral iz filozofije, leta 1924 pa iz teologije. Ker delo v Rusiji pod sovjetsko vladavino ni bilo več mogoče, je bil od leta 1925 do 1928 zaposlen kot ljudski misijonar, vodja duhovnih vaj in pridigar v cerkvi sv. Adalberta v Oppelnu. Leta 1928 je bil poklican v Hamburg, kjer je deloval kot kaplan v poljski dušnopastirski službi v cerkvi sv. Ansgarja. Leta 1930 je postal župnik v cerkvi sv. Petra in Pavla – današnji rimskokatoliški katedrali – v Talinu v Estoniji. Leta 1931 je bil tam imenovan za apostolskega administratorja, leta 1936 pa za titularnega nadškofa Hadrianopolisa – današnje Edirne.
Eden od glavnih poudarkov dela Edvarda Profittlicha je bila verska vzgoja mladine in verski pouk, poleg tega je odprl otroški dom, ki je postal internat za izobraževanje domačega duhovništva. Leta 1940 je bila Estonija priključena Sovjetski zvezi, s čimer se je začelo zatiranje katoliške cerkve; poleg tega so bili zaradi divjajoče vojne Nemci pozvani, naj se vrnejo na ozemlje Velike nemške države. Profittlich je hotel ostati pri svoji skupnosti, čeprav je vedel, da mu grozi deportacija v Sibirijo. 27. junija 1941 so preiskali njegovo hišo in Profittlicha aretirali. Odpeljali so ga v Kirov, kjer so ga novembra 1941 obsodili na smrt zaradi kontrarevolucionarnih dejavnosti in agitacije v cerkvi. Po tem, ko je vložil pritožbo na vrhovno sodišče Sovjetske zveze, ki je bila zavrnjena, je popolnoma izčrpan umrl v zaporu.
Usoda Edvarda Profittlicha po njegovem prijetju je dolgo ostala neznana, šele po osamosvojitvi Estonije leta 1990 je vrhovno sodišče Estonije katoliški cerkveni občini v Talinu posredovalo nadaljnje podrobnosti, ki so bile pridobljene iz dokumentov.
Kanonizacija: Edvard Profittlich naj bi bil 17. maja 2025 v Talinu kot prvi v zgodovini katoliške cerkve v Estoniji razglašen za blaženega s strani kardinala Christopha Schönborna v imenu papeža Frančiška; po smrti Frančiška je bila slovesnost prestavljena na 6. september, kardinal Christoph Schönborn ga je razglasil za blaženega v imenu papeža Leona XIV. na Trgu svobode v Talinu.
DE