Cerkev v Nemčiji je dobila novega blaženega. To je Engelmar Unzeitig, duhovnik Kongregacije misijonarjev Mariannhill, ki je kot mučenec pri komaj 35-ih letih umrl v zloglasnem koncentracijskem taborišču Dachau marca leta 1945. Obred beatifikacije v Würzburgu je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Dachauski angel
Unzeitig je bil poslan v taborišče, kot je povedal kardinal, ker je imel nacizem za nekaj nasprotnega evangeliju in kar kvari ljudstvo. S tem je nadse priklical preganjanje, nato internacijo sprva v zaporu v Linzu in zatem, po lažnem procesu leta 1941, v bavarskem taborišču Dachau. Med sojetniki si je zaradi svoje dobrotljive drže do njih zaslužil ime »dachauski angel«.
Iskra pristne človeškosti v temni noči
»Pater Unzeitig se zdi kakor iskra pristne človeškosti v temni noči nacistične groze. Kaže, da iz človekovega srca nihče ne more izruvati dobrote. Njegovo mučeništvo nam zapušča trojno sporočilo vere, dejavne ljubezni in trdnosti.« Kristusova Cerkev je tudi danes, tako kot v njegovem času, diskriminirana, preganjana ter poniževana. In sicer tudi v Evropi, ki pogosto pozablja na svojo dediščino krščanske civilizacije. Za novega blaženega je bila vera, nasprotno, najvišja dobrina in najdragocenejši zaklad. Svoj položaj jetnika je vedno živel v združenosti z Bogom, v molitvi, veselju in nenehni pripravljenosti, da ljubi, pomaga in tolaži bližnje. Ritem prostemu času njegovih napornih dni so dajali sveta maša, evharistična adoracija in rožni venec.
Usmiljen in dobrotljiv
Blaženi Engelmar Unzeitig je Boga ljubil s popolno ljubeznijo, bil je usmiljen in dobrotljiv s tistimi, ki so, kakor on sam, trpeli zaradi pomanjkanja in poniževanj v jetništvu. Ruskim jetnikom je za tolažbo in, da bi ponovno razvnel njihovo vero, prevedel velik del Nove zaveze. S svojo ljubeznivo navzočnostjo, polno dobrote, je dajal upanje zatiranim in obupanim. Pomagal je težko bolnim in jih spremljal z materinsko naklonjenostjo vse do smrti. Z njim je smrt zanje postala veder prehod v večnost. Njegovo najvišje dejanje ljubezni pa je bilo prostovoljna pomoč in skrb za obolele s tifusom. Tako se je okužil tudi sam in umrl v zapuščenosti, ne da bi bil deležen primerne nege.
»Nemški Maksimilijan Kolbe«
Navkljub izkušnji nečloveškosti v taborišču je novi blaženi ostal potrpežljiv in veder. Prizadeval si je vzdrževati občutek dostojanstva in človečnosti v drugih jetnikih. Svoj lasten položaj je smatral za časten, za privilegij, da lahko pričuje za Kristusovo ljubezen. Njegova moč duha je vzbujala občudovanje in je navdihovala za nadaljnje prenašanje brezupne situacije. Bil je »poosebljena ljubezen«. Nekateri ga imenujejo tudi »mučenec dejavne ljubezni« ali »nemški Maksimilijan Kolbe«. Njegovo mučeništvo je odgovor na Jezusove besede, da nima nihče večje ljubezni kakor tisti, ki da življenje za svoje prijatelje (glej Jn 15,13).
Vir