Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška
Rodil se je leta 1825 v italijanskem mestu Aleksandrija kot zadnji, dvanajsti otrok zakoncev Ludvika di Bruno in Karoline Sappa dei Milanesi. V Torinu je obiskoval vojaško akademijo, s piemontsko vojsko se je udeležil bojev leta 1848 in prišel do častnika stotnika. Piemontski kralj Viktor Emanuel II. ga je tako cenil, da mu je nameraval zaupati vzgojo svojih dveh sinov, Umberta in Amadeja, zato ga je poslal študirat matematične vede v Pariz.
Tu je Frančišek prišel v stik z znanimi konferencami sv. Vincencija Pavelskega, ki so karitativno delovale med pariškim proletariatom.
Izkušnja tega sodelovanja je bila odločilna za njegovo poznejše življenje. Po diplomi na univerzi se je vrnil v Torino, toda kralj mu zaradi antiklerikalnih vplivov okolice ni zaupal vzgoje svojih sinov. Frančišek je slekel vojaško suknjo, se vrnil v Pariz, in tam leta 1856 doktoriral.
Naslednje leto je v rojstni Aleksandriji kandidiral pri volitvah na katoliški listi in propadel. To ni zavrlo njegove dejavnosti, marveč ga usmerilo v dobrodelnost in moralno skrb zlasti za dekleta, ki so se z dežele preselila v mesto. V ta namen je ustanovil posebno združenje. Za stare duhovnike je ustanovil dom, za ostarele meščane zavetišče in po pariškem zgledu tako imenovna »gospodarska ognjišča«, kjer so nižji sloji dobili poceni prehrano. V Torinu je dal zgraditi cerkev božjega usmiljenja v spomin na žrtve vojne. Leta 1871 pa je postal univerzitetni profesor za matematiko. To službo je opravljal do smrti.
Za duhovništvo se je odločil pri svojih 51 letih. Torinski škof je želel, da bi delal za Cerkev kot laik in ga ni hotel posvetiti. Papež Pij IX. je v zadevi osebno posredoval in tako je bil leta 1876 posvečen v Rimu. Naslednje leto je ustanovil zavetišče, da bi reševal nravno izgubljena dekleta, čez trinajst let pa posebno žensko kongregacijo, ki se je zanje posebej zavzemala.
Pripadal je zmernemu krilu piemontskih katoliških politikov in je s svojo karitativno dejavnostjo pomagal reševati družbene in verske težave, nastale ob industrializaciji in urbanizaciji Torina. Tu je umrl 27. marca 1888. Čez sto let, 25. septembra 1988, je bil razglašen za blaženega.
Vir
V Turinu (prav tako pod Alpami), blaženi Frančišek Faá di Bruno, duhovnik, ki je združeval znanje matematike in fizike z deli ljubezni.
Vir
Frančišku se je sprva obetala vojaška kariera, saj je že na vojaški akademiji dosegel čin častnika, se nato boril v bojih proti Avstrijcem za zedinjenje Italije ter bil povišan v stotnika. Kralj Viktor Emanuel II. ga je poslal na študij v Pariz, da bi ob vrnitvi poučeval njegova dva sinova. To pa so mu preprečili nasprotniki, saj je bilo splošno ozračje v Italiji v tistem času precej nastrojeno proti krščanstvu oz. Cerkvi, Frančišček pa zaveden in globoko veren kristjan. Po končanem študiju je zato prevzel poučevanje matematike in sorodnih predmetov na turinski univerzi. Trideset let je bil profesor, obenem pa čuteč socialni delavec. Že kot vojak, ko je opazoval, kako mnogi mladi fantje umirajo brez zakramentov, je v sebi začutil božji klic, kasneje pa, tudi na prigovarjanje sv. Janeza Boska in papeža Pija IX., pri 51 letih v Rimu sprejel mašniško posvečenje.
Ime: Prvotno pomeni latinsko ime Franciscus »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«.
Rodil se je 29. marca 1825 v severnoitalijanskem mestu Alessandria, umrl pa 27. marca 1888 v Turinu v Italiji.
Družina: Bil je zadnji izmed dvanajstih otrok očeta Ludvika di Bruno in matere Karoline Sappa dei Milanesi. Rodbina je pripadala piemontskemu plemstvu, oče je bil markiz.
Izobrazba: Srednjo šolo je obiskoval pri redovnikih somaskih, šolanje je nadaljeval na vojaški akademiji v Turinu, v Parizuje študiral matematiko in astronomijo in postal doktor matematike.
Dela: Po njem se imenuje posebna formula v matematiki, napisal je več strokovnih člankov in razprav, bil je izumitelj različnih fizikalnih instrumentov (»pisalni« stroj za slepe), načrtoval je 80 metrov visok zvonik cerkve svete Zite v Turinu, bil pa je tudi skladatelj in pesnik ter duhovni pisatelj (Priročnik za vojaka kristjana).
Sodobniki: kralj Viktor Emanuel II., sv. Janez Bosko, sv. Jožef Benedikt Cottolengo, papež Pij IX.
Ustanovitelj: Ustanovil je več dobrodelnih ustanov. Leta 1881 je ustanovil Družbo najmanjših sester Marije Pomočnice, ki so skrbele posebej za te ustanove.
Zavetnik: inženirjev (tehnikov) v italijanski vojski.
Kreposti: Bil je izjemno socialno čuteč človek, saj je karitativnemu delu posvetil večino svojega življenja; v politiki, s katero se je pomalem ukvarjal, pa je vedno zagovarjal krščanska načela.
Upodobitve: Na večini slik je upodobljen kot duhovnik v talarju (s knjigo v roki), redkeje kot laik ali vojak, ki ministrira don Bosku.
Goduje: 27. marca.
Misel: »Pomagati in koristiti drugim so vrata do moje sreče.«
Vir